V devetdesetih letih ste že režirali Mametovi zgodnejši drami Oleanna in Seksualna perverzija v Chicagu, k istemu avtorju pa ste se zopet vrnili lani z Romanco, ki je nastala leta 2005. Medtem ko se zgodnji drami ukvarjata s konflikti in boji na polju erotike in medosebnih odnosov, se poznejši Romanca in November striktno umeščata v svet visoke politike in sodišča. Ali to pomeni, da vas, tako kot Mameta, zdaj zanimajo neke druge teme?

Teme so druge, čeprav Mamet ves čas ostaja zvest neizprosni analizi sodobnega sveta in družbe. In to zanima tudi mene. Se je pa nekoliko spremenil njegov način pisanja: njegova zgodnejša besedila ne izstopajo iz strogo realistične matrice, nasploh so zelo filmska. V zadnjih besedilih, zlasti v Romanci in Novembru, pa stvarnost in realizem postajata konstrukt, sama izpeljava pa je bolj odprta, igriva, gledališka. Nekakšen teatrum mundi.

Mamet je sicer vedno bil eden najboljših in hkrati najbolj kontroverznih piscev. Tudi zgodnja besedila, ki so danes klasika, so bila na začetku precej napadana. Njegova kontroverznost izhaja iz tega, da se ne izogiba sodobnim, aktualnim temam. V tem smislu je tudi November politična igra. Njena teza je, da današnji zahodni družbi ne vlada politika, ampak trgovina in korupcija. Kajti politika je v službi trgovine. Hkrati pa November ni samo politična je polnokrvna gledališka igra.

Pogosto, ko prenašamo tovrstna besedila v druga geografska področja, pride do trenutka, ko rečemo: "Ah, saj je vsepovsod isto." Kako je bilo pri Novembru, ki je močno vezan za ameriško okolje? Je prišlo do trenutkov prepoznavanja univerzalnih, tudi slovenskih, političnih razmer?

Rekel bi, da November še kako zadeva slovensko družbo, saj konec koncev uprizarja najpomembnejše volitve za slovenski narod - ameriške volitve. Brez šale igra govori tudi o servilnosti drugih politik do ameriške politike. Predvsem pa v svoji zgodbi odpira zelo univerzalne teme. Kaj je demokracija, kaj so človekove pravice? Kako se pišejo zakoni? Kako funkcionira oblast, ki nekaj govori javno in nekaj čisto drugega dela na skrivaj? Mametova diagnoza politike v Novembru je, da gre za dobesedno shizofreno početje.

Kot ste rekli, se November oddaljuje od psihološke in realistične uprizoritvene logike, toda kaj to pomeni za igralce? Ali gre za tipizirane vloge, pri čemer so igralci omejeni v gradnji karakterja?

Za Mameta, ki je tudi teoretik igre, je "karakter" zaprašena oznaka. Če pri Mametu ne igraš najprej situacije, je tvoja igra s karakterjem vred zanič. Če pa igraš situacijo, bo lik začel delovati sam od sebe. Mamet je v tem prostoru tujec, saj ga ne zanimata ne Stanislavski ne ekspresionizem, dve osnovni paradigmi, ki obvladujeta tudi slovenski gledališki prostor. Za njegovo delo je značilno posebno povezovanje izkušnje filmske igre z ostro, skoraj tipizirano prezenco, značilno za gledališče. Podobno, kot to gledamo v Tarantinovem filmu Neslavne barabe.

Gre torej za igro, ki je v funkciji izražanja določenih idej?

Da, tukaj v prvi vrsti niso čustva, ampak je potrebna izrazita ideja igre. Seveda pa se vsaka igra začne najprej v glavi in se realizira v telesu. Mamet si postavlja v zvezi z igro in igralcem zelo osnovna, zelo bistvena vprašanja. Ne mara mistifikacije igralčevega dela. Morda včasih malo poenostavlja, toda lahko rečem, da se v veliki meri strinjam z njim.

Vedno, ko govorijo o Mametu, povzdigujejo njegov jezik. Kakšna je režiserska izkušnja z uprizarjanjem takšnega jezika?

Za njegov jezik obstaja posebna oznaka, tako imenovani "Mamet speech". Ta jezik je oster, provokativen, direkten, včasih grob in vulgaren a vedno v skladu z osnovnim dramaturškim namenom. Predvsem gre za avtorja, ki bravurozno obvlada dialog in se mu pri tem pozna, da je bil nekoč glasbenik. Njegove igre so natančno strukturirane, gre za prave partiture.

Če prav razumem, se v uprizoritvi Mametovih del držite bolj dirigentskega položaja, spremljate partituro in o njej razmišljate, ampak je ne spreminjate?

Nadarjenost režije je v interpretaciji teksta, ne pa v njegovem spreminjanju; to lahko počne čisto vsak. Ko sem prišel do tega, da bi spreminjal tekst, sem raje začel pisati svoje drame. V Novembru nismo črtali niti enega stavka. Smo pa poskušali vsakega utemeljiti. Za razliko od življenja, ki je kaos, je umetnost red. V življenju si lahko privoščiš, da ne veš, zakaj živiš; če igralec ne ve, zakaj je na odru, je izgubljen.