Ti so v prvem krogu pred dvema tednoma dali prednost Françoisu Bayrouju, ki je po izpadu iz volilne tekme na dokaj neobičajnem povolilnem televizijskem soočenju z Royalovo delil gledalcem skupne nasmeške s socialistično kandidatko, ne pa tudi njenih idej. Ker tudi o Sarkozyju ni spremenil mnenja, da "je nevaren za demokracijo", je pustil svoje volilce med dvema bregovoma, enako oddaljenima od njihovih volilnih preferenc. Te se bodo po predvidevanjih razdelile za in proti Sarkozyju in le posledično padle v volilno skrinjico Royalove.

Rezultati prvega kroga francoskih predsedniških volitev so bili politično zanimivi, čeprav še zdaleč ne presenetljivi. Sarkozy je s 30,78 odstotka glasov prejel daleč več glasov kot njegov strankarski predhodnik Jacques Chirac pred petimi leti, ko jih je osvojil komaj nekaj več kot 19 odstotkov. Podoben uspeh je dosegla tudi Royalova s svojimi 25,32 odstotka v primerjavi s 16-odstotno volilno podporo socialistu Lionelu Jospinu leta 2002, ko ga je s pol odstotka več glasov iz nadaljnje predsedniške tekme presenetljivo izločil vodja skrajno desničarske Nacionalne fronte Jean-Marie Le Pen. Slednji se je z letošnjo zgolj desetodstotno podporo volilcev po petih kandidaturah in pri 79 letih dokončno poslovil od predsedniških sanj, toda k njegovemu zatonu in zavidljivemu vzponu centrističnega Bayrouja (letos 18,47 odstotka, leta 2002 le slabih 7 odstotkov) ni toliko prispevalo spremenjeno ozračje v volilnem telesu, kot tokratna rekordna 84-odstotna volilna udeležba. Po ocenah političnih analitikov so pred dvema tednoma prav tisti strankarski volilci, ki so leta 2002 s svojo abstinenco zaradi nezadovoljstva s socialistično vlado in desnim predsednikom zakuhali presenetljiv preboj Le Pena v drugi volilni krog, poskrbeli, da sta se socialistična kandidatka Royalova in njen desničarski tekmec Sarkozy zanesljivo znašla iz oči v oči v odločilnem jutrišnjem volilnem finalu.

Če bi obveljala zgolj volilna aritmetika in bi Royalova in Sarkozy pobrala ob svojih še sorodno obarvane glasove manjšinskih levičarskih in desničarskih volilcev iz prvega kroga, je Chiracov naslednik nedvomno njegov nekdanji veliki protežiranec, v zadnjih petih letih pa pravi izzivalec politično obnemoglega patriarha. Sedanjih pet odstotnih točk Sarkozyjeve prednosti bi namreč poraslo na devet (45:36), Rojalova pa bi za zmago potrebovala kar tri četrtine glasov volilcev centrističnega Bayrouja, da bi jo izničila. Glede na še nedavno zavezništvo Bayroujeve Unije za francosko demokracijo s Chiracovo (in Sarkozyjevo) Unijo za ljudsko gibanje za socialistko, ki se rada predstavlja kot poslušalka in ne voditeljica, nemogoča naloga, ki pa ima svoj politični in ne matematični "če".

Prvi je zagotovo volilna udeležba, ki bo jutri predvidoma nižja in deloma drugače obarvana. Sarkozyju se ne obeta enostaven prištevek volilcev skrajne desnice, ki jih je tudi sam Le Pen pozval, naj bojkotirajo drugi krog, ker "v tekmi sodelujeta predstavnika strank in politik, ki so v preteklih 30 letih potisnile Francijo na rob političnega, gospodarskega, socialnega, kulturnega in moralnega propada". Javnomnenjske raziskave (Ipsos/Dell) so namreč pred tem pozivom pokazale, da se bo 68 odstotkov od 3,8 milijona Le Penovih volilcev iz prvega kroga v finalni predsedniški bitki odločilo za Sarkozyja, le 16 za Royalovo, 16 odstotkov pa jih je napovedalo, da nimajo namena voliti nobenega od njiju. Samo polovična abstinenca volilcev skrajne desnice iz prvega kroga bi Sarkozyjevo zmagovito prednost znižala na zgolj kakšni dve odstotni točki (38:36), anketna porazdelitev Bayroujevih sedmih milijonov glasov s 40-odstotno podporo Royalovi in le 30-odstotno Sarkozyju pa ob 30-odstotni neudeležbi le-teh v drugem krogu obeta mrtvi tek kandidatov do vsebine zadnje volilne skrinjice.

