To, da so vsi tako ali drugače povezani s Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani. In to, da jim kot še številnim drugim dejavnostim, ki jih ta organizacija podpira, s predlaganim osnutkom Zakona o malem delu, kot opozarjajo poznavalci, grozi postopno ukinjanje.

ŠOU v Ljubljani prav danes praznuje 20-letnico svojega obstoja. Po dveh desetletjih delovanja se največja slovenska študentska organizacija še vedno zavzema za temeljne študentske pravice, vendar je svojo primarno vlogo že zdavnaj prerasla in postala eden pomembnejših stebrov civilne družbe. Ob tem pa ne gre spregledati tega, da jo spremljajo tudi manj pozitivne zgodbe in dvomi o transparentnosti njenega delovanja in namenski porabi sredstev.

ŠOU v Ljubljani danes vodi njen 20. predsednik, 23-letni študent četrtega letnika politologije na Fakulteti za družbene vede Jernej Štromajer, ki prihaja Slovenskih Konjic. Ko je lani marca nastopil mandat, si je za eno izmed prioritet v svojem programu zastavil obuditev časnika Tribune, zdaj pa se že nekaj mesecev ukvarja s problematiko študentskega dela. Z njim smo se pogovarjali sredi priprav na dijaške in študentske proteste, ki bodo v sredo, 19. maja, na Prešernovem trgu v Ljubljani.

Vlada je s predlogom zakona o malem delu močno razburkala področje študentskega dela in delovanja študentskih organizacij. Sporazuma z vlado niste dosegli in za sredo napovedujete dijaške in študentske demonstracije. Je zakon res tako slab?

Zakon je v tej obliki za nas nesprejemljiv, zato vztrajamo pri njegovem umiku. Gre za zakon, ki korenito posega na zelo široko področje od celotnega trga dela pa do socialnih pravic najšibkejših študentov, za katerega ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) ni predstavilo nobene empirične analize, projekcije njegovih posledic. Pri sistemski spremembi take vrste je težko predvideti posledice. Zakon o malem delu omejuje tako študente kot delodajalce, ob tem pa enači tri popolnoma različne skupine - dijake in študente, brezposelne in upokojence. Druga dimenzija tega zakona pa je njegov vpliv na delovanje študentskih organizacij, ki so se v teh dvajsetih letih razvile v pomembne civilnodružbene akterje.

Če bo zakon s predvidenimi omejitvami za delodajalce sprejet, se možnost opravljanja malega dela zmanjša za več kot tretjino. Ob tem naj bi se iz zbranih dajatev financirale tudi štipendije. Prav tako je omejitev na štiri evre bruto na uro za večino del prenizka. Prof. dr. Bojan Bugarič z Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani meni, da je vlada RS kršila določila o presoji posledic predpisov. Še več, po njegovem mnenju je vlada zavajala javnost glede priporočil Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) o nujnosti takšne ureditve trga dela. Ključno je, potrjuje prof. Bugarič, da se položaj študentov ureja z vidika različnih resorjev.

Skrbijo nas tudi populizmi na vladni strani, ki so vezani na krizo, ki naj bi bila izgovor za utemeljenost dodatnega slabšanja položaja študentov. V državi bi se morali vprašati, koliko bi državni proračun stalo, če bi izpad študentskega dela res v celoti nadomestili s štipendijami, ki jih obljubljajo. Vsi naši argumenti so predstavljeni v Dokumentu o socialnem položaju študentov v Sloveniji, ki smo ga pred časom izročili predsedniku vlade.

Študentsko delo želite videti v posebnem zakonu. Zakaj?

Zavedati se moramo, da gre za vprašanje vrednotenja vloge študirajočih. Če študente obdavčimo na enak način kot delavce, bo logično, da jim je treba postaviti še druge "običajne rešitve", kot so šolnine in krediti. Vlada pravi, da vsako delo šteje, ampak kaj se v resnici skriva za to skovanko? Enotna davčna stopnja? Gre morda za način, kako pri zadnjih vratih vpeljati nekaj, kar smo pred leti zavrnili kot nepravično in nesprejemljivo? Če je malo delo enako obdavčeno kot vsako drugo delo, potem je malo predvsem v tem, da je omejeno - davki nanj pa so previsoki!

