Po drugi strani pa se nekaj podobnega dogaja tudi v tleh, kjer voda počasi prodira v gradbene elemente in jih uničuje. Razlika med materialom na površju, ki ni zaščiten pred padavinami, in materialom pod površino tal ali pri posebnih izvedbah (ravne strehe, balkoni, terase …) pa je, da je ta proces nekoliko počasnejši, vseeno pa poteka in hiša začne dobesedno gniti »pri koreninah«. In tudi zato je hidroizolacija eden temeljnih gradbenih elementov.
Pravi material in dobra vgradnja
S hidroizolacijo je treba zaščititi vse dele stavbe, kjer bi lahko prišlo do vdora vlage. Najpomembnejša je zaščita temeljev in temeljne plošče, vseh sten pod gladino zemlje, prav tako ravnih streh in balkonov ter teras. A naj vas kar na začetku opozorimo. Še tako kakovosten material ob slabem in malomarnem polaganju ne bo v popolnosti zagotavljal neprepustnosti. Seveda je izbira hidroizolacije zelo odvisna od tega, na katerem delu stavbe jo polagamo, prav tako so pomembna tla, denimo v primeru talne vode. Samo kot primer: v Ljubljani je v Trnovem eminenten kompleks Trnovska vrata, ki ima tudi garaže v podzemlju. V njih so imeli prave vrelce vode, vzrok pa je bil slaba kakovost izvedbe hidroizolacije. Pogoste napake pri polaganju so slabo izvedeni spoji, najpogostejša napaka pa je nepravilno izveden spoj vertikalne in horizontalne hidroizolacije.
Vrste hidroizolacij
Za hidroizolacijo se je v preteklosti v glavnem uporabljalo samo bitumenske hidroizolacije, na katere še danes prisegajo številni dobri mojstri. Glede na namen in kraj vgradnje jih delimo na premazne in hidroizolacijske materiale v trakovih različnih širin. Ti so lahko bitumenski, PVC ali EPDM, njihova prednost je hitrost polaganja na ravnih površinah, je pa z njimi težje zaščititi detajle. Premazi temeljijo na cementu in polimeru, namažemo jih na površino. Večinoma se za hidroizolacijo uporablja bitumenske, bentonitne in polimercementne materiale, sintetične materiale, kot sta PVC in EPDM, ali materiale v tekočem stanju, kot je poliuretanski ali epoksi. Material mora biti kakovosten, saj se nekaj prihranjenih evrov lahko zelo maščuje.
Bitumen je zmes ogljikovodikovih spojin, ki nastane iz nafte in je podobna katranu. Uporabljali so ga že stari Sumerci, Egipčani in Rimljani. Bentonit v finem prahu se uporablja za bistrenje in stabilizacijsko absorpcijo beljakovin v moštu in vinu, bentonitna hidroizolacija pa je namenjena najtežjim pogojem. To je kompozit, sestavljen iz bentonitnega granulata in dveh plasti geotekstila – tkanega na zgornji strani in netkanega na spodnji strani. Uporablja se ga za hidroizolacijo tunelov, zgradb ali zemeljskih objektov (zadrževalniki vode, deponije …). Pomembno pa je, da je po vgradnji vedno pod obtežbo (temeljna plošča, pravilen zasip sten – kakovosten material in pravilno ter zadostno kompaktiranje …), da ne pride do neenakomernega posedka zemljine. Preprečiti moramo nabrekanje bentonita v prazen prostor, saj lahko sicer pride do razslojevanja membrane. Poliuretan je prilagodljiv in odporen material, na objekt pa se nanaša tekočega. Hidroizolacija iz poliuretanskega premaza je razširjena zato, ker je brezšivna, zaradi česar nima šibkih členov na svoji površini in jo z lahkoto nanesemo tudi na mesta, kot so različni robovi. Sintetični material, kot je PVC za hidroizolacijo, uporabljamo kot folijo, ki jo pritrdimo mehansko z varjenjem, kar pa pomeni, da je bolj verjetna napaka pri izvedbi. Podobno je pri hidroizolaciji iz gumi podobnega sintetičnega materiala EPDM, njegova posebnost so vodoodporne membrane. Polimerno-cementna hidroizolacija je mešanica cementa in polimera, ki jo nanašamo podobno kot cement na tla ali stene. Lahko z gladilko, celo čopičem in brizgalko, uporablja pa se jo lahko za hidroizolacijo vkopanih sten in tal, novih in obstoječih stavb, tudi kot hidroizolacijo pred notranjim tlakom vode v konstrukcije rezervoarjev za servisno ali odpadno vodo ter druge namene. Za hidroizolacijo tal, predvsem večjih površin, uporabljamo tudi epoksi talne premaze, ki jih nanesemo na beton. Posebej primeren pa je za velike mehanske obremenitve, saj temeljno obremenitev prevzema podlaga, premaz pa le ščiti beton. Epoksidni tlaki pa so primerni za uporabo v prostorih, kjer ni velikih obremenitev.
Bitumen
Poglejmo, nekoliko podrobneje bitumenske hidroizolacije med katerimi je izotekt, ki je ime za vrsto izolacije. V vseh letih uporabe je praktično postal sinonim oziroma generično ime za hidroizolacijo. Vendarle ima izotekt, če se izrazimo nekoliko karikirano, različne oblike in namene.
