Dejstvo, da so njihovi tovariši, psi dr. Baričeviča, vpleteni v afero, ki je zamajala temelje države bolj kot vsi razkriti tajkuni skupaj, jih je obremenila s stigmo neuravnovešencev. In tako kot zmorejo zaznati prihajajoči potres, so vsaj nekateri lastniki pri svojih ljubljencih opazili, da sledijo dogodkom. Da opazijo poglede, strah življa in podobno. "Že nekaj dni je nervozna. Enostavno čuti spremenjen odnos pri ljudeh," je na primer v torek navrgel lastnik prijazne mešanke. Dr. Jože Vidic, ena od vrhovnih kinoloških avtoritet v državi, do takšnih opazk sicer zavzema določeno distanco, češ da gre lahko tudi za domišljijo lastnikov, vseeno pa poudarja: "Dejstvo je, da pes čuti našo kemijo, fiziološke procese v našem telesu. Četudi se mu bomo nasmihali, dejansko pa navznoter do njega čutili drugače, bo pes to zaznal. Pes je pač bitje, ki odkrito kaže svoja čustva, in to pričakuje tudi od nas. Zato seveda pes čuti to energijo. Tudi sam sem doživljal, da sem svojo ovčarko, ki sem jo zaradi njene izjemne prilagodljivosti in vzgojenosti sicer ljubkovalno imenoval kot psa na daljinca, v času, ko se je v Oražmovi ulici zgodil napad na gospoda Megliča, raje vodil na povodcu, kajti spremenjen odnos ljudi do psov se v takih primerih brez dvoma čuti."

Prvi dnevi afere, torej do trenutka, ko so prišli na dan sumi o domnevni spolni zlorabi, so bili do psov kolektivno pogromaški. In gospoda ing. Janeza Kavarja je nastala situacija navedla, da se nam je oglasil s pismom. V njem se je odzval na ideje kmetijskega ministra, ki vztraja pri tem, da država potrebuje novo pasjo zakonodajo, ki bo bolj poudarila odgovornost lastnikov psov. Gospod Kavar pravi, da to poenostavljeno pomeni, da je treba "utrujenim in premraženim lavinskim psom z nocojšnje reševalne akcije na Voglu takoj nadeti nagobčnike, jih privezati na največ pol metra dolge povodce, zapreti v avtomobilske kletke in doma v tesne pesjake. Ni govora, da bi po garaškem naporu za človeško življenje okusili kanček prostosti, narave, radosti skozi tisočletja vzpostavljenega sobivanja in prijateljevanja s človekom."

Gospod Kavar o psih meni vse najboljše. Kajti gospod Kavar je nekdanji vodnik lavinskega psa, bitja z imenom Tibor, ki je 30. novembra 1987 izpod sproženega plazu pod Košuto izvohal in rešil njegovega prijatelja ter gorskoreševalskega kolega Marjana Grosa.

Rešena življenja

Obudimo spomin. Vse skupaj je bil splet razmeroma srečnih naključij. Gros in njegov kolega sta šla na pobočje preizkušat novo opremo za turno smuko. Pri tem sta sprožila tako imenovani kložasti plaz, torej plaz, ki je sestavljen iz različnih, med seboj bolje ali slabše sprijetih plasti snega, ki so ga navrgle različne snežne padavine. Ena od teh plasti je začela drseti in se razvijati v plaz, ki je pograbil ter na koncu pokopal Grosa. "Dejansko se ne spominjam vsega. Pod snegom sem bil kakih 50 minut, vendar pa sem zaradi zloma stegnenice ter poškodb glave bržkone zgubil zavest. Prebudil me je šele kosmat gobec psa, ki sem ga ugledal," se spominja Gros, ki je prvi plaz preživel že nekaj let prej. Leta 1973 ga je z ekipo odnesel dobrih dvesto metrov, vendar pa jih je "zgolj slekel", kot temu v kleni gorniščini pravi sam. V vsakem primeru človek z veliko sreče. V bolj usodnem primeru leta 1987 ga je bržkone rešilo to, da se je z neodpeto smučko zataknil za smreko. Deblo drevesa ga je zaščitilo, ker se je večji del snega nakopičil ob njem, za deblom pa je bila snežna gmota lažja in tanjša, tako da je roka ponesrečenca vseeno še molela iznad površine. Drugo srečno naključje je bilo, da je Janez Kavar s svojim psom Tiborjem, tedaj mladim, danes že pokojnim lavincem, tistega dne v bližnjo kočo prišel preverit radijsko postajo GRS. Kot elektroinženir je bil zadolžen tudi za sisteme zvez. Informacijo o nesreči je v kočo prinesel Grosov partner, ki se je pri potikanju po pobočju pravilno držal pravila, da na nevarno območje nikoli ne stopita dva hkrati. Plaz zato ni odnesel tudi njega, prav tako je hitro in pravilno presodil, da kolega sam ne bo mogel najti oziroma da mora pohiteti v kočo po pomoč. "Pri reševanju ljudi izpod plazov je pomembnih več stvari, eno od osnovnih pravil pa je, da pes išče v smeri proti vetru, tako da lahko zavoha vonj, ki ga veter prinaša. Da je tedaj pod Košuto Tibor nekaj zaznal, je bilo opaziti takoj. Nehal je mahati z repom, koža se mu je nasršila, postal je vznemirjen. Sreča. Bil je skrajni čas, saj mu je že grozila smrt zaradi podhladitve," se spominja gospod Kavar.