Koliko dijakov in študentov pričakujete na protestih? Menite, da razumejo, o čem govorite? Jih boste prepričali z zabavo in pijačo?  

V priprave na proteste se vključuje vsak dan več ljudi iz vse Slovenije. Uporabljamo internet in druga komunikacijska orodja, saj želimo, da mladi razumejo, kaj se dogaja in zakaj je treba ukrepati. Pričakujemo, da se bo ponovila črna sreda iz leta 2006, h kateri sem dijake kot predsednik Dijaške organizacije Slovenije pozival tudi sam. Že takrat nismo delili zastonj pijače, tudi tokrat je ne bomo. Vsebin, ki jih nameravamo sporočiti vladi in širši javnosti, je dovolj, da ne potrebujemo takšnih populističnih prijemov.

Ampak zakon o malem delu predvideva povišanje deleža za štipendije in za študentske domove. To je nenazadnje tudi vaša zahteva, mar ne?

Bodimo natančni: zakon ne predvideva ničesar, zgolj dviguje odstotek za štipendije iz naslova dajatev od malega dela. Ker ni nikjer nobenega izračuna, prognoze, kako se bo panoga malega dela v prihodnje razvijala ali, bolje, upadala, nihče ne ve, koliko dodatnih sredstev se bo na tem naslovu sploh zbralo. Mi ocenjujemo, da bo zbranih sredstev za štipendije še manj kot doslej. Mimogrede, ta sistem poznamo že štiri leta, pri čemer je država dve leti porabila samo za to, da se je odločila, kako zbrana sredstva sploh podeljevati.

Če zakon predvideva dodatna sredstva za štipendije iz naslova malega dela, pa ni jasno, katera vrsta štipendij bo to. Zamislite si situacijo, ko bodo socialno šibki študentje sami ustvarjali delček sredstev za štipendije za naslednje leto, zaradi svojega dela, s katerim si bodo skušali pokriti stroške življenja, pa naslednje leto presegli cenzus. Takšen "novi red" odločno zavračamo.

Letos je na primer kar 16 milijonov evrov ostalo v proračunu za državne štipendije zaradi prenizkega cenzusa. Naj spomnim, da smo se študentje lani tri mesece borili z ministrom Svetlikom za povišanje cenzusa in s tem boljšo dostopnost štipendij. Če bi nam prisluhnili, bi iz tega denarja lahko razdelili vsaj 10.000 štipendij. Namesto da bi bili pri razdeljevanju državnih štipendij bolj učinkoviti, nekateri raje razmišljajo o študentskih kreditih ali posojilih.

Se vam ne zdi, da je študentsko delo anomalija na trgu zaposlovanja? Konec koncev bi moral biti prvi cilj študenta, da čim prej doštudira, ne pa da dela.

Kar je za nekoga lahko anomalija na trgu dela, je za drugega socialni korektiv oziroma vir preživetja. Študentsko delo v naši državi omogoča študij tudi tistim, ki nimajo bogatih staršev. Cilj vsakega študenta je res, da doštudira, živimo pa v realnem svetu, v katerem so za uspešen študij potrebni osnovni pogoji. Poleg formalne izobrazbe študent z delom v času študija pridobiva tudi nujne neformalne veščine, s katerimi bo s svojo izobrazbo lahko veliko bolj uspešno kandidiral za zaposlitev.

Eden od najpogosteje slišanih argumentov za sprejetje zakona o malem delu je prav več delovnih mest za mlade. Teh pa zakon o malem delu ne predvideva, saj je jasno, da jih zakon ne more uvesti! Še več, če bo zakon sprejet, bodo diplomanti kot brezposelni malo delo opravljali še po diplomi. In skupaj z njimi še upokojenci! Nikjer ni nobene aktivne politike zaposlovanja, nikjer dodatnih subvencij za zaposlovanje težje zaposljivih ali, recimo, premisleka o spodbujanju zaposlovanja mladih z uveljavljanjem splošnih olajšav. Dejstvo je, da države Evropske unije v zadnjih letih ugotavljajo velik porast vpisov na visokošolske študije, in visoko izobražena družba je eden skupnih evropskih ciljev… S konceptom študentskega dela bi Slovenija lahko bila zgled drugim evropskim državam, ne pa da svojo inovacijo odpravlja. Študentsko delo študentom omogoča, da sami zaslužijo dovolj, da lahko študirajo. Države študentsko delo ne stane nič in skupaj s primerno štipendijsko politiko je lahko model, ki zagotavlja finančno vzdržnost množičnega in široko dostopnega visokega šolstva.

