S tem smo dobili še eno v vrsti konceptualnih udomačitev, v katerih mlakuži Slovenija umira: za pravo Slovenci menijo, da je enako pravičnosti; za demokracijo, da pomeni državo čistokrvnih Slovencev; za načelo enakosti pred zakonom, da gre za enakovrednost; za nepotizem in klientelizem, da sta nespodobna le, kadar ne gre za otroke in familijo; za znanost, da je tehnologija; za analitsko početje, da je nemoralno; za čvekanje, da je modrost. Končno, za državo Slovenci menijo, da ni aparat, ki ga sami financiramo zato, da bi racionalno upravljali tiste reči, ki so temelj razumno udobnega življenja, temveč da je oblast, katere primarna funkcija je vzdrževanje državljanov.
To povzroča še eno pobutaljenje: že dvajset let nas mediji zasipajo z dolgočasno, smešno in zakonsko zaščiteno serijo menedžerskih kraj zastarane industrije in trgovine v javni lasti, ki kajpak nikoli niso sankcionirane: v tacanju okrog vrele kaše se te tatvine imenujejo neoliberalizem, posledice grabeža "poštenih, čudežnih fantičev, ki so v treh letih uspeli iz pralcev avtomobilov postati veliki poslovneži, lobisti, karieristi" (Miheljak) pa "pospešeno razslojevanje". Ali res? Nekaj sto tatov skozi tatvino pač ne postane višji družbeni sloj, četudi nosi slabo umerjene armani cunje, še manj "elita". Elitnih interesov, ki so v financiranju občega "napredka" po lastni zamisli, ti tatiči nimajo, ker so jim mentalitetno nedostopni. Če je namreč sploh kaj generični problem slovenske družbe, je to dejstvo, da ni razslojena, in da se razslojitev zgodovinsko venomer preprečuje z vsemi sredstvi.
Akademski asi za evropske akademske prihodke
Slovenija je srenja, ki ima silne mehanizme socialne kontrole (zlasti "rezanja" vsakogar, ki "štrli" iz povprečja, kajti to je kršenje svete srenjske enoslojnosti), pa nobenih mehanizmov socialne kohezije, ki je po definiciji mogoča samo z medsebojnim dopolnjevanjem raznolikih interesov. Ker kohezije ni, tudi ni produkcije družbenega smisla, zaradi katerega bi ljudje lahko verjeli v (različne) kolektivne projekte. Imamo le nesmiselne bipolarne stagnacije (partizani-domobranci; Janša-Pahor), obče malodušje, vedno več vere v kri in grudo in združbe lumpov, ki prostodušno in cinično kradejo. Ali ste se že kdaj vprašali, zakaj je plen "neoliberalcev" v Butalah vedno javna imovina? Zakaj nimamo neoliberalcev, ki bi nakradli premoženje na mednarodnem trgu, si kupili najbolj sposobne ljudi, vlagali v nove vednosti in blazno obogateli ter potem za svoje kratkočasje sponzorirali, denimo, dramsko umetnost, humane znanosti, ekologijo, znanstvenike v Mongoliji, vesoljske polete ipd.? Zakaj imamo samo "neoliberalce", ki nakradejo javno premoženje in ga pretopijo v zbirko zasebnega kiča? Ali sploh imamo kake prave neoliberalce?
Če ste mislili, da obstajajo vsaj nekatere sfere, ki jim je tovrsten pofelneoliberalizem prihranjen, se motite. Tudi univerzo in javno raziskovalsko sfero so si prilastili lokalni neoliberalci. To so intelektualne mediokritete, ki so se zbrale v druščine in se začele obnašati, kot da so javne znanstvene ustanove njihova zasebna lastnina. Pristojni ministrstvi jih komajda dohitevata, ko s sprotnim prikrajanjem pravil za silo pravno pokrivata ta povsem sprivatizirani javni sektor.
Avtonomija, kritičnost, intelektualizem, prelomne ideje...? Na javno znanstveno ustanovo primaršira akademski neoliberalec in postane: dekan/direktor, član senata, vodja programske skupine, šef univerzitetne založbe, urednik serije publikacij, redni profesor brez ene same objavljene knjige, direktor raziskovalnega oddelka, vodja treh projektov, mentor vseh mladih raziskovalcev in doktorskih kandidatov, poleg tega pa še petinski zunanji sodelavec treh inštitutov in honorarni profesor na drugi, zasebni univerzi.
Kombinacij in scenarijev je nebroj. Bodri neoliberalec je s tem realiziral evropske akademske mesečne dohodke, kajti z eno samo zaposlitvijo bi imel zgolj dohodek poslovodje v prodajalni čevljev, hkrati pa je postal de facto lastnik javne ustanove, kar država vrednoti kot znanstveni uspeh. Ob sebi ima še dva ali tri podobne akademske ase, s katerimi je v simbiozi, tri ali štiri trdna istovrstna partnerstva zunaj hiše, in nebroj zasužnjenih, prestrašenih mediokritet, ki so manufakturna enota podjetja. Produkcija znanosti teh bleferjev je neomejena. Ker neznosne lahkosti tega izvirnega znanstvenega objavljanja nihče vsebinsko ne preverja, tam najdete nepopisne reči, od prostodušnosti, samočaščenj, naivističnih proklamacij slovenske narodne zavednosti in ponosa pa do mračnjaških moralk, samoumevnega domačinskega rasizma devetnajstega stoletja, fantastično narobe razumljenih citatov iz del tujih avtorjev, popolnoma nezdvomljenih in eksplicitnih fašizmov, najbolj smešnega besedičenja o "teorijah" in "hipotezah" ter nepopisne angleščine.
