Slovenski navijači so se na glavnem trgu Marienplatz v Münchnu začeli zbirati že dopoldne. Čeprav je bila za tekmo napovedana največja stopnja varnostnega tveganja izmed vseh, je bilo vzdušje vseskozi prijateljsko in toplo, na trenutke prisrčno. Tudi policije ni bilo videti veliko, čeprav je bila že okoli enajste ure množica na trgu neprehodna. V grobem so se navijači obeh držav zadrževali vsak na svojem koncu, veliko pa je bilo tudi mešanja ter prijateljske, mestoma zbadljive interakcije. Nekaj je bilo bakel in pirotehnike, ampak v mejah normale. Tudi policist, ki je spremljal dogajanje, je potrdil, da včerajšnji shod ni bil nič posebnega. Po koncu tekme je bila množica manj energična, a kakšne jeze ali grenkobe ni bilo čutiti ne z ene ne z druge strani.

Mučna pot do stadiona

»Mi, Slovenci!« smo slišali vzklike na trgu in »Srbija! Srbija! Srbija!« na drugi strani. Med Srbi so sicer prevladovala tudi manj korektna gesla in domoljubne pesmi, med slovenskimi navijači pa »Kdor ne skače« in še kaj, tudi Slovenskega naroda sin. Po izmeničnem vzklikanju se je večina počasi odpravila proti podzemni železnici. Čeprav so do slovite Allianz Arene organizirali dodatne vlake podzemne železnice, je bila pot vseeno mučna, saj se je v metro nagnetlo preveliko število navijačev. Trajala je krepko čez uro, v hudi vročini in sopari, ki je spominjala na savno. »Ni mi bilo prijetno na podzemni. Ampak to je bil preizkus in sem preživel. Kaj naj rečem drugega,« je o prevozu povedal starejši gospod, ki je na tekmo prišel iz Kočevja. Tudi v natrpanem metroju je bilo vzdušje navijaško in spodbudno vse do stadiona – le poskakovanje na »Kdor ne skače ni Slovenc« je moralo počakati, da ne bi iztirili.

Srbski navijači pohvalili igro Slovenije

Konec tekme je v navijaško evforijo prinesel streznitev za obe strani. Ohropele in izčrpane množice so se vile nazaj v savno podzemne železnice. Ni bilo ne slavja ne žalosti, morda malo grenkobe. Slovenski navijači so bili na splošno bolj veseli nad samo izkušnjo prvenstva in dejstvom, da je reprezentanca sploh prišla do tod. »Smola pač. Bili smo boljši in zadnjo minuto nam je spodrsnilo. Ampak ni nam žal, da smo prišli. Takšno vzdušje doživiš samo enkrat v življenju. Posnel sem našo Zdravljico, kako smo jo vsi peli, in lahko vam povem, da sem srečen,« je občutke po tekmi komentiral Darjan Polc iz Maribora. Še posebej je bolelo, da so Srbi izenačili v zadnjih sekundah. Obenem pa je skoraj vsak v isti sapi dodal, da je proti takšni reprezentanci že remi velik uspeh. »Čudovita igra in rezultat je pošten. Slovenci so zelo dobro igrali in vesel sem, da smo prišli,« je bil jasen Jože Voglar in tudi drugi so izražali pretežno pozitivna občutja. »To je bila grenko-kisla igra, vedno je tako, če si do zadnjega v vodstvu, potem pa ne zmagaš. Je pa Srbija boljša na papirju in v vsakem primeru je Slovenija igrala dobro,« pa je o tekmi povedal Matej Sukić iz Kopra.

»Če bi nam dali gol v zadnji minuti, bi se mi verjetno bolj jezili,« smo ujeli srbskega navijača, ki je s kolegi komentiral tekmo in zelo korekten odziv slovenskih navijačev. Tudi nasploh srbski navijači niso varčevali s pohvalami slovenske reprezentance. »Čeprav sem navijal za Srbijo, mislim, da bi si Slovenija v tem primeru res zaslužila zmago. Že zato, ker ima boljšega trenerja,« je povedal Mija Đurić iz Romunije. Kritike so prihranili za lastno reprezentanco. »Igrali smo katastrofalno. Vse, kar lahko rečem, je, da to ni bila igra, vredna evropskega prvenstva. Ni nam žal, da smo prišli. Žur je le žur in upam, da bomo naslednjič boljši,« je po tekmi komentiral Nenad Sokić iz Švice.