Študije kažejo, da študent v Sloveniji povprečno študira skoraj sedem let. Gre to pripisati temu, da imajo slovenski študentje s statusom študenta precej ugodnosti in se jim pravzaprav splača vleči študij?

Mladi se za študij odločajo zato, da bi pridobili višjo izobrazbo in z njo boljšo zaposlitev ter višji življenjski standard. Na dolžino študija močno vplivajo posameznikova organiziranost, kakovost in stroški študija, različne socialne okoliščine, možnost bivanja v kraju študija. Uspešnost študija je močno odvisna tudi od samega študijskega procesa, ki pomeni izmenjavo znanja med profesorjem in študentom, za kar sta odgovorna oba. Drug vidik pa je obremenjenost s študijem oziroma študijskimi obveznostmi tako na fakulteti kot s samostojnim delom. Ravno sistem obremenitev, ki se merijo s kreditnimi točkami, je bil pri nas napačno implementiran. Kreditne točke ne odražajo časa, potrebnega za pridobitev kompetenc, pač pa pogosto služijo prej za preračunavanje vložka profesorjev. Študentje imajo pogosto več predmetov, snov se je marsikje le "prepakirala", vse to pa je pripeljalo do tega, da morajo svoj študij podaljševati, da lahko opravijo svoje obveznosti, zato smo tudi poudarjali nujnost ohranitve absolventskega staža.

Kako pa študenta narediti bolj/hitreje zaposljivega? Ni to ravno eden izmed ciljev bolonjske reforme?

Ta cilj bolonjske reforme je zgrešil že bivši minister Janševe vlade dr. Jure Zupan, ko je diplomantom prve stopnje pripisal 6. raven izobrazbe, kar pomeni, da diplomanti po treh letih "skrajšanega" študija ne izpolnjujejo pogojev za zaposlitev. In ta cilj so zgrešili tudi visokošolski zavodi, ki so štiriletne študije razdelili na 1. in 2. bolonjsko stopnjo, ki skupno trajata pet let, in tako študij podaljšali s treh na pet let. Hkrati so visokošolski zavodi neustrezno zastavili programe, predvsem ko govorimo o obremenitvah študentov in kreditnih točkah, tako da so študentje preobremenjeni in že zaradi tega potrebujejo absolventski staž. Študentje nismo vzrok nepravilnosti. Smo pa tisti, ki nosimo posledice.

Zakon o malem delu bo prinesel veliko spremembo tudi na področju financiranja študentskega organiziranja, katerega vreča se bo po predlogu precej zmanjšala. Koliko se resnično zavzemate za študente in koliko zgolj za svoj obstoj?

Naš obstoj je bil včeraj delovanje naših predhodnikov, jutri pa bodo interese in pravice študentov branili novi, drugi študentski predstavniki. Ustvarja se nekakšen predsodek, kot da ne bi bili izvoljeni za določen mandat, z jasnim poslanstvom. Obstoj demokratičnega sistema ni odvisen samo od denarja. Zakon o malem delu ogroža številne dejavnosti in projekte, ki jih naša organizacija izvaja: vsako leto izvede, soorganizira, sofinancira ali finančno podpira okoli dva tisoč različnih projektov in dejavnosti za študente, pri čemer so mnogi izmed njih tudi širšega civilnodružbenega pomena. Brez dvoma je koncesijska dajatev, kot jo poznamo, za ŠOU v Ljubljani nenadomestljiv vir prihodkov, po drugi strani pa si država z zakonom o malem delu preprosto prisvaja oblast nad odločanjem o sredstvih, ki pripadajo študentom. Dejstvo je tudi, da je neodvisno študentsko organiziranje, ki brani pravice študentov, trn v peti vsaki vladi. Naša organizacija že vrsto let uspešno nasprotuje ukinjanju in zmanjševanju pravic študentov, pa naj je šlo za uvedbo šolnin, vavčerjev, zmanjševanje socialnih pravic, pravic iz zdravstvenega zavarovanja ipd., zato se ne čudimo poskusom, da bi nas oslabili. Pa ne samo študentske organizacije, tudi civilno družbo, ki iz njega izhaja in je zato danes okrepljena. Konec koncev vse študentske organizacije skupaj z Zvezo ŠKIS in številnimi društvi ter civilnodružbenimi akterji, ki jih podpiramo, predstavljamo kritičen glas v javnosti, ki zna problematizirati marsikatero nedomišljeno vladno potezo.

