Avtorju knjige Iztoku Sitarju je kot izhodišče služilo pregledno besedilo o slovenskih stripovskih avtorjih, ki ga je napisal za revijo Strip Bumerang, kasneje pa ga je razširil in nadgradil ter objavil v knjižni obliki.

V pričujočem zgodovinskem pregledu je Sitar izpostavil štiri generacije stripovskih avtorjev, ki so se menjavale na približno dvajset let. V petdesetih letih so bili stripi večinoma humoristični, saj se je prva generacija ustvarjalcev posvečala predvsem karikaturističnemu stripu, v šestdesetih letih so se pojavili pustolovski in avanturistični stripi, v sedemdesetih letih oziroma z drugo generacijo ustvarjalcev pa je k nam prišel underground strip in tlakoval pot tretji generaciji oziroma družbenokritičnemu stripu v osemdesetih letih, ki mu je v devetdesetih letih sledil alternativni in zdaj predvsem avtorski strip.
V vsaki generaciji se je pojavil izstopajoči oziroma najbolj značilen predstavnik: v prvi je bil to Miki Muster, v drugi Kostja Gatnik, ki je v Jugoslavijo »uvozil« underground strip, in v tretji stripovski kameleon oziroma stripar neštetih stilov, kot ga označujejo stanovski kolegi, Tomaž Lavrič. Četrto generacijo, ki je začela ustvarjati v devetdesetih letih, pa Sitar označuje kot stripovsko »boom« generacijo, saj se je z revijo Stripburger tudi pri nas pojavil alternativni ali, bolje rečeno, avtorski strip. Ta je dal izjemno število kvalitetnih in samosvojih avtorjev, med drugimi Sitar omenja Jakoba Klemenčiča, Andreja Štularja, Marka Kocipra, Cirila Horjaka, Miloša Radosavljevića in Mateja Kocjana. Prav tako pa avtor opozarja na pomembno dejstvo, da se je v tem istem času pojavila skupina ženskih avtoric, kot so Andreja Kocjan, Saša Kerkoš, Mina Žabnikar in Janja Gedrih, ki ustvarjajo zelo kvalitetne, inovativne in predvsem osebnoizpovedne stripe.

Knjiga poleg biografskih podatkov in Sitarjevih lucidnih komentarjev ponuja tudi bogato vizualno vsebino, saj je vsak stripovski ustvarjalec predstavljen z vsaj enim stripom ali insertom, tam, kjer je to mogoče, pa s svojim najbolj poznanim stripovskim likom. Tako je Miki Muster predstavljen z Zvitorepcem, Kostja Gatnik z legendarno Magno Purgo, pri večini drugih avtorjih pa so predstavljeni njihovi slogovni in žanrski razponi. Prav iz tega razloga je največ strani v knjigi namenjenih Tomažu Lavriču, najbolj uspešnemu in tudi najbolj vsestranskemu ustvarjalcu pri nas, saj je predstavljen z vsemi svojimi risarskimi slogi in stripovskimi žanri.
Kot pravi Sitar, si je na začetku pisanja zadal cilj, da ob osemdesetletnici stripa na Slovenskem predstavi osemdeset slovenskih avtorjev, in četudi je bil izbor po njegovih besedah subjektiven, ponuja knjiga kompetentno sliko slovenskega ustvarjanja na področju devete umetnosti. Predvsem pa knjiga zapolnjuje vrzel na področju stripovske teorije pri nas, saj do sedaj razen tekstov ob razstavah in krajših člankov v različnih revijah tovrstne literature nismo imeli.