Video: Anže Lebinger

Prišli z vseh smeri

Prvenstvo je povezalo tudi slovensko diasporo. Na podzemni železnici smo srečali mlado družino v slovenskih dresih. Ogovorimo jih v slovenščini in oni obotavljajoče odvrnejo: »Prišli smo iz Kanade. Tukaj bomo deset dni. Najprej smo bili pri ženini sestrični, ki je Nemka. Danes se bomo srečali s sorodniki, ki prihajajo iz okolice Brežic,« pove oče Alexander Kunej, ki si je tekmo prišel ogledat s sinovoma. Evropsko prvenstvo so izkoristili, da bi otroke povezali s slovensko kulturo.

Euro je združil tako slovensko diasporo kot številnejšo srbsko diasporo. Po zadnjem štetju živi v Nemčiji okoli tristo tisoč prebivalcev srbskega rodu in veliko se jih je udeležilo včerajšnje tekme. Za srbsko diasporo, ki živi v Sloveniji, pa je tekma ustvarila tudi dilemo, za koga navijati. Srečali smo skupino navijačev v mešanih dresih obeh reprezentanc. Mislili smo, da gre morda za naključno pobrateno skupino, kakršnih v mestu ni bilo malo, in izvedeli, da gre za skupino prijateljev iz Ljubljane in njihovih sorodnikov iz Münchna. »Predstavljamo Rakovo jelšo,« nam nasmejano odgovori Bojan. »Mi smo slovenski Srbi, moj bratranec tukaj je nemški Srb. Super je in najbolj mi je všeč, da smo vsi skupaj. Ni nobene agresije ali pretepanja. Smo spoštljivi drug do drugega in to je najboljše. Saj vidite, ni incidentov, samo ples.« Bojan ni bil pretirano obremenjen s tekmo. Povedal je, da bo vesel katerega koli rezultata. Navijači obeh ekip so najbolj poudarjali skupinskega duha in veselje ter da se lahko sproščeno družijo.

Čigav je Dončič?

Vprašanje dvojne identitete ni bilo samo na osebni ravni. »Luka Dončić eden je od nas,« je bil eden izmed najpogostejših vzklikov. Z njim so Srbi blago provocirali slovenske navijače. Ni pretirano zmotilo, nekateri pa so se tudi sami pridružili, saj izjava vendar drži za obe strani. Srečali smo tudi skupini iz obeh taborov, in ko prva je deklarirala pripadnost Dončiča srbski skupnosti, je slovenski navijač hladno kot špricar odvrnil: »Lahko vpijete, kar hočete, ampak igra pa za nas.« Pričakovali bi, da bo to morda tisti trenutek »varnostnega tveganja«. Pa je srbski navijač samo nasmejano skomignil z rameni v potrditev. Nazdravila sta s pivom in se pridružila množici na poti do podzemne proti sloviti Allianz Areni.

Komentarji navijačev: 

»To je bila grenko-kisla igra, vedno je tako, če do zadnjega vodiš. Je pa Srbija boljša na papirju in v vsakem primeru so igrali dobro. Sedaj gremo počivat, saj smo prišli iz Stuttgarta, potem pa naprej v Köln,« je dogajanje povzel Matej Sukič iz Kopra. 

»Smola pač. Bili smo boljši in zadnjo minuto nam je spodrsnilo. Ampak nam ni žal, da smo prišli. Takšno vzdušje sem doživel samo enkrat v življenju. Posnel sem našo zdravljico in sem vesel,« pravi Darjan Polc iz Maribora. 

»Nimamo biti kaj jezni. 1:1 je dober rezultat, sploh proti Srbiji, ki je zelo močna. Malo je sicer žalostno, da smo zgubili v zadnji minuti,« pa je na glas razmišljal Aleš iz Ljubljane.

»Čudovita igra in rezultat je pošten. Naši so zelo dobro igrali in vesel sem, da smo prišli,« pa je svoj izlet v München povzel Jože Voglar iz Ljuljane.

Srbi ocenjujejo, da je bila tekma poštena, a da bi njihov selektor, legendarni Dragan Stojković Piksi, lahko naredil več.

»Čeprav sem navijala za Srbijo, mislim, da si je Slovenija zaslužila zmago. Že zato, ker ima boljšega trenerja,« pa nam je povedala Mija Đurić iz Romunije. Matjaž Kek se je torej usedel tudi v srca nasprotnih navijačev.