Pred kratkim ste se zanimali za nakup Bachusa in Lagune. Se vam zdi, da je to dejavnost, ki pritiče študentski organizaciji?

ŠOU v Ljubljani se je za nakup turistično-športno-rekreacijskega kompleksa na Ježici in nepremičnine, v kateri je lokal Bachus, zanimal zato, ker organizacija že dalj časa išče možnosti, da bi številne obštudijske dejavnosti za študente izvajala v svojih prostorih, ne pa da zanje plačuje najemnino. To je bil naš namen tudi pri obravnavi omenjenih dveh ponudb, vendar nobenega od nakupov nismo realizirali, ker se nista izkazala za smotrna.

Kaj pa financiranje oddaje Hri-bar na TV Slovenija? Kaj počne ŠOU v Ljubljani v taki oddaji?

Za oglaševanje v omenjeni oddaji smo se odločili zato, ker je Hribar ena izmed bolj gledanih oddaj med našim ciljnim občinstvom, torej med mladimi od 18. do 25. leta, in kot taka odličen medij za predstavitev dejavnosti ŠOU v Ljubljani in njegovih zavodov.

V zadnjem času smo v kontekstu delovanja študentskih organizacij slišali veliko očitkov o tem, da je avtomatično članstvo študentov v ŠOS in njegovih entitetah sporno. Vi ne mislite tako?

Tretji člen zakona o skupnosti študentov določa, da se pravice v Študentski organizaciji Slovenije pridobijo ali prenehajo s pridobitvijo ali izgubo statusa študenta na visokošolskem zavodu v Republiki Sloveniji. Tako kot državo sestavljamo vsi državljani, tudi nacionalno študentsko organizacijo sestavljamo vsi študentje. Kot državljani nimamo izbire, kateri državi EU pripadamo, lahko pa s študijem v tujini pripadamo drugim študentskim organizacijam. Nacionalna študentska organizacija, tako kot država, ni ena izmed storitev na trgu, je pogoj in način demokratičnega organiziranja.

Pa res verjamete, da vas študentje podpirajo in se strinjajo s politiko in delovanjem ŠOU v Ljubljani? Proti vam je bila januarja letos vložena nezaupnica.

Ki pa ni bila izglasovana, saj vlagatelji niso zbrali ustrezne večinske podpore. V razpravi ob nezaupnici smo imeli priložnost poslancem natančneje pojasniti naše dosedanje delovanje in večino so naši odgovori zadovoljili. Razprava o nezaupnici je tudi znamenje demokratičnosti našega sistema, nenazadnje se tudi študentski predstavniki preko volitev neprestano menjujemo. Vrednote, ki jih zastopamo, so trajnejše od naših mandatov.

Pod okriljem Študentske organizacije deluje kar nekaj zavodov, med drugim tudi Radio Študent, Študentska založba in Zavod K6/4, ki jih sofinacira ŠOU v Ljubljani. Na MDDSZ trdijo, da je takšno financiranje nezakonito in da gre za posredni sistem nedovoljenih državnih pomoči.

