V ljubljanskem Mestnem muzeju so odprli razstavo z naslovom Neznano kraljestvo: Ilirija ali kar hočete, ki bo na ogled do 29. septembra. Avtor razstave višji kustos v kustodiatu Mestnega muzeja za nesnovno dediščino mag. Janez Polajnar je v njej predstavil javnosti manj znan avstrijski upravni projekt Kraljestvo Ilirija. Zamišljeno je bilo kot upravna enota, ki naj bi nasledila bolj znan Napoleonov projekt Ilirskih provinc (1809–1813).
K ustanovitvi kraljevine, v katero bi bile združene dežele nekdanjih Ilirskih provinc, je cesarja Franca I. spodbujal takratni zunanji minister knez Klemens Metternich, ki je po zmagi nad Napoleonom pri cesarju večkrat posredoval za ustanovitev južnega slovanskega kraljestva. Polajnar je pojasnil, da je Metternich v takšni upravni ureditvi videl več prednosti. Po eni strani bi cesar z ustanovitvijo takšne upravne enote politično oslabil Ogrsko. »V zunanjepolitičnem smislu pa bi z združitvijo južnih Slovanov na podlagi vere te narode odtegnili vplivu Rusije,« je pojasnil Polajnar.
Čeprav je cesar leta 1816 formalno ustanovil kraljestvo, v katero so bila vključena ozemlja Ilirskih provinc razen Dalmacije, pa ta avstrijski upravni projekt nikoli ni dejansko zaživel. Polajnar je povedal, da je bil cesar sumničav do idej, ki bi lahko mobilizirale ljudske množice. Previden je bil predvsem zaradi dogodkov v času francoske revolucije in poznejših vojn. Cesar je kraljestvo ustanovil in ga razdelil na dve enakovredni guberniji – ena je imela sedež v Ljubljani, druga pa v Trstu. Kraljestvo je zaradi te razdelitve ostalo brez prestolnice in prestola. Tudi grb je dobilo šele dvajset let po ustanovitvi, in sicer ga je določil naslednik Franca I.
Cesar zahteval prisego zvestobe
Eden najbolj zanimivih predmetov na razstavi je zagotovo tako imenovani poklonitveni prestol, ki izvira iz obdobja takoj po Napoleonovem porazu. Po ponovnem zavzetju dežel Ilirskih provinc je cesar Franc I. od prebivalcev vseh teh dežel zahteval, da mu ponovno zaprisežejo zvestobo. To so morali storiti vsi podložniki ne glede na stanovske razlike. To so storili leta 1814 v škofijskem dvorcu v Ljubljani, in sicer so svojo prisego in izraz neomajne privrženosti dali oziroma izkazali pred ravno tem poklonitvenim prestolom. Na njem je sedel grof Franz Saurau, ki je bil vodja dvorne organizacijske komisije za reintegracijo ozemelj nekdanjih Ilirskih provinc, je razložil Polajnar. Za morebitno zavrnitev prisege je bila zagrožena huda kazen, in sicer izgon iz države, je dodal kustos.
Z nazivom Ilirija je v Ljubljani poimenovanih tudi veliko stvari, na primer kopališče, nogometni klub, smučarsko-skakalni klub, ulica, spomenik, tovarna kemičnih izdelkov, v preteklosti pa je ime Ilirija nosil tudi ljubljanski kolesarski klub. To poimenovanje pa ni vezano zgolj na Ljubljano, saj je bil prvi planinski dom v Planici imenovan Ilirija, je povedal Polajnar in pokazal razstavljeno božično-novoletno voščilnico planinskega doma. Tudi določeni industrijski izdelki so nosili to ime, na primer prava ilirska cikorija in krema za čevlje. Polajnar je pojasnil, da je na Slovenskem ilirska ideja vnovičen zagon dobila v času Ilirskih provinc. Zaradi tega poimenovanje ulice in društev s tem imenom največkrat povezujejo ravno s spominom na francosko Ilirijo.
Avtor razstave je pred tremi leti postavil tudi razstavo Rdeče in črno, Evropa na ljubljanskem kongresu 1821, za katero je Polajnar prejel Valvasorjevo nagrado za enkratne dosežke.