Dr. Dušan Nečak je predavatelj zgodovine na Filozofski fakulteti, sicer pa tudi dolgoletni podpredsednik IRO, International Rescue Dogs Organisation. Gre za mednarodno zvezo društev, pod okriljem katere se družijo zgolj vodniki reševalnih psov. Njegov labradorec Tark je pri trinajstih letih sicer upokojenec, ki ga zaradi peze let mučijo številne tegobe in se, kot je razumeti dr. Nečaka, bolj kot z aktualnopolitičnim položajem bavi z artritisom. Nečak je v svojih aktivnih časih med drugim vodil ekipo 21 vodnikov reševalnih psov v reševalni akciji ob potresu avgusta 1999 v Turčiji. "V Turčiji smo delali kakih šest dni, potem so pa akcijo prekinili, saj se po tako dolgem pretečenem času lahko dogajajo samo še čudeži, o kakršnih so poročali tudi nedavno iz Haitija. Naši psi pretežno sodelujejo v akcijah doma, ko je treba najti pogrešano osebo v naravi. Te akcije vodi policija. Preiskujemo teren. Praviloma se vodniki postavimo v vrsto kakih 50 metrov vsaksebi, počasi se pomikamo naprej, medtem ko psi sistematično preiskujejo teren. Ponavadi gre za izgubljene gobarje in pohodnike, kot tudi druge vrste hote ali nehote izgubljenih ljudi," razlaga dr. Nečak. V vodniške vode je prišel bolj po naključju, ker si je hči zaželela psa, ki ji ga je tudi kupil, nakar so v pasji šoli ugotovili, da je bitje talentirano za delo v skupini reševalnih psov. S to dejavnostjo se zdaj ukvarja že domala dvajset let. Kot pravi, je druženje s psi v njegovo življenje prineslo spremembo: "Pes izrazito pozitivno vpliva na vso družino. Živeti v sobivanju z živaljo daje človeku dodatno vrednoto, vključno z večjim upoštevanjem drugačnosti. A pes pomeni tudi dodatnega 'družinskega člana' s posebnimi pasjimi potrebami, za njihovo zadovoljevanje pa je potrebno veliko znanja. Vsak, ki se odloči za psa, mora premisliti, ali je na to pripravljen. Veliko ljudi ni," pravi dr. Nečak in poudarja, da je za obvladovanje psov potrebno znanje.

Neosnovano je padla slaba luč na vse pse

Dr. Jože Vidic se v ideje ministra za zdaj noče spuščati, čeravno meni, da bi bilo določilo, da morajo psi nujno nositi nagobčnik, čista neumnost. Bi pa sam vedno podprl zakonsko določilo, da morajo lastniki psov, ki so težji od 30 kilogramov, imeti opravljen B-izpit za psa spremljevalca. To je izpit, ki ga pes opravlja v urbanem okolju, kjer se opazuje njegove odzive na druge pse, ljudi, ki tečejo, pešce, kolesarje in podobne situacije. "Ideje ministra so pač politika. Minuli dnevi so nas vse, ki imamo pse, postavili v neugoden položaj. Neosnovano je padla slaba luč na vse pse. Nenadoma se je začelo pozabljati, da so psi pomočniki invalidom, slepim, da pomagajo v delovnih centrih za ljudi s posebnimi potrebami, da rešujejo, čuvajo, odkrivajo," pravi. Zgodba, ki se je zgodila v zvezi z bulmastifi, je po njegovem mnenju svetovni unikum. V svoji 40-letni praksi namreč še ni naletel na to, da bi ljudje spolno zlorabljali pse. "Pa vsak mesec dobim šest svetovnih kinoloških revij, ki so nekatere tudi rumeno obarvane," dodaja. No, da je zoofilija bistveno bolj razširjena od zavedanja osrednje kinološke scene, se da prebrati na sosednjih straneh.

Pa vendar, to, da so akterji ene največjih političnih afer v Sloveniji psi, po svoje ni nič nenavadnega. Že tako se je človeški idealizem v globalnem smislu iz sfere občedružbenih odnosov (iz sociologije) v zadnjih dvajsetih letih preselil na individulno raven (k psihologiji). V sfero doseganja osebne rasti, prizadevanja za celovito osebnost, čisto ljubezen ter podobno. Male živali so del te igre. Nadomestek za medčloveško ljubezen, ki jo je pa kapitalizem s svojim nastopom spretno kanaliziral v porast povpraševanja po hišnih ljubljenčkih. Nenazadnje to po svoje potrjuje porast števila vran, ki so dojele, da je prav zavoljo večjega števila malih živali na voljo obilo hrane na mestnih balkonih. Mačke in psi so na nek način metafora novodobne slovenske zgodbe. A kot pravi stara otroška pesmica: "Živel je mož, imel je psa, lepo ga je redil, nato mu ukrade kos mesa, zato ga je ubil." In zdi se, da je pse v teh dneh doletela prav te vrste spremenljivost človeške čudi. Da so naenkrat postali drobiž v političnih igricah ali, kot pravi ogorčeni ing. Kavar: "Ker je nekdo zaradi zvez, poznanstev in verjetnih osebnih interesov popustil pred pravili, ki jih je pasji vrsti nezgrešljivo zapisala narava s podedovanim krdelnim nagonom iz prvinskega volčjega izvora, je zdaj v samoobrambi lastnih napak in človeške zablodelosti treba kaznovati vse odgovorne in vestne gojitelje, lastnike in vodnike sodobnih najstarejših prijateljev človeka v Sloveniji, predvsem pa pse.

Nekoč so v Ljubljani zažigali protestantske knjige, ker so bile v njih zapisane tudi napake in izprijenost "nekoga" na oblasti. Bomo kmalu primorani mučiti vse slovenske štirinožce, da bomo prikrili posamično človeško izprijenost in napake "nekoga" na oblasti?" Težka je pasja.