Royalova je zadnja dva tedna snubila Bayroujeve volilce kot varna izbira za mirno izvedbo potrebnih gospodarskih reform in z napovedovanjem socialnih izbruhov v primeru Sarkozyjeve zmage. Njena strategija je bila zelo očitna in je temeljila na prepričanju, da bo v drugem volilnem krogu odločalo nasprotovanje Sarkozyju in ne podpora socialistični kandidatki. To so potrdile tudi javnomnenjske raziskave, ki so pokazale, da bo kar 56 odstotkov volilcev, ki bodo podprli Royalovo, to storilo, da bi zaustavili Sarkozyja, le 42 pa zato, ker menijo, da je prava izbira za francosko predsednico. Sarkozy je v tem času stavil na izboljšanje lastnega imidža. Če si je pred prvim krogom prizadeval, da bi osvojil čim več prostora desno od sredine, odvzel glasove Le Penu in prehitel Bayrouja ter hkrati z drezanjem v radodarne francoske socialne jasli zbiral točke Royalovi, ki si je z zunanjepolitičnimi nerodnostmi in znotrajsocialističnimi zdrahami spodkopavala podporo, je v minulih dveh tednih spremenil intonacijo. Postal je bolj občutljiv za delovna mesta, zdravstveno varstvo, šolstvo in celo imigrante, ki jih je kot notranji minister ozmerjal z izmečki, zdaj pa jim ponujal "varnost, do katere so upravičeni". Pod vprašaj je prišla tudi njegova prislovična bojevita neposrednost, saj se je za televizijsko soočenje z Royalovo pripravljal s "sparing partnericami", da bi našel pravi način, kako Francozom dokazati svojo premoč, ne da bi prizadel njihov prislovični čut za galantnost.

Slednje je lepo demonstriral na poltretjo uro trajajočem televizijskem soočenju v sredo zvečer. Medtem ko je Royalova izrazito ofenzivno izkoriščala dejstvo, da je Sarkozy član odhajajoče vlade in soodgovoren za nezavidljive gospodarske in socialne razmere v Franciji, je slednji ostajal proti svoji naravi v defenzivi in jo na trenutke opazno miril. S poudarjenim "gospa" in "gospa Royal" ob vseh nagovorih in medklicih se je zadržal v varnem zavetrju in jo pustil, da se je presenetljivo in morda tudi škodljivo nekontrolirano razvnela ob razpravi o izobraževanju prizadetih otrok. Takrat mu je Royalova na njegovo že večkrat ponovljeno priporočilo, naj ga ne prekinja in se pomiri, v enem stavku trikrat zabrusila, da se ne bo pomirila, kar je Sarkozy izkoristil za praktično edino opazno zaključno točko pred 20-milijonskim televizijskim avditorijem. "Zelo lahko vas je vreči iz ravnotežja, madam," je pokomentiral in dodal: "Če želi kdo postati francoski predsednik, mora biti umirjen. Ne vem, zakaj je običajno umirjena gospa Royalova to mirnost izgubila."

