Okoli leta 2012 smo začeli prodajati najbolj eminentna podjetja tujim lastnikom, takrat je v srbske roke prešel Fructal, nato v francoske Ljubljanske mlekarne. Hrvatom smo prodali največjega trgovca pri nas, Mercator, čeprav se v trgovinah proda 90 odstotkov vse proizvedene hrane, in Žito z vsemi njegovimi – za slovenski narod – kultnimi blagovnimi znamkami, kot sta Gorenjka in Šumi. Ali Drogo Kolinsko, skupaj s Cockto, pašteto Argeta in Barcaffejem, ob katerem smo z Andrejem Šifrerjem prepevali »kako mi zadišiš in z dotikom posadiš na prestol mojega navdiha«. S tega prestola sta v nizozemski objem padla Pivovarna Laško in Union, v češkega Radenska in v ukrajinskega Perutnina Ptuj. Vse to so največja živilska podjetja, ki ustvarijo polovico dodane vrednosti celotne slovenske živilske industrije.

»Letošnje leto se je začelo s presenečenji, morda pa se lahko naslednje leto, če bo šlo tako naprej, dobimo prek zaliva v Savudriji,« je navzoče na Vrhu kmetijskih in živilskih podjetij v Portorožu z nekaj črnega humorja nagovoril predsednik Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS Janez Rebec. Take vrste humor si predsednik zbornice lahko privošči, nenazadnje je eden redkih direktorjev, ki še stojijo na čelu kakega velikega slovenskega podjetja, je namreč direktor Pivke perutninarstva.

In kaj meni o prodajah najbolj eminentnih slovenskih živilskih podjetij tujcem? »Malo smo si lagali, da bomo vsaj neka jedra ohranili v slovenski lasti in pod slovensko kontrolo, kajti ko lastništvo enkrat pride v tuje roke, gre kontrola iz Slovenije. To je sicer lahko dobro, če podjetje prevzamejo hudi specialisti, ki nadgradijo branžo in prinesejo razvoj, podjetje pa pustijo na lokaciji. Če ta podjetja vzamejo za jedra, imajo podjetja takoj nov trg. Zato mene moti, da prehajamo v last dosti manj razvitih držav, ki imajo manj potenciala za ta razvoj. Slovenska živilska industrija spada med tista z najvišjo kakovostjo v tem delu Evrope in postavlja se vprašanje, ali bo ta ostala. Če pogledamo, kakšne so plače in delovni pogoji, davčne olajšave in spodbude za investicije v okolici, hitro ugotovimo, da obstaja velika nevarnost, da bo ta industrija na daljši rok, ko se bodo podjetja odločala o novih investicijah, te investicije izvedla drugje. Mama, ki sedi nekje v tujini, se odloča povsem racionalno.«

O napakah, potezah in ozadjih v agroživilstvu, ki so pripeljali do današnjega stanja, je bilo prelitega že veliko črnila. Morda sta bili prodaji Panvite in Celjskih mesnin zgolj tisti zadnji žebelj v krsto, ob katerem so se vsi deležniki nekoliko prebudili in spoznali, da bo zdaj res treba začeti delati skupaj, in ne vleči vsak v svojo smer. S Panvito je v tujino odšla največja kmetijska družba pri nas, s Celjskimi mesninami, če se prodaja dokončno izvede, odhaja največja klavnica. Kakršenkoli je že naš odnos do mesa in klavnic, živinoreja je temelj našega agroživilstva.

»Za nami je 20 let nezrele kmetijske politike, ki sodi v neki drugi vek. Preveč je bilo kuharjev in premalo Kuharjev, torej znanja in čuta za agroživilske sisteme. Preveč zlaganih skrbi o samooskrbi in besedičenj. Agroživilski sistem je eden najbolj krutih gospodarskih ekosistemov, slovenska kmetijska politika pa ga tretira kot gredo solate.« Tako kritična je bila direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS Tatjana Zagorc.