Aleksander je bil veder mladenič, poln življenjskih načrtov. Julija 2002 je dobil prvo službo na prevaljski pošti. Tudi naprej v šolo se je še vpisal, a si je privoščil prvi pravi dopust. Najprej je starše obvestil, da bo z vlakom odpotoval v Amsterdam, a si je premislil in se odločil za Grčijo. Od tam je prišla le krsta.

Mama Franja nam je dve leti po žalostnem dogodku pripovedovala:

»Sine je bil redkobeseden, povedal je samo to, kar se mu je zdelo res pomembno. Rad se je nasmejal zdravemu humorju, ki nikomur ni škodoval. Pred potovanjem si je potrdil zdravstveno kartico za tujino, le za Italijo in Hrvaško, in čudil se je, ker avtomat tega ne zmore še za Grčijo. Iz vsega tega in mnogih drugih podrobnosti sem sklepala, da ni nameraval narediti samomora, kot so mi skušali dopovedati naši vrli diplomati. Name se je obrnil vselej, ko je bil v stiski. Mlad človek, ki čuti, da je ljubljen, ki ima pri štiriindvajsetih letih vse osnovno za življenje in ki živi v urejeni družini s povprečnim standardom, v kateri vladata ljubezen in spoštovanje, ne naredi samomora kar tako. Nikakor ne!«

Franja nas je že takrat prosila, naj opozorimo vse starše, naj ne obremenjujejo svojih otrok, ampak naj jim dajo čutiti, da so ljubljeni, da niso ujeti v banalna merila vsakdana.

»Psihični pritisk je hujši od fizičnega, zatorej se potrudimo, da nam bodo naši otroci zaupali vse svoje slabosti in strahove že od malega, da bodo najprej pri starših dobili tolažbo. To je prvi namen moje prošnje, ko sem vas poklicala. Da bi lahko vsak otrok vsaj toliko zaupal svoji materi, kot je moj meni, čeprav to ni bilo dovolj, da bi ga rešila. Obrnil pa se je name v svoji strašni stiski, ko mi je rekel po telefonu: ‚Korošci so me napadli!’ Najprej sem mislila, da so te besede in vse, kar mi je govoril o izdaji, grožnjah in maščevanju, le posledica potovanja, morda bolezni. Zdaj mi te besede govorijo drugače. Bile so klic na pomoč. Zatem je klical še enkrat: ‚Ušel sem jim, zdaj je že vse v redu!’ Tako me je potolažil.

Vsi so me po njegovi smrti spraševali, ali je imel kaj z mamili. Kolikor mi vemo, ne. Tudi policija ne ve. Pred zaposlitvijo je opravil zdravniške preglede, laboratorijske in tudi psihofizične. Vse je bilo v redu.

Vse najine telefonske pogovore sem si zapisala, prebiram zapiske in razčlenjujem vsako besedo. Porajajo se le nova vprašanja. Nekatera so stvarna, druga mistična. Če sem morala dati sina, bi rada komu pomagala, da reši svojega. Jaz sem ga spravila do kruha, a mori me občutek, da pri meni morda ni vselej dobil vse pomoči, ki jo le mati lahko da otroku. Nihče naj ne zamori otroka s pretiranimi bremeni, ampak naj poskrbi, da se ga ne loti malodušje, da jih po šoli ne bo toliko bežalo od doma.«

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)