Vrenje, ki namiguje na ravno nasprotne trende od tega, da so slovenski glasbeniki na domačem terenu ubogi preganjanci ter nezaželenci. Kdor se je količkaj ukvarjal s problematiko Sazasa, se je bržkone že kdaj vprašal, koliko denarja od avtorskih pravic, pridobljenih s predvajanjem po slovenskih radijskih in televizijskih postajah, na leto zaslužijo svetovni velezvezdniki. Razprava o tem vprašanju je doslej bolj ali manj temeljila na ugibanjih. No, sodeč po podatkih, s katerimi nam je minuli teden postregel založnik Akin, sestrska družba založbe Nika, je situacija na slovenski glasbeni sceni obratna. Da zaslužki tujcev končajo v žepih domačinov. Na omenjeni založbi, ki jo Sazas sicer že dlje časa toži zaradi neplačanih mehanskih pravic od izdanih nosilcev zvoka, so se namreč odločili za kontra akcijo. Lotili so se podrobnega pregleda dokumentacije iz leta 2005 in prišli do osupljivih podatkov.

Po njihovih podatkih so nadomestila, ki jih je Sazas leta 2005 pobral iz naslova malih pravic, torej javnega predvajanja, med svoje člane pa razdelil v letu 2006, znašala 4,120.000 evrov. To je denar, ki je bil namenjen delitvi med domače in tuje avtorje ter založnike. Darijo Rot, direktor firme Akin, ki je kot založnik imetnik pravic za približno pol milijona pesmi domačih ali tujih avtorjev za območje Slovenije, pravi: "Naše skupno nadomestilo za predvajanja v letu 2005 je bilo precej manjše od 0,15 odstotka te skupne vsote, čeprav naše evidence in podatki tujih založnikov, ki jih v Sloveniji zastopamo, kažejo, da bi morali dobiti vsaj osem do deset odstotkov omenjene vsote. Okoli 400.000 evrov torej. Če upoštevamo, da se v Sloveniji po javno dostopnih podatkih predvaja približno 60 odstotkov tuje in 40 odstotkov domače glasbe, potem na tujo glasbo odpade več kot dva milijona in pol evrov, in če bi se to razdelilo med nas, ki zastopamo tuje avtorje oziroma založnike, bi to naneslo bistveno več denarja, kot smo ga leta 2006 prejeli."

Pri čemer zbode v oči, da gre v primeru založbe Akin za glasbena dela avtorjev, kot so Madonna, Green Day, Red Hot Chilli Peppers, Led Zeppelin, Nickelback in številni drugi tuji zvezdniki. Torej za imena, ki tvorijo hrbtenico slehernega izbora radijskega glasbenega programa. Rot pojasnjuje naprej: "Podatki za hrvaške avtorje so še nekoliko bolj porazni. Pesmi, kot so Cesarica, Dalmacija u mom oku, Dalmatinka, Devojka sa sela, Put putujem, Tempera, torej ultimativni hrvaški hiti, h katerim je treba prišteti še pesmi kot Ti si mi u krvi ali Lane moje Željka Joksimovića, ki je bila tistega leta zagotovo eden največjih hitov, poleg tega pa še ogromno manj znanih, pa vendar še vedno nadvse popularnih pesmi v Sloveniji, so v letu 2006 navrgle, reci in piši, 1400 evrov, kar je približno 0,01 odstotka izplačanih avtorskih honorarjev."

Očitno je, da Eric Clapton ali pač katerikoli drug tuji avtor na skupščini Sazasa ne bi imel glasovalne pravice, ker očitno ne dosega cenzusa za zaslužek, ki avtorjem daje to pravico. Resda gre za zgolj hipotetično misel, ki je pa vendarle tudi skrajno zabavna. Med Sazasom in Akinom sicer že nekaj časa poteka interna razprava o tem vprašanju, so se pa pri založbi šele nedavno odločili, da preverijo dokumentacijo. Med drugim tudi play liste, sezname predvajanih glasbenih del s 30 radijskih postaj. "Uspeli nam je dobiti 30 play list z istih radijskih postaj, ki jih je za tisto leto obdelal tudi Sazas. Seštevali smo število predajanj po posameznih skladbah in potem združevali podatke za več kot 3 milijone skladb, ki so se omenjenega leta predvajale. Na ta način smo prišli tudi do podatka, katerih je bilo sto najbolj predvajanih skladb leta 2005. Izmed teh sto je 22 naših, torej teh, na katerih smo imetniki pravic. Izplačilo od teh stotih smo dobili le v primeru šestih glasbenih del, pa še za teh šest je število glasbenih predvajanj v evidenci Sazasa zmanjšano. Naše izplačilo za leto 2005 je torej le 46 glasbenih predvajanj. Po njihovih evidencah se je od varovancev Akina predvajalo samo nekaj več kot sto različnih glasbenih del, seveda pa z več ponovitvami, v našem katalogu pa je pol milijona glasbenih del," pravi direktor ene največjih slovenskih založb. Kot dodaja, lahko govorimo o sistematični diskriminaciji tujih katalogov, saj so po njegovih navedbah vsa tuja glasbena dela v Sazasovi bazi kategorizirana v najnižji kategoriji, večina domačih pa v višji, kar seveda nanese več denarja. To, da je v javnost nekdo prišel s tako konkretnimi podatki, o kakršnih se bere v tem zapisu, je v Sloveniji redkost, že zdaj pa ni nobenega dvoma, da bo nadaljevanje razprave med obema vpletenima stranema sledilo, predvsem pa da bo pestro in obče poučno.