Predavanje ste naslovili Inovacija z imenom družbena odgovornost (podjetij) – namesto samomora človeštva. Številke, ki jih boste predstavili, so zastrašujoče: 5500, 6x5, 17x, 4 milijone ton, 1500ha, 2,5, 7x, 0...
Leta 1820, ko se je začela intenzivnejša industrializacija, je bila rast družbenega produkta tri odstotna na tisoč let, danes pa nismo zadovoljni s triodstotno rastjo na leto. V zadnjih dveh stoletjih se je ta trojka spremenila v 5500. Šestkrat več nas je, vsak od nas porabi petkrat več energije, torej v celoti trošimo 30-krat več energije kot v Prešernovih otroških letih. Povprečno smo 17-krat bogatejši, posledice pa so, da tako trošimo naravo, da vsako uro pošljemo v zrak štiri milijone ton ogljikovega dioksida, vsako uro posekamo 1500 hektarjev gozdov, vsako uro damo v zemljo 1,7 tone nitratov z umetnimi gnojili. Samo v zadnjih šestih desetletjih nas je 2,5-krat več, sedemkrat več trošimo naravo, planet ni čisto nič večji, zato je veliko naravnih virov že izginilo, narava je iztrošena, in če se še za dve stopinji Celzija segreje, se utegne sprostiti metan, ki je zdaj v termafrostu in ne bomo imeli kaj dihati.

Družbena odgovornost je nujna za dolgoročni obstoj človeštva, poudarjate.
Dolgoročnost tokrat ne pomeni nekaj stoletij, pač pa nekaj let, če sodimo po naravoslovnih podatkih, ki so nam jih podali strokovnjaki.

Zato pravite, da je žal, družbena odgovornost prostovoljna odločitev podjetij...
Biti bi morala temeljna vrednota in strategija podjetja in je žalostno, ker je še vedno prostovoljna. A pri sedanjem pravnem položaju kako drugače tudi ne more biti, ker nimamo nadnacionalnega prava.

Kaj je lahko tista premična točka, ki bi podjetja v večji meri peljala v družbeno odgovorno ravnanje?
Še vedno je dosti več tehnološkega inoviranja kot inoviranja procesov poslovanja, še manj pa je inoviranja stila menedžmenta. Povsem nova tema pa je inoviranje procesa menedžmenta. Šefi pač hočejo biti šefi. Iti moramo po poti, kaj nas veže kot ljudi. Kaj nas veže? Soodvisnost strokovnjakov, naravnih in poklicnih. Narod je samo vmesna stopnja med družino in celotnim svetom. Ne more biti končna stopnja, če hočemo obstati. Navadni Zemljani živimo z občutkom, da smo Slovenci, politiki pa od njega. Globalno razmišljati pomeni upoštevati, da smo svetovno soodvisni in če danes naredim nekomu nekaj slabega v lastno korist, je to samo kratkoročno. Zaradi tega je etika soodvisnosti najbrž tista, ki lahko ljudi reši.