Ob kratkem izletu na mednarodno polje, ko je Sarkozy nasprotoval članstvu Turčije v EU in ga je Royalova pogojno sprejela ter se v zvezi z evropsko ustavo opredelil za vladno-parlamentarno in ne referendumsko proceduro, sta se tekmeca ukvarjala izključno z notranjepolitičnimi in gospodarskimi vprašanji, pri čemer je Royalova kljub nagovarjanju sredinskih volilcev močno poudarjala svoja socialistična prepričanja o potrebni medgeneracijski in nacionalni solidarnosti pri zaposlovanju in v vseh socialnih transferjih, medtem ko je Sarkozy svoj ekonomski liberalizem omilil s populističnim izračunavanjem premajhne delovne vneme Francozov in njihovega prekratkega delovnega tedna v primerjavi z vsemi drugimi razvitimi državami. Royalova je po prvih odzivih kljub občasni srboritosti televizijski dvoboj z rahlo prednostjo dobila, za njeno morebitno nedeljsko zmago pa se bo moralo v še ne povsem odločenem francoskem volilnem telesu zgoditi še kaj drugega.

Kakšen bo torej prihodnji francoski ponedeljek? Bodo Francozi (in svet) zgolj priče svežemu obrazu ali resnični spremembi? Samo hiperdinamični Sarkozy ima oprijemljiv načrt, kako Francijo potegniti iz gospodarske odrevenelosti, strnjen v preizkušene neoliberalistične modele thatcherizma ali reaganomike z zmanjšanjem davkov, osvobajanjem trga dela, spodbujanjem ljudi k več in tršemu delu za večji zaslužek, večjo porabo in s tem večjo gospodarsko rast in zmanjšano nezaposlenost. Royalova v tem vidi zgolj navadno aritmetiko, toda njena vizija nove Francije je povsem neoprijemljiva, s poudarkom na izobraževanju, razvojnih raziskavah ali okoljevarstvenih projektih, ki naj bi bili temelj bolj humane dinamične gospodarske rasti, a pričajo zgolj o novem obrazu ob stari neinventivnosti.

Toda če imajo prav tisti, ki so tokratne francoske volitve razglasili za svojevrsten spopad političnih civilizacij, je dejansko Royalova tista, ki vnaša spremembo, in Sarkozy zgolj svež obraz. Čeprav je zaradi izrazito osebnostnega pristopa obeh glavnih protagonistov volilna kampanja že od lanske jeseni dobivala za poprejšnje francoske razmere izrazito amerikanizirano podobo z razkrivanjem mnogih podrobnosti iz njunega zasebnega življenja, se veliki finale ni zapletel v izobilje pikanterij, ki so se same ponujale. Tako so ostala obrobna vprašanja, kje se je izgubila Sarkozyjeva žena Cecilia, ki je menda takoj po prvem krogu volitev v obnovljeni zakonski krizi odpotovala na Florido, pa tudi na vesti o koncu Ségole`ninega koruzništva s svojim strankarskim šefom Françoisom Hollandejem, s katerim imata štiri otroke, se niso nikjer prijele. In vendar je imel najpomembnejši, sklepni del volilne kampanje Royalove in Sarkozyja svojevrstno družinsko noto. Tisto, v kateri na eni strani gledamo avtoritarnega moža, ki sam zase natančno ve, kako mora družina funkcionirati, in ta svoj prav oblikuje v načrte in ukaze, ter preudarno ženo, ki zadeve vselej relativizira z željami in hotenji, ki zagotavljajo harmonijo skupnega življenja z dogovarjanjem.

Francija se torej jutri ne bo odločala le o predsedniku ali prvi predsednici, temveč morda tudi o tem, ali se bo uklonila sicer preverjenemu deloholičnemu življenju, ki dviguje v višavo gospodarske parametre, zanemarja pa radosti življenja samega, ali pa še naprej eksperimentirala z blaginjsko državo, tokrat s tistim ženskim čutom, ki ne daje ekonomskega odgovora na družinsko zadovoljstvo. Pravzaprav o dveh podobah zahodne civilizacije, tisti, ki jo bo avtoritarno gradila trda ekonomija, in drugi, ki jo bo dogovorno oblikovalo veselje do dela.