V atletiki je bil vse: aktiven tekmovalec (udeleženec olimpijskih iger v Londonu leta 1948 in evropskih prvenstev leta 1946 v Oslu ter štiri leta pozneje v Bruslju, šestnajstkrat član jugoslovanske reprezentance na takrat visoko cenjenih balkanskih igrah in drugih nastopih, dvajsetkrat tudi jugoslovanski rekorder v šprintih), atletski trener (najprej pri Partizanu v Beogradu, pozneje zvezni trener za ženske, trenerski posel je brusil na Švedskem in pozneje tudi v Kuvajtu ter nazadnje v Ljubljani), šest desetletij je bil atletski sodnik (16 let tudi predsednik slovenskih sodnikov in recenzent pri vseh izdajah slovenskih atletskih pravil), štiri desetletja tudi atletski funkcionar in organizator (koordinator atletike na sredozemskih igrah v Splitu in univerzijadi v Zagrebu ter na balkanskih igrah v Ljubljani in številnih drugih podobnih mitingih v Sloveniji in Jugoslaviji), sila pomemben pa je njegov delež v svetu atletske statistike in publicistike. »Res sem bil v atletiki skoraj vse, le predsednik AZS ne, a so me nekoč tudi nagovarjali, da bi zasedel to mesto,« pravi Marko Račič, zdaj Šiškar, ki ga mnogokrat zanese v Radovljico, še večkrat pa na športne in druge prireditve, kamor zahajajo tudi športniki.

Tudi za naštevanje vseh mogočih odlikovanj in priznanj ni prostora. Najpomembnejše: Bloudkova nagrada, državni odlikovanji v Jugoslaviji, zlata značka evropske atletske zveze, priznanje MOK, mnogo častnih članstev in nazadnje lani nagrada Marjana Rožanca, ki jo podeljuje mesto Ljubljana. Marko Račič ima vse dogodke skrbno zabeležene, a ne le nagrade in priznanja, predvsem na tisoče in tisoče rezultatov in drugih zabeležk, od tiste prve 25. aprila 1937, lepopisno z nalivnim peresom, ko je v Ilirijinem dresu nastopil prvič na 100 metrov in tudi prvič zmagal. Police v njegovi delovni sobi še kar šibijo pod papirji, vsi dokumenti so skrbno napisani na roko, računalniško obdobje je za nekaj desetletij prehitel

»Ne, ni še konec. Zdaj pripravljam material za knjigo, ki bo nekakšen prerez zgodovine slovenske atletike in športa skozi moje delovanje in pomnjenje ter še knjižico športnih zgodbic z delovnim naslovom Mojih sto. K temu me je nagovoril športni zgodovinar dr. Tomaž Pavlin,« pravi Marko, ki jih devetdeset doživlja povsem normalno: »Rad živim živahno in sproščeno ter si nenehno zastavljam kakšne cilje. A pri Mojih sto mislim na zgodbice in ne na leta.«

Marko Račič je svojo atletsko pot začel v dresu Ilirije, a ga je neizmerno privlačil Sokol. »Tam mi je bilo tako všeč, da bi se kar preselil k njim,« pravi. V srednji šoli niso imeli posebnega razumevanja za njegovo športno delovanje in je moral sem in tja nastopati tudi pod izmišljenim priimkom Čičar (Račič brano nazaj). Pozneje se je njegova športna pot nadaljevala s šolanjem na športni šoli v Beogradu, še prej pa v prvih povojnih letih v vojaškem športnem klubu Partizan.

»Seveda je bil moj nepozabni športni vrhunec olimpijski nastop v Londonu leta 1948, ko sem tekel na 400 metrov in v štafeti 4 x 400. Nemara bi bilo krasno, če bi čez dve leti spet lahko prisostvoval igram, ki bodo po 64 letih vnovič na Otoku,« meni Marko Račič, ki pa v krogu svoje družine ni najstarejši, ker ga tašča prekaša za kar 17 let in pet dni, je pa tretji devetdesetletnik med slovenskimi olimpijci za svojim sosedom v Šiški, strelcem Karlom Umekom (letnik 1917, udeleženec OI 1960 v Rimu), in jeseniškim tekačem na smučeh Tonetom Pogačnikom (letnik 1919, ZOI 1948 v St. Moritzu). Morda pa je v tistem delovnem naslovu prihodnje knjižice Mojih sto tudi veliko simbolike, o kateri sicer izjemno vitalni Marko Račič ne razmišlja.