Pred petimi leti in pol smo imeli v Sloveniji veliko afero. Začelo se je okoli novega leta, ko sta iz koprskega zapora spektakularno pobegnila dva srbska pripornika. Eden izmed njiju se je nato iz tujine javljal medijem in upravo zapora poučeval, kako bi lahko izboljšala varnost v zaporu. Afera se je vlekla več tednov, dokler ni pod velikanskim pritiskom sindikata državnih organov najprej odstopil direktor koprskega zapora, sredi februarja 2019 pa se je moral neprostovoljno posloviti tudi generalni direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Da je slovenski zaporski sistem tik pred sesutjem, pa niso opozarjali samo sindikalisti, temveč je bilo o tem mogoče brati tudi v anonimkah, pod katerimi so bili podpisani domnevni anonimni zaporniki, ki so prav tako zahtevali odstop vodstva, češ da bo sicer prišlo do »klanja in požigov«.
Danes pregled letnih poročil uprave za izvrševanje kazenskih sankcij in aktualnega stanja postreže z zanimivimi statističnimi podatki. Konec katastrofičnega leta 2019 je bilo v slovenskih zaporih zaposlenih 541 pravosodnih policistov (ob začetku velikega škandala konec leta 2018 pa celo 550), ki so jim zaradi pomanjkanja kadrov izplačali 71.870 nadur. Konec lanskega leta je bilo v slovenskih zaporih zaposlenih 546 pravosodnih policistov, ki so opravili 86.251 nadur. Na kadrovskem področju se v petih letih torej ni premaknilo praktično nič.
Hkrati se je število zaprtih močno povečalo. Konec leta 2019 je bilo za rešetkami 1446 zapornikov, ta ponedeljek pa že več kot 1800. Če so pravosodni policisti zaradi kadrovske stiske leta 2019 odpovedali 707 spremstev pripornikov in zapornikov na sodišča in v druge ustanove, so jih lani odpovedali že 1416. Zato v prednostnih kazenskih zadevah, v katerih so obtoženci priprti, prihaja do nepotrebnih in nedopustnih zastojev, na kar so zdaj na glas začeli opozarjati tudi sodniki. Nevzdržno situacijo delno rešujejo z uporabo videokonferenčnih sistemov, ki so prvenstveno namenjeni za izredne primere (denimo za zaslišanje prič iz tujine ali v epidemioloških razmerah), ne pa za vsakodnevno potuho sistemskim težavam.
Petletni tek iz navidezno katastrofičnega do dejansko vedno bolj nevzdržnega stanja je za slovenski prostor simptomatičen. Sistemske težave se pogosto naslavlja in navidezno rešuje le takrat, ko pride do dejanskih, pretiranih ali pa celo umetno ustvarjenih in lažnih afer, ki jih navadno poganjajo parcialni interesi. Takrat odločevalci potegnejo hitre kadrovske, zakonske ali investicijske poteze, ki pa na dolgi rok ne spremenijo ničesar ali stanje še poslabšajo.
Na pravosodnem ministrstvu že nekaj let upe polagajo v novi ljubljanski zapor v Dobrunjah, katerega gradnja naj bi bila končana prihodnje leto, stal pa naj bi 73 milijonov evrov. Že zdaj je jasno, da novi zapor ne bo čudežno odpravil vseh težav. (Pre)zasedenost slovenskih zaporov bi ta trenutek zgolj znižal s 138 na 106 odstotkov, ob aktualnih številkah pa je bržkone utopično pričakovati, da bi ob odprtju dobrunjskega zapora zaprli neprimeren ljubljanski zapor na Povšetovi, ki ga je že zdavnaj povozil čas.
V vsakem primeru pa investicije v armirani beton in neprebojna stekla še ne rešujejo kadrovskih težav. Takšne investicije so seveda neprimerljivo boljši biznis kot vlaganje v zaposlene, toda bolnišnice brez zdravnikov in medicinskih sester, domovi za ostarele brez negovalk in zapori brez pravosodnih policistov težko funkcionirajo. Mezdne delavce je sicer vedno znova mogoče priviti, da delajo še nekoliko več za še nekoliko manj, ampak ne v nedogled.
