Če je povprečje EU 6,5 odstotka, jih je v Sloveniji 5,3 odstotka. Gre sicer za podatke za leto 2007, a od 1. januarja 2008 do 1. maja 2010 se je število uradnikov v civilnem delu državne uprave znižalo za slabih 300, pojasnjuje ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs. Dodaja, da smo tudi na drugih področjih pod povprečjem EU, še najbolj zaostajamo na področju zdravstva in socialnega varstva. Tudi če primerjamo število zaposlenih v javni upravi na 100.000 prebivalcev, smo v vseh segmentih pod evropskim povprečjem, najbolj se povprečju približamo na področju izobraževanja. Ljudi očitno torej ni preveč, vprašanje pa je, kakšna je struktura zaposlenih - ali je struktura taka, da lahko opravljajo tiste naloge, ki so temeljne naloge ministrstev, torej priprava, izvrševanje in nadzor politik.

In kakšen je odgovor?

Ugotavljamo, da pomemben delež zaposlenih opravlja podporne naloge - torej upravljanje nepremičnega premoženja, naloge s področja kadrovske politike, javnih naročil in podobno. Vse te podporne naloge so organizirane na način, da jih vsako ministrstvo opravlja zase. Pregled praks drugih držav kaže, da v veliki meri te naloge centralizirajo; analiza, ki smo jo naredili, kaže, da je to absolutno smiselno tudi pri nas, zato bosta v letu 2011 predvidoma začeli delovati dve taki centralizirani službi - agencija za javna naročila in javni sklad za ravnanje z nepremičnim premoženjem. Gre za zahtevne spremembe, s katerimi se ministrstva odpovedujejo temu, da bi te naloge opravljala sama, in za združevanje obstoječih kadrovskih, finančnih in informacijskih virov na eno mesto, kar je tudi pogoj za optimizacijo števila ministrstev. Mi bomo v tem mandatu torej pripravili pogoje za optimizacijo števila in strukture zaposlenih v javni upravi. To, da se moramo optimizirati - ne glede na prej omenjene primerjave -, pa je nesporno, saj naši javnofinančni prihodki ne omogočajo, da bi dosegali povprečje EU. Hkrati pa moramo skrbno ravnati s kadrovskimi viri, kajti preveliko nezadovoljstvo pomeni slabo opravljanje nalog, ki pa so za državo izjemnega pomena.

Kaj konkretno pomeni optimizacija za število zaposlenih?

Zagotovo bo prišlo do presežkov. Tudi z novimi organizacijami ministrstev in z novo sistemizacijo se bo to zgodilo. Po moji oceni bi lahko z vsemi temi posegi dosegli zmanjšanje števila zaposlenih za skupaj 10 odstotkov v ožji državni upravi. Prihodnje leto se bo upokojilo okoli tisoč javnih uslužbencev in nenadomeščanje z novimi že pomeni iskanje rezerv znotraj uprave ter premeščanje in usposabljanje delavcev za druge naloge. V carinski upravi so denimo kljub začetnemu strahu uspešno izpeljali tak proces, ko so ljudi preusmerili denimo v davčno izvršbo. To kaže, da ljudje lahko uspešno opravljajo svoje delo, tudi če jih premestimo pod okrilje drugega ministrstva.

Če se vrneva k ustanavljanju agencij - vaš argument zanje je centralizacija?

Tako je.

Kljub temu obstaja očitek vladi, da s tem vlada veča število vodstvenega in dobro plačanega kadra.

Danes so to direktorji direktoratov z dobrimi plačami. In en direktor agencije proti 18 direktorjem direktoratov... kar naj si preračunajo.

Ampak zakaj je bolje imeti samostojno agencijo, zakaj na primer področja javnega naročanja ne pokriva strokovna služba na ministrstvu za finance?