Oksidirani bitumen ali industrijski bitumen se uporablja za proizvodnjo hidroizolacijskih trakov, namenjenih za vgradnjo na področja, ki niso izpostavljena vremenskim vplivom, predvsem velikim temperaturnim spremembam. Iz oksidiranega bitumna izdelujejo hidroizolacijske trakove za enostavne rešitve zaščite objektov pred vlago in ga uporabljajo predvsem za hidroizolacijo nepodkletenih objektov. Po fizikalnih lastnostih ima tališče nad 70 °C in je krhek pri temperaturah pod 0 °C.
Bitumen, modificiran s plastomernimi dodatki (APP), uporabljajo za proizvodnjo hidroizolacijskih trakov, namenjenih za različne vrste zaščite pred talno vodo in vlago ter za ravne strehe. Trakovi iz plastomernih bitumnov imajo zmehčišče nad temperaturo 130 °C, pri temperaturi –10 °C pa še ne pokajo. Trakovi so dimenzijsko stabilni in toplotno obstojni.
Bitumen, modificiran z elastomernimi dodatki (SBS), uporabljajo za proizvodnjo hidroizolacijskih trakov, namenjenih za vgradnjo hidroizolacije vkopanih delov stavb in za tesnjenje ravnih streh. Trakovi so nekoliko mehkejši. Zmehčišče imajo nad temperaturo 100 °C, pri temperaturi –15 °C pa še ne pokajo, zato jih je mogoče vgrajevati tudi pri nižjih temperaturah (tudi pod lediščem). Elastomerni bitumenski trakovi so poleg izvedb na betonskih podlagah še zlasti uporabni za aplikacije na lesenih in kovinskih podlagah. Bitumenski hidroizolacijski trakovi so sestavljeni iz različnih nosilcev, ki traku dajejo mehansko odpornost in dimenzijsko stabilnost, ter bitumenske mase, ki zagotavlja vodotesnost in obenem kot vezivo omogoča spajanje s podlago. Tako stekleni voal daje hidroizolacijskemu traku dobro dimenzijsko stabilnost. Najpogosteje se ga uporablja za hidroizolacijo vkopanih objektov v manj zahtevnih terenih, manjših globinah s prisotnostjo vlage v terenu. Steklena tkanina ima odlične mehanske lastnosti, dimenzijsko stabilnost in visoko natezno trdnost, uporablja pa se jo v sistemih ravnih streh, za izvedbo hidroizolacij najzahtevnejših sistemov (velike temperaturne spremembe, veliki pritiski) vkopanih objektov v zahtevnih terenih s povečani pritiski zemljine. Je najmočnejši in je za pretrganje potrebna največja sila med vsemi materiali. Poliesterski filc kot nosilec bitumenske hidroizolacije je prav tako primeren za najzahtevnejše terene, to pa zato, ker ima visoko raztegljivost ter s tem povezano odpornost za statične in dinamične obremenitve (raztezek pri pretrgu je kar 35 %). Tudi zato se ga uporablja kot hidroizolacijo vkopanih objektov v zahtevnih in nestabilnih terenih, predelih dilatacij in terenih z velikimi pritiski. Nosilec je lahko tudi aluminijasta folija, ki da hidroizolacijskemu traku parozapornost, uporablja se jo v ravnih strehah kot parna zapora, pa tudi kot zaščita pred prodiranjem radona.
Zaščita hidroizolacije
Najpomembnejša izolacija pri hiši je hidroizolacija temeljev in vkopanih delov hiše, da preprečimo prodiranje vlage v material. Za hidroizolacijo temeljev in spodnjih prostorov hiše uporabljamo horizontalno in vertikalno hidroizolacijo. Horizontalna je nameščena vzporedno s tlemi do konca temelja, zato preprečuje dvig kapilarne vlage, a tudi vdor podtalne vode. Vertikalno hidroizolacijo pa namestimo po temelju navzdol. Horizontalna in vertikalna hidroizolacija morata biti združeni nepredušno, da med njima ni rež, ki bi prepuščale vodo. Pri horizontalni hidroizolaciji najpogosteje uporabimo materiale na podlagi bitumna, ki jih položimo na površino med temeljem in ploščo. Vertikalno hidroizolacijo pa namestimo na stene, ki so vkopane v zemljo. Segati mora do konca temeljev. Okolico temeljev najprej dobro očistimo in izravnamo, okoli objekta pa uredimo tudi drenažo, da bo meteorna voda odtekala. Nato namestimo hidroizolacijo tako, da zunanje zidove temeljev premažemo s hladnim bitumenskim premazom, na katerega zvarimo bitumenske trakove. Na koncu na hidroizolacijo navadno namestimo še toplotno izolacijo, ponavadi iz stirodura ali penjenega stekla. Če ne namestimo toplotne izolacije, pa moramo izolacijo zaščititi s filcem, zaščitno mrežo ali s posebno čepasto folijo. Drenažo izvedemo tako, da ob steni nasujemo plast grobega materiala, kot sta gramoz ali prod. Pod last gramoza in nad njo postavimo še filc, da se med kamenje ne pomeša prst. Voda bo tako pronicala in se ne bo zadrževala ob steni, odvisno od količine vode okoli objekta pa lahko vgradimo še posebne perforirane cevi.
Hiša in vsi objekti morajo pač imeti dve strehi. Eno zgoraj in eno spodaj. (tb)
