Igra je bila v stoletni zgodovini uprizarjanja Antona Pavloviča pri nas uprizorjena le dvakrat (in sicer v MGL), sodobno gledališče - tisto, ki je naklonjeno postdramskim pisavam - pa jo je na novo odkrilo ter v njeni nedodelanosti in neobrušenosti, na vse strani uhajajoči motiviki in žanrski barvitosti prepoznalo nadvse privlačno uprizoritveno gradivo. Žanrska mešanica komedije, tragedije in vodvila, ki je bila uprizoriteljem vseskozi uganka, se danes krasno prilega dezorientiranosti in kontroverznosti našega časa. Taufer ga je poskušal zajeti v "delirični realizem", kot se je posrečeno izrazil sam.

Srž te igre je v razcvetanju odnosov med zdolgočaseno podeželsko elito, ki se prihaja pomenkovat, uživat v igrah in zabavat k mladi vdovi Ani Petrovni, zapletati pa se začnejo ob prihodu učitelja Platonova, v katerem vidijo ženske izhod v novo življenje. Uprizoritev ohranja strukturno značilnost besedila in vzpostavlja celoto oseb kot kolektivnega junaka igre, pri čemer je obsežno besedilo (v prevodu Boruta Kraševca, ki v slovenščino prvič prinaša integralno verzijo drame) ob dramaturškem sodelovanju Darje Dominkuš korenito in smiselno okrajšano. Dogajanje je razvidno razčlenjeno v pet slik, ki (po zamisli scenografa Žige Kariža) v različnih vizualnih kodih ilustrirajo prizorišča.

Čeprav je težnja po razvidnosti tokov besedila dopolnjujoče vključena v težnjo po ohranitvi odprte dramske strukture, se uprizoritev razpre med dvema dispozitivoma: dramskim in postdramskim gledališčem. Konstelacija oseb je primerno razgrnjena v kolektivnem prizoru prve slike. V nadaljevanju se zgodba zarisuje na malce deklarativen način, zdi se nekako preveč "prinesena", šele v četrti sliki (po odmoru) pa celota zavibrira v perspektivi, h kateri vseskozi teži: postdramski inscenaciji deliričnega realizma. To je Čehov za naš čas - tu šele zadiha v sodobni gledališki senzibilnosti (k čemur odločilno prispeva tudi glasba Andreja Goričarja). Obenem je to točka, v katerem lahko Marko Mandić dodobra izrazi magnetizem Platonova - tega junaka, ki ne ve, kaj bi sam s sabo, ki privlači z odprtostjo za vse možnosti, v svoji osnovi pa je brez kakršnega koli stališča; hamletovsko donjuanski lik zgnete iz volje do luzerstva. Gre za prizor, v katerem steče poračun razmerij s štirimi ženskami. Maša Derganc igra ženo Sašo s predanostjo in sočasnim razumevanjem njegovega samouničujočega gona. Saša Mihelčič kot Grekova vstopa v privlačno-odbojno povezavo s Platonovom z željo po zaužitju trenutka, ki se ne meni za naslednjega. Polona Juh podaja Sofjo (ženo njegovega prijatelja) s treznostjo in zagrenjenim spoznanjem o nemožnosti uresničitve življenjskih ciljev. Nataša Barbara Gračner kot vdova Ana Vojnovna pa v Platonova projicira tisto slo po življenju, ki ne pozna poraza in se z imenitnim teatralnim zamahom razmahne v zadnji, peti sliki, v kateri delirij življenja tudi sicer doseže vrhunec in prerazdraženost vseh udeleženih razbolelo prekipi. V tej sliki je prikaz sprijetih tragikomičnih prvin preveč preračunan na učinek. Etične dileme so razprte v polnem soku, ne da bi bile tendenciozno zastavljene, prej se kažejo neznosno lahke. Pomembno vezivo igre predstavlja medgeneracijski razkol med očeti in sinovi, kot je dobro razviden v vezeh med Glagoljevom (Aleš Valič ga obeležuje s kavalirsko predstavo starih, a preživetih vrednot) in njegovim sinom (v frivolno parižanskem nastopu Uroša Fürsta). Uprizoritev se kaže kot strnjena, a členovita in neizenačena celota. Ta je izročena igralcem, Čehovu pa se vsak z zanesljivostjo preda.