Ta agencija je samostojna samo v izvrševanju nalog, ki so strokovnega značaja, odloča pa še vedno vlada. Pričakuje pa se, da se bodo strokovne naloge agencije izvajale na najboljši možen način. Dorečeni bodo standardi in merila. Tega zdaj pač ni. Poskusi umestitve teh podpornih nalog v eno ministrstvo doslej niso bili uspešni. Tudi ministrstvo za javno upravo je le postalo zbir podpornih služb, ki so bile prej vladne službe - servis skupnih služb vlade, kadrovska služba vlade, center vlade za informatiko. To je prešlo na ministrstvo, ki pa teh nalog ni prevzelo v celoti. Če so naloge razpršene po ministrstvih, centralizirana pa je le nadzorstvena funkcija, je vprašanje, ali je to racionalno. Poglejte proces, ki velja za razpolaganje z nepremičninami: najprej morajo ministrstva to planirati, umestiti v proračun, nakar se pripravita dva odloka, ki se ju odnese v parlament, ko je to potrjeno, resorno ministrstvo pripravi posamični program razpolaganja, v katerem mora utemeljiti gospodarnost takega ravnanja in pripraviti pogodbe, ki romajo k nam v mnenje, nato to roma na odbor za državno ureditev, na koncu, ko se prenašajo kake parcele, pa cela vlada odloča, če želi eno ministrstvo prenesti parcelo na drugo ministrstvo. Ko bo deloval novi sklad, bo poslovni načrt sklada sestavni del proračuna, ki ga bosta potrdila vlada in parlament, nato pa bo v skladu z zakonom ta poslovni načrt izvrševal in poročilo sklada bo sestavni del zaključnega računa proračuna. Vsi odločevalci bodo še vedno vpleteni v proces, a potrebne bo bistveno manj administracije, torej manj dela uradnikov.

Kdaj bi lahko prišlo do krčenja ministrstev, v tem mandatu gotovo še ne?

Ob nalogah, pred katere so danes postavljena ministrstva, bi bilo to nemogoče. Smiselno pa je, da se ustvarijo pogoji in da že v letu 2012 ob pripravi proračuna optimiziramo stvari s spremembo zakona o državni upravi.

Torej z novim mandatom?

Absolutno je to takrat nujno.

Imate že konkreten predlog, katera ministrstva bi se ukinjala?

O tem je še prezgodaj govoriti.

Je v javni upravi preveč vodstvenih delavcev z visokimi plačami?

Anomalija je v dodatkih za vodenje, saj vodje notranjih organizacijskih enot dobivajo dodatke, s katerimi lahko celo presežejo plačo svojih predstojnikov. Te dodatke želimo zmanjšati. Poleg tega že skoraj tri četrt ljudi "vodi" v smislu usklajevanja dela in dobi tudi 5-odstotni dodatek. Institut dodatka za vodenje je torej uporabljen za višanje plače posameznika, ki je odstopal, ne pa nujno koordiniral delo. In taka drobitev odgovornosti je že vprašljiva - preveč je vodenja in premalo samostojnega in timskega dela.

V vladnem predlogu varčevalnih ukrepov predlagate tudi, da letos ne bi upoštevali ocen za napredovanja. Zakaj?

Analiza je pokazala, da predstojniki podelijo več kot 50 odstotkov odličnih ocen, skupaj s prav dobrimi pa jih je okoli 75 odstotkov. Instrument, ki je bil torej namenjen nagrajevanju res dobrih in nadpovprečnih delavcev, se je sfižil. V treh letih lahko delavec, ki dobi dobre ocene, napreduje za dva plačna razreda, torej se mu zviša plača za 8 odstotkov, in tako se te ocene zlorabljajo za redno višanje plač vsem. Sindikatom smo podali predloge za spremembe zakonodaje v smeri nagrajevanja bolj uspešnih in nenagrajevanja ali celo znižanja plač tistim, ki ne delajo dobro. A sindikati s tem gotovo ne bodo soglašali. Ukrepati bomo torej morali z nasiljem nad socialnim dialogom. In potem bomo priča uporom in očitkom. Kot delodajalci pa imamo problem, ker se taki instrumenti zlorabljajo.