Naj povem, da so zavodi ŠOU v Ljubljani neprofitne organizacije, ki po svojem ustroju in delovanju sodijo v nevladni sektor. Njihovo poslanstvo je pokrivanje deficitarnih programov, ki komercialnih ponudnikov na trgu ne zanimajo, saj ne prinašajo denarja. Študentska založba tako izdaja nekomercialno literaturo, od kakovostnega leposlovja do družboslovja in humanistike ter učbenikov za manjše fakultete, s čimer prispeva k izboljšanju kakovosti študijskih programov in skrbi za splošno razgledanost tako študentov kot tudi državljanov. Brez teh knjig bi bila ponudba knjižnih del na trgu bistveno osiromašena. Zato ni in ne more biti primerljiva z zasebnimi komercialnimi založbami. Radio Študent je edini pravi community radio v Sloveniji, njegova programska zasnova pa temelji na pokrivanju tistih vsebin, ki jih komercialne postaje zanemarjajo ali se jih celo v velikem loku izogibajo. Obenem je to prostor, kjer se ostrijo mlada novinarska peresa, in prostor, kjer lahko svoja stališča zagovarja civilna družba, kar v tako imenovanih mainstream medijih praktično ni mogoče, saj jih bolj kot to zanimajo škandali in oglaševanje.

Dodana vrednost naših zavodov je javno dobro. Radio Študent, Zavod K6/4 in Študentska založba delujejo v javnem interesu na področju kulture. Neprogramske stroške teh zavodov financiramo v skladu z ustanovitvenimi akti, kar je v skladu s slovensko zakonodajo in tudi s primerljivo zakonodajo v Evropski uniji. Zato so izjave predstavnikov MDDSZ o nedovoljenih državnih pomočeh milo rečeno zavajajoče. Ne glede na to, ali to delajo namerno ali iz nevednosti, je skrb zbujajoče, da ministrstvo zavaja javnost in niti ne preveri, kakšna je resnica. Tu si bom dovolil še eno kritično na račun medijev, ki te izjave nekritično povzemajo in jih prav tako ne zanima, kaj v resnici počnemo in kako ti zavodi preživijo.

Kar se samih zavodov ŠOU v Ljubljani tiče, je treba omeniti vsaj še Študentsko svetovalnico, ki je samo v letu 2009 obravnavala 15.500 primerov študentov, ki so potrebovali strokovno ali finančno pomoč. Država se do teh problemov obnaša pišmeuhovsko, obenem pa razlaga, da gre študentom še predobro. Tipičen primer manipulacije je, ko minister Svetlik razlaga, da je samo 15 odstotkov študentov takih, ki po zaslužkih presegajo kvote, ki jih določa zakon o malem delu: minister ne pove, zakaj to počnejo. Med njimi je namreč večina takšnih, ki drugače sploh ne bi mogli študirati. Torej ne gre za vprašanje zaslužka, temveč pogoje študija. Pogoji študija in možnosti preživetja študentov se iz leta v leto slabšajo, a države to ne moti, moti pa jo, če si ljudje poskušajo pomagati sami.

Pogosto se razglašate za največjega borca za socialne pravice, trdite, da se borite za socialno delo kot socialni korektiv, po drugi strani pa iz njega dejansko zagotavljate lastno delovanje. Če pogledamo finančni načrt organizacije, lahko iz njega razberemo, da ŠOU v Ljubljani namenja za socialo zgolj drobiž.

ŠOU v Ljubljani opravlja svoje poslanstvo. Socialne pravice študentov so ena naših glavnih prioritet, zato se sredstva, namenjena temu področju, iz leta v leto povečujejo. Dvajsetletna zgodovina našega delovanja je zgodovina doseganja široke socialne dostopnosti študija. Širina in obseg naših dejavnosti kažeta na to, da nismo zgolj podaljšek socialne politike države, pač pa avtonomno gibanje, ki državi narekuje določeno politiko na tem področju. Konec koncev pa naša naloga ni prevzeti vlogo države, ampak zagotavljati, da jo bo ta opravljala na primeren in učinkovit način. Tako kot cilj države ni, da razdeli z davki zbrana sredstva nazaj med državljane, ampak jih usmeri v dejavnosti, ki omogočajo družbeno življenje, tudi naš cilj ni zgolj razdelitev denarnih sredstev med študente, ampak organiziranje vrste skupnih dejavnosti, projektov, prireditev in dogodkov za študente.