Proizvodni cilj vsake petletke je tisoč točk: zanje vsako leto dobite nov novcat raziskovalni projekt, po avtomatizmu. Razpravica o čemerkoli, če le ima nekaj deset tipkanih strani, je strokovna monografija. Komentarji na zakon so že znanstvena monografija. Zbornik poročil s projekta je znanstvena monografija, če le v kolofon zapišete, da ste njen avtor. Koledarski in muzejski tiski, nabožne publikacije: ni problema, če ste iztisnili pet strani neumnosti, imate izvirni znanstveni članek.
Posebno poglavje so doktorske disertacije: nekatere so na ravni ilustriranih osnovnošolskih spisov, nekatere so obdelava peščice anket. Včasih lastnik javnega zavoda kandidatu odstopi kake svoje stare tekste, da iz njih sestavi doktorat, ali mu ga pa kar napiše, če je to kliki potrebno. Je pa še drugače: če ste doktorski kandidat, morate paziti, da vam neoliberalni mentor ne bo kaj pokradel in nakradeno vkorporiral v svojo tisočtočkovno hiperprodukcijo, vam pa preprečil doktorat.
Revidirajte te veleznanstvene opuse!
Zaresni neoliberalci v daljni tujini delajo čisto drugače. Tu pa tam sestavijo mednarodne komisije, ki produkcijo kakega univerzitetnega oddelka ali inštituta pregledajo. Čvekače, hiperobjavljalce, plagiatorje in bedake izločijo. Izločijo tudi manufakturo, ki po svoji formaciji, ki je kvečjemu strokovna, znanstvena pač ne, spada v srednje šole in med uradništvo. Sposobne znanstvenike iščejo z lučjo po belem dnevu in so jim pripravljeni nakloniti tisoč ugodnosti, samo da bi prišli k njim, zlasti mlade doktorande. Pri nas je kajpak obratno: "lastniki" javnih ustanov kar sami z mobingom, s pomočjo hišnega sindikata in podrejene manufakture, z zunajzakonskimi "razlogi" (na UP je zdaj to npr. "matičnost zaposlenega") za metanje na cesto, anonimnimi pismi (!), histeričnim obrekovanjem onemogočijo vsakega, ki kaže kako educiranost. Kot se je zapisalo Janku Lorenciju, je Slovenija "majhno morišče avtoritet" in notorno gospostvo "negativne selekcije", vendar nas je tudi potolažil, da se vendarle "prebijajo tudi nadarjeni ljudje". Prebijajo? Tudi?!
Stanje v javnih znanstvenih ustanovah nikomur ni skrivnost: o odstopljenem ministru novinar javno zapiše, da se zaposleni na ljubljanski veterinarski fakulteti bojijo njegove vrnitve, ker da je bil tam desetletja samodržec; o primernosti rektorovanja bivšega policijskega ministra na Primorskem se pametnim ne zdi vredno niti razpravljati; večletna dogajanja na Inštitutu za narodnostna vprašanja, kjer je klika na oblasti ravnokar potrdila svojo novo, "notranjo" direktorico, ki je kajpak tudi znanstveni lumen, do nje pa so prišli z razveljavljanjem več razpisov po vrsti, dokler ni ostala edina kandidatka in so protikandidati obupali nad vlaganjem ugovorov, nikogar ne ganejo. Z besedami aktualnega znanstvenega ministra, ki od vsega še najmanj govori prav o znanosti, bi rekli, da v slovenski znanosti moralna večina vsakokrat porazi etično manjšino.
Je pa uporniški krog na primorski univerzi prišel do sijajne ideje: v odsotnosti pameti, nacionalnega preživetvenega plana, nadzora kvalitete in delujoče akademske meritokracije, ob servilnosti države, ki neoliberalnim lastnikom javnih ustanov streže z venomer novo, na kožo pisano zakonodajo, velja Mohameda pustiti, kjer je, goro pa mu potisniti pod nos. Ideja je namreč pregledati veleznanstvene opuse privatnih lastnikov javnih znanstvenih in visokošolskih ustanov ter njih sodrugov in vložiti nekaj vlog za odvzem doktoratov. Obeta se kratkočasno branje, ko bo ta znanstvena hiperprodukcija odrešena obskurnosti v domačih kleteh tiskanega znanstvenega časopisja. Opirajoč se na avtoriteto znanstvenega ministra bi rekli, da etična manjšina, tudi v znanosti, pač mora posegati po skrajnih etičnih orožjih. Vsa druga so v Sloveniji že monopol moralne večine.
