Takoj po Plutovi smrti so se v javnosti pojavila ugibanja, da si je pri samomoru pomagal tudi s prepovedanimi drogami, kar pa so izsledki obdukcije ovrgli. V zaporih na Povšetovi so istočasno sicer sprožili preiskavo, ki naj bi razkrila, kako se je Plut dokopal do tako velike količine tablet. Kot pravi direktor zapora Miran Candellari, komisija še ni dokončno zaključila svojega dela in bo preiskavo nadaljevala, za zdaj pa je znano le, da si je vsaj eno od zaužitih sredstev Plut pridobil s preprodajo med zaporniki. Ta je sicer precej pogosta, na kar kaže tudi statistika, saj izmed vseh sredstev, ki jih osebje zapora zaseže pri zapornikih, izstopajo prav razna pomirjevala in analgetiki v tabletah.
Pri UIKS so sicer že leta 2004 sprejeli strategijo, ki naj bi poskušala preprečevati podobne primere. Na leto umre v zaporih od 6 do 7 ljudi, od tega jih približno polovica stori samomor. Največkrat se odločijo za smrt z obešenjem, sledi pa smrt zaradi predoziranja z zdravili in drogami. Aleksander Kotnik, psiholog in svetovalec pri UIKS, ki je tudi nosilec omenjene strategije, pravi, da je samomorilska ogroženost med zaprtimi osebami precej večja kot pri drugi populaciji. Najbolj nevarni so prvi dnevi po odvzemu prostosti, saj se v prvih 48 urah za samomor odloči desetina zapornikov, v prvem tednu dni pa še dodatnih 20 odstotkov. Kar polovica vseh zapornikov, ki si vzame življenje, pa to stori v prvem letu prestajanja kazni. Prav zato je poleg ustrezne izobraženosti zapornega osebja najbolj pomembno ustrezno ugotavljanje samomorilske ogroženosti zapornika ob sprejemu v zapor, kar po Kotnikovih besedah za zdaj UIKS dobro uspeva.