In kaj imajo od tega študentje?

Zgolj nekaj dejavnosti, ki jih ŠOU v Ljubljani izvaja za študente in širšo civilno družbo: Mladinske delovne brigade, Rock izziv, Mesec sociale in zdravstva, Mesec kulture, Mesec zaposlovanja, Mesec mednarodnih izzivov, od samega začetka podpiramo civilnodružbene dejavnosti Legebitre, Impro ligo, Športno zvezo Univerze v Ljubljani, Fundacijo Z glavo na zabavo, Študentsko areno, APZ Tone Tomšič, AFS France Marolt, PAZ Vinko Vodopivec in še mnoge druge. ŠOU v Ljubljani izdatno finančno podpira tudi šest zavodov, ki s svojimi dejavnostmi predstavljajo pomemben doprinos k širši slovenski družbi. Pod okriljem ŠOU v Ljubljani delujejo tudi nekatere pomembne stalne dejavnosti, med drugim študentski časopis Tribuna, ŠOUVIZIJA, spletna televizija ŠOU v Ljubljani, Civilnodružbena iniciativa, Društveno stičišče STIKS in Dijaška skupnost Ljubljana. Pod okriljem ŠOU v Ljubljani deluje tudi 30 študentskih organizacij posameznih fakultet. In še bi lahko naštevali.

Zelo radi se hvalite…

Oprostite, ampak saj imamo kaj pokazati. Študentske organizacije sicer razpolagajo s sredstvi, ki nam jih marsikdo zavida, a to ne pomeni, da ta denar mečemo skozi okno. Tu bi rad poudaril dve stvari. Ena je sprotno financiranje različnih dejavnosti v javnem interesu, ki poteka prek razpisov in pomeni pomemben korektiv na področju civilne družbe. ŠOU v Ljubljani je ena redkih organizacij, ki vsako leto sofinancira projekte in dejavnosti več kot dvesto nevladnih organizacij. Slovenska država to področje sistematično zanemarja in niti v dvajsetih letih ni uredila financiranja tega sektorja, čeprav o tem govorijo direktive Evropske unije.

Druga stvar, ki me še bolj skrbi, pa so trendi, ki jih lahko že dvajset let opazujemo v Sloveniji in v večini mladih vzhodnoevropskih demokracij. Politika stremi k obvladovanju celotnega prostora. Od socializma, v katerem je bil vsaj v Jugoslaviji dovoljen vsak pluralizem razen političnega, smo po dvajsetih letih prišli do točke, ko si politika prizadeva, da bi od vseh pluralizmov ostal samo še politični. Ko oblasti umanjka vsaka dolgoročna vizija prihodnosti, se zateče k ponavljanju tujih vzorcev, ne da bi zares preverila, kaj bodo ti prinesli v slovenskem prostoru, in se sramuje vsega, kar je zraslo kot avtohtono slovensko reševanje perečih problemov. Država, ki ima še mlado in nezrelo demokracijo, nujno potrebuje prostore avtonomije, ki v primeru, ko politika pelje zadeve v preveč avtoritarno smer, zmorejo dovolj strokovnega znanja, volje in imajo tudi materialne pogoje, da se tem težnjam uprejo.

Nenazadnje je to zgodba o ZSMS iz osemdesetih let, ki je z odpiranjem prostora za politični pluralizem pomembno pripomogla k nastajanju slovenske demokracije. Paradoks je, da se prav politika, ki so ji krila zrasla s podporo te organizacije, katere tradicijo ohranja tudi ŠOU v Ljubljani, sedaj najbolj trudi zradirati ta prostor avtonomije. Mladim se bo tako prostor za avtonomno ustvarjanje še naprej krčil in končni rezultat bo, da se bodo mladi na koncu lahko realizirali samo še skozi politične podmladke, kar prav gotovo ni dober obet za prihodnost. Kljub vsem prizadevanjem si politika nikoli ni uspela podrediti študentskega organiziranja in po mojem je to tudi glavni razlog, zakaj jim gre finančna avtonomija študentskih organizacij tako na živce.