Dunja Vodopivec je že več kot pet let prostovoljka. S svojo psičko Gajo, zlato prinašalko, enkrat na teden obiskuje male bolnike na ljubljanski Pediatrični kliniki, hodi v domove starejših, obiskuje šole in vrtce. Obe sta tudi članici Zavoda PET – Pasje enote terapevtov, kjer se ukvarjajo s terapijo in aktivnostjo s pomočjo psov. Vse z namenom izboljšati počutje vsem, ki so tega potrebni. »Storitve, ki jih izvajamo prostovoljno, želimo dvigniti na višjo raven in s pomočjo donatorjev narediti dostopne za vse, ki nas potrebujejo. Za naše delo namreč potrebujemo opremo za nas in pse, sredstva za izobraževanja, pripomočke za terapijo in aktivnost, veterinarske storitve, zavarovanje in povrnitev prevoznih stroškov,« je povedala Dunja, ki smo jo na domu ujeli pri pisanju novoletnih voščil, tik pred odhodom k bolnim prijateljčkom.

Kdaj ste spoznali, da znata z Gajo pričarati nasmehe?
Zelo zgodaj, ker je Gaja prisrčna, prilagodljiva in prijazna psička, rada ima ljudi in neskončno rada se pusti božati. Ljudem je to všeč, do nje so zaupljivi.

Kakšno je vajino poslanstvo v vrtcih in šolah?
Vsi člani v Zavodu PET se trudimo otrokom v vrtcih in šolah prikazati, kako je treba skrbeti za psa, kako ga vzgajati, ga spoštovati. In da se morajo vsi družinski člani skupaj odločiti za nakup psa. V ta namen sva s kolegico iz Zavoda PET Valentino Horvat Kokalj napisali priročnik Psi, naši prijatelji. Priročnik je finančno podprlo ministrstvo za šolstvo in šport ter naj bi ga prejele vse osnovne šole v Sloveniji.

Kako bi opisali vajino prvo srečanje z bolnim otrokom? Zagotovo ga ne boste nikoli pozabili, kajne?
Najin prvi obisk na Pediatrični kliniki je bil na hematoonkološkem oddelku. Vrvenje po hodniku, hitenje sester sem in tja, jok otroka na pregledu, glavice brez lask, obupani starši... Hrabro sem se držala, nisem pokazala, kako zelo me je vse to pretreslo. Doma sem jokala in razmišljala, kako bom zmogla obiskovati otroke. In sem se odločila: ne bom sedela doma in jokala, obiske bova nadaljevali. Zelo hitro mi je bilo jasno, da z Gajo prinašava dobro voljo, pozitivno energijo in da je niso veseli samo otroci, temveč tudi starši, zdravniki, sestre in preostalo osebje klinike.

Ujeli smo vas tik pred odhodom k bolnikom na Pediatrični kliniki. Kaj začutite, ko stopite na oddelek?
Odvisno od tega, kateri oddelek obiščeva. Trenutno z Gajo in kolegico Alenko ter njeno psičko Lili hodiva na pedopsihiatrični oddelek. Na tem oddelku so otroci z različnimi motnjami (hiperkinetičnost, anoreksija...), zato je delo malo težje in doma se skrbno pripravljava na vsak obisk. Se pa ne glede na oddelek otroci zelo razveselijo in vedno nestrpno pričakujejo dan in uro, ko jih obiščeva. Kje bova z Gajo opravljali najino poslanstvo, se odločim sama. Ker je terapija zahtevnejša, Gaja pa ni več tako mlada, raje izberem aktivnost, ki je zanjo manj naporna.

Kako poteka vaš obisk z Gajo pri malih bolnikih?
Zopet lahko rečem, da je to odvisno od oddelka. Ponekod izvajamo aktivnost v skupini, drugje s posameznikom. Na nekaterih oddelkih, kjer ležijo otroci, ki so slabše premični, gre Gaja lahko na posteljo. Seveda posteljo pred tem dobro zaščitimo, Gaja pa je skrbno skopana, počesana, obrisana. Poudariti moram, da so vsi psi v zavodu dvakrat na leto temeljito veterinarsko pregledani in morajo biti povsem zdravi. Že takoj ob našem prihodu na oddelek sestre ali zdravniki sporočijo želje malih bolnikov, ki si še posebno želijo našega obiska.

So otroci zahtevni? Vam kdaj zaupajo svoje želje, strahove?
Težko bi rekla, da so zahtevni, saj jih že sama bližina psa pomiri, razmišljajo pozitivno, za nekaj časa pozabijo na bolečine. Srečni so, da imajo pasjega prijatelja ob sebi, da ga lahko pobožajo, mu vržejo žogico, ga peljejo po hodniku na sprehod. Tudi ponosni so, saj jim marsikateri prijatelj ne verjame, da jih je v bolnišnici obiskal pes. Včasih kateri izmed otrok ob najinem prihodu joka, se boji injekcije, a z Gajino pomočjo premaga strah in bolečino.

Vas pogledi, morda tudi solze teh otrok spremljajo, ko zapustite njihove sobe?
Seveda, otroci bi najraje videli, da se sploh ne bi poslovili. Nekateri izrazijo željo, da bi Gaja kar pri njih prespala. Kljub tragičnim zgodbam se dostikrat nasmejem otroški iskrenosti in izvirnosti.

Otroci so danes z vseh strani bombardirani z bliščem, sporočili o tem, kaj vse naj si želijo, in šumom informacij, ki v njih po svoje povzroča onesnaženost želja in izmika čarobnost zadovoljevanja le-teh. Kako ste oziroma kako še vedno kot mati dveh otrok krmarite med vso to izbiro in zasičenostjo z blaginjo?
Moji hčerki, ki sta že odrasli, sta bili od malega navajeni, da prejmeta darila, ki niso draga. Za vsakogar v družini je namenjeno skromno darilce, prav tako za Gajo. Morda je ona od vseh še največkrat obdarjena, kajti skrbno zavito darilce ji pod smrečico prinesemo vsi družinski člani. Sama ne maram dragih daril, dovolj so pozornost in izrečene dobre želje. Vesela sem voščilnic, ki jih prijatelji pošljejo in so napisana z roko. Tudi sama jih vsako leto napišem okoli 50.

Kakšne želje imajo vaši prijateljčki? Se bistveno razlikujejo od vrstnikov?
Mislim, da se otroci kaj bistveno ne razlikujejo od vrstnikov, da pa imajo poleg teh želja še eno največjo: čim hitreje ozdraveti. Ravno tako tudi njihovi starši.

Kaj vam pomenijo božični in novoletni prazniki? Kako jih praznujete?
Zame je najbolj pomembno, da se na božični večer zbere vsa družina. Takrat pod smrečico postavimo darila; hčerki še vedno napišeta pismo s svojimi željami Božičku, ki jih jaz skrbno hranim že leta in leta. Večerja, ki jo pripravi moj mož, je nekaj posebnega in ob njej se pogovarjamo o dogodkih v minulem letu, naredimo malo inventure, načrte za prihodnje leto. Včasih se igramo tudi kakšne igrice in pozno v noč se poslovimo. Prihod novega leta praznujemo vsak na svojem koncu.

Si znate za praznike kljub vsemu vzeti čas?
O ja, zagotovo. Vse dni od božiča do začetka januarja z možem in Gajo preživim v Gozdu - Martuljku. Sprehodi v čudoviti naravi, branje, druženje z prijatelji, umirjenost.

Če bi vam nekdo zaupal, da vam bo Božiček ali dedek Mraz izpolnil željo, kakšna bi ta bila?
Zdravje za družino in vse, ki so bolni. In čim manj pokanja petard, saj se kužki in druge živali pokanja zelo bojijo.