Ko bodo ljudje na današnji dan, v soboto zjutraj, prijeli v roke časopis, se bodo morda tudi sami odločili, da bi sodelovali pri akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu! Kaj naj storijo?
Aleš Pevc: Vzamejo naj rokavice, vrečke, primerno naj se oblečejo, vzamejo naj sendvič, vodo in telefon.
Kako lahko izvedo, kam naj gredo?
Petra Matos: Če ne vedo, kje je zbirno mesto, naj obiščejo našo spletno stran www.ocistimo.si in pogledajo, kje so zbirna mesta v njihovem kraju. Plakati, na katerih so navedena zbirna mesta, so izobešeni tudi po vseh občinah in v številnih medijih.
Ali pa naj gredo do prvega divjega odlagališča?
Matos: Priporočamo, da gredo ljudje najprej na zbirna mesta, potem pa skupaj do divjih odlagališč.
Odhod je ob točno določeni uri?
Matos: Ob devetih.
Kaj pa če se ljudje za sodelovanje v akciji odločijo po deveti uri?
Pevc: Na zbirnih mestih bodo vodje zbirnih mest zagotovo počakali še kakšne pol ure. Po tem pa je najbolje, če pokličejo na telefonsko številko za posamezno regijo in tam izvedo, kar jih zanima.
Matos: Sicer me pa v zadnjih dneh kličejo ljudje, ki sprašujejo, ali se dela lahko lotijo tudi sami. Govorila sem z nekom, ki bi se s čolnom vozil po Ljubljanici in jo čistil. Seveda je vsakdo dobrodošel. Navadno pravim: vzemite vrečo, pojdite ven, poskušajmo nekaj storiti skupaj.
Torej projekt ne predpostavlja vojaške organizacije in discipline.
Pevc: Seveda ne. Ljudem ne moremo ukazovati, kje naj se lotijo dela. Vzpodbujamo pa jih, naj se ga lotijo v čim večjem številu. Vsak lahko prispeva po svojih močeh. Nekateri bodo očistili okolico šol, drugi okolico mest, vasi…
Matos: Vsak naj da toliko, kolikor lahko da. Da se bo sam dobro počutil.
Pevc: Tisti, ki imajo majhne otroke, gredo lahko pospravit okolico bloka. Tudi s tem veliko naredijo.
Idejo za akcijo ste dobili pri estonskih kolegih.
Pevc: Nara Petrovič je v Slovenijo prinesel video, posnet v Estoniji, ki je prikazoval njihovo akcijo. Navdušil nas je.
Matos: Nara vodi našo skupino za ozaveščanje.
Pevc: Video nas je motiviral tako močno, da smo si rekli: "Naredimo to še v Sloveniji!" Sklenili smo, da ljudi povabimo k akciji. In smo poslali elektronsko pošto. Dobili smo 16 odgovorov.
Matos: Takrat se je oblikovalo jedro akcije.
Kolikšnemu številu ljudi ste poslali pošto s predlogom, da bi šli v akcijo?
Pevc: 14.000.
Poslali ste 14.000 kosov elektronske pošte, dobili pa ste 16 odgovorov. Začetek ni bil najbolj vzpodbuden. In potem?
Pevc: Vprašali smo se, kako naj se zadeve lotimo. Uporabili smo tehniko "dragondreaming".
Matos: In tehniko "open source cafe"…
Pevc: No… razglabljali smo, kaj sploh moramo narediti.
Matos: Ugotovili smo, da moramo narediti pet stvari. Zbrati bi morali denar, popisati divja odlagališča, pripraviti je bilo treba PR, ustvariti zunanjo podobo, poiskati ime… Oblikovali smo skupino za CGP…
CGP?
Matos: Celostno grafično podobo. Pa skupino za logistiko… no, ta je prišla na vrsto kasneje. Pa skupino za organizacijo na ravni občin smo oblikovali.
In pri vsem tem je sodelovalo 16 ljudi?
Matos: Takrat nas je bilo že več. Samoiniciativno sem vsem, ki jih poznam, poslala elektronsko pošto: "Radi bi naredili akcijo. Pomagajte nam. Potrebujemo ljudi." V dveh tednih se je odzvalo tristo ljudi. Skoraj bi me kap. Vsak dan so ljudje pristopali: "Mi smo zraven!" Začel se je val. Ljudje so prihajali na sestanke. Vsakič jih je bilo več.
V Estoniji je pri organizaciji projekta sodeloval Ahti Heinla, človek, ki je naredil Skype, program za zastonjsko telefonijo prek interneta. Mož ima precej denarja.
Matos: V Estoniji sta projekt začela Rainer Nolvak in Toomas Trapido.
Pevc: Ahti se je pridružil nekoliko kasneje. Toomas je imel idejo, da bi Estonijo očistili. Potem je prišel k Rainerju in mu razložil, kako vidi projekt. Potem je Rainer poskrbel za preskok: "Nimamo časa pet let. Naredimo to v enem dnevu." V drugem krogu pa so se pridružili še drugi. Tudi Ahti Heinla.
Matos: Kolikor vem, je Skype ponudil, da bi pokril stroške akcije, vendar organizatorji tega niso hoteli, ker so se zavedali, da potem ljudje akcije ne bi vzeli