Porter trdi, da mesta konkurirajo med seboj, vendar na drugačen način kot države. Države konkurirajo za delež svetovne trgovine s prilagajanjem obrestne mere in tečajev valut, z restriktivnimi politikami ali s sodelovanjem z drugimi narodnimi gospodarstvi. Običajno se urbano konkurenčnost definira kot sposobnost mesta, da na fleksibilen in učinkovit način odpravlja negativne posledice ekonomske rasti, ki se pogosto kažejo v rasti cen zemljišč in poslovnih prostorov, povečanju mestnega prometa, večjem onesnaževanju ter povečevanju socialnih razlik. Zelo pomembno je konkuriranje s storitvami, ki morajo biti boljše kakovosti v primerjavi s drugimi mesti.

Čeprav je tranzicijski proces v najresnejših kandidatkah za EU že zaključen, za mesta to ne velja. Še več, tranzicijske spremembe doživljajo tudi nekatera mesta v EU, kot so Helsinki, Berlin in Dunaj. Helsinki postajajo z gospodarskim dvigom Rusije vse pomembnejše kapitalsko središče tega območja. Gospodarski uspeh Helsinkov se velikokrat povezuje s precejšnjim vlaganjem države v dejavnosti R&R ter z dobrim izobraževalnim sistemom. To vsekakor drži, vendar eden močnih razlogov, zakaj so Helsinki v zadnjih letih gospodarsko tako napredovali, je v geografskih spremembah mednarodnih trgovinskih tokov po padcu berlinskega zidu. Pred tem sta imela Stockholm in Koebenhavn osrednji položaj tako v Skandinaviji kot ob Baltskem morju. Po odpiranju Estonije, Latvije, Litve in Rusije ter ob povečanih neposrednih naložbah tako s strani EU kot ZDA pa Helsinki postajajo vse pomembnejši finančno-trgovski center v tem prostoru.

Unikatno izhodišče Finske

Novi trgi Rusije in drugih držav, nastalih na ozemlju bivše Sovjetske zveze, so izredno zanimivi za podjetja, ki želijo razširiti svojo globalno navzočnost. Kljub temu je fizična navzočnost na teh trgih še vedno rizična, saj je tržna ekonomija še marsikje nekaj novega. Poslovanje prek družinskih vezi ob močni navzočnosti korupcije lahko precej uniči še tako resnega tujega vlagatelja. Finska je unikatno izhodišče za te trge predvsem zaradi naslednjih dejstev: (1.) je edina članica EU, ki meji na Rusijo, (2.) precejšnje število Fincev govori rusko, (3.) trgovinska menjava med Finsko in Rusijo se vsakih pet let podvoji, (4.) prek finskih pristanišč gre 80 odstotkov vseh izdelkov, namenjenih v države nekdanje Sovjetske zveze, (5.) logistična povezava do Moskve je zelo dobra, saj je najboljša logistična ruska povezava Moskva-Sankt Peterburg.

Povezava med Vzhodom in Zahodom vse bolj poteka prek Skandinavije. Velik porast prometa tujega blaga preko finskih pristanišč je zaznan že nekaj let. V letu 1998 so v finskih pristaniščih pretovorili 76,7 milijona ton tujega blaga ter 14,5 milijona ton domačega blaga. Povpraševanje po specializiranih transportnih storitvah ter drugih znanj (know-how) Rusije, centralne Azije in drugih vzhodnih držav je večje kot kadarkoli prej. Za ta namen je Finska precej sredstev vložila v razvoj infrastrukture, kar ima dober vpliv na konkurenčnost vsega gospodarstva.

Težave Berlina

Težave, s katerimi se srečujejo nekdanja socialistična mesta, so najbolj vidne pri rekonstrukciji Berlina. Težko bi rekli, da doživlja tranzicijo samo Vzhodni Berlin, pa čeprav Zahodni Berlin ni bil del socialističnega sveta. Zahodni Berlin prej ni mogel igrati vlogo metropole, saj je bil z zidom odrezan od svoje okolice. Zaradi tega nemške korporacije niso postavljale svojih sedežev v Berlin, saj je bil otok sredi drugačnega sistema. Berlin je bil desetletje po padcu zidu največje gradbišče na svetu, kjer so bile naložbe vredne po več milijard mark. Država je precej denarja porabila za rekonstrukcijo središča mesta in vladnih ustanov.

Razen Berlina je napredek glede poslovne klime v drugih vzhodnih mestih Nemčije zelo počasen. Zadnje raziskave kažejo, da so glede možnosti ustvarjanja kariere najprimernejša mesta Frankfurt, Köln, Düsseldorf, Hamburg, München, Stuttgart, Berlin, Bonn, Freiburg, Mainz, Münster, Wiesbaden. Essen, Hannover, Heidelberg, Karlsruhe, Neuss in Regensburg. Zaostajanje vzhodnih mest glede poslovnih možnosti opažamo tudi pri cenah najemnin. Od leta 1990 so se najemnine precej povečale v Berlinu, Dresdenu in Leipzigu. Dvig v drugih vzhodnih mestih je precej nižji. München ostaja najdražje nemško mesto in prekaša celo Frankfurt.

Na berlinskem Potsdamer Platzu je zdaj veliko poslovno središče, v katerem že prevladujeta Daimler-Chraisler in Sony. Ker Velika Britanija ni sprejela evra, je korporacija Sony preselila svoj evropski sedež iz Londona v Berlin. V bližnji prihodnosti se bo ta trend nadaljeval. Spremembe se ne poznajo samo v Berlinu, ampak tudi v Münchnu. München je bil pred nemško združitvijo kulturna prestolnica Nemčije. Precej pisateljev, igralcev in medijskih osebnosti je prebivalo v Münchnu, kar je mestu dajalo svetovljanski značaj. V zadnjih nekaj letih pa je očitno, da pomen Münchna postaja vse bolj regionalen, saj tako na gospodarskem kot kulturnem področju izgublja v primerjavi z Berlinom.

"Zbledeli" Dunaj

Dunajsko letališče in borza doživljata v zadnjem desetletju pravi razcvet, saj prehajata iz nacionalnega na srednjeevropski okvir. Na začetku 90. let je kazalo, da bo Dunaj ponovno postal središče donavskega območja, kasneje pa so ti upi nekoliko zbledeli. Že cena organizacije mednarodne konference je v Budimpešti za 50 odstotkov nižja kot na Dunaju. Z vstopom Madžarske, Poljske in Češke v Nato je Budimpešta pridobila vrsto angleško-ameriških konferenc za Srednjo Evropo. Vstop svobodnjaške stranke v avstrijsko vlado pa je povzročil, da izraelske delegacije ne hodijo več na Dunaj. Tudi druga mednarodna skupnost se je začela Dunaju nekoliko izogibat, zato upada tudi kongresni turizem.

Od srednjeevropskih držav imajo visok delež urbanega prebivalstva Češka (75,2 odstotka), Slovaška (69,2 odstotka), Poljska (60,9 odstotka) in Madžarska (59 odstotkov). Slovenija ima najnižji delež urbanega prebivalstva. Glede mest najbolj izstopata Budimpešta in Praga, kljub temu se v zadnjem času zelo razvijajo tudi Varšava, Bratislava in Ljubljana. Poleg prestolnic je potrebno upoštevati tudi manjša mesta, ki se uspešno vključujejo v globalizacijske tokove. Na najbolj južnem delu Madžarske je mesto Pecs. V tem delu Evrope je imelo mesto vedno velik pomen, saj ima deveto najstarejšo univerzo na svetu (1367). Tudi kulturno življenje je na visoki ravni, saj ima med madžarskimi mesti za Budimpešto največ galerij in muzejev. Po padcu socializma je brezposelnost v mestu močno narasla (20 odstotkov). Ker je mesto oddaljeno od Hrvaške 40 km in od Jugoslavije 50 km, mu je vojna v bližini precej zmanjšala mednarodno menjavo. Dokler so se ponoči slišali streli, tuji vlagatelji niso želeli investirati. Zato so prve tuje naložbe prišle šele leta 1995, predvsem v gospodarstvo in turizem. Mesto je gospodarsko precej pridobilo s prihodom Nokie, ki je odprla proizvodnjo prenosnih telefonov. Danes sodi Pecs s 60.000 prebivalci med najkonkurenčnejša srednje velika mesta.

Precejšnja drugačnost tranzicijskih mest od mest EU na neki način zavira tudi širitev EU. V Bratislavi kljub gospodarskemu napredku še vedno ni varno puščati osebnega avtomobila na ulici. Kraje avtomobilov so tako vsakdanji pojav, da morajo gospodarski partnerji z Zahoda iskati druge oblike transporta, da zavarujejo osebno premoženje. Verjetnost kraje avtomobila znamk Mercedes ali BMW z bratislavske ulice je okoli 60 odstotkov. Tudi v madžarskih ali češkim mestih ni položaj kaj dosti boljši. Ker imajo nemški in avstrijski vlagatelji večinoma drage avtomobile, je zelo priporočljiv nakup drugega (cenejšega) avtomobila samo za tranzicijska mesta.

V senci

Pri tranzicijskih mestih vidimo, da so se odločitve glede razvoja mesta kot usmerjenosti najpomembnejših naložb sprejemale mimo trga, ki opravlja to funkcijo drugje. Predelovalne dejavnosti so skorajda povsod imele precejšnjo prednost pred storitveno dejavnostjo. Industrijske panoge so se ohranjale tudi po tem, ko so že izgubile svojo konkurenčnost in dobičkonosnost. Zaradi tega se ob politično-ekonomskih spremembah večina mest ni mogla izogniti težavam deindustrializacije. V srednjeevropskih prestolnicah, kot so Praga, Budimpešta, Ljubljana, Bratislava in Zagreb, je prišlo do precejšnjega nadomeščanja industrije s storitveno dejavnostjo, predvsem zaradi velikega priliva tujih naložb, razvoja kongresnega turizma ter oblikovanja novih elit. Druga mesta so se razen nekaterih izjem precej teže soočila s težavami deindustrializacije ter naraščajoče brezposelnosti. Padec železne zavese je zelo spremenil položaj srednjeevropskih mest ter omogočil njihovo vključevanje v mednarodne tokove blaga in naložb. Čeprav Ljubljana tudi prej ni bila gospodarsko odrezana od Zahoda, je bil njen mednarodni položaj ves čas v senci Beograda in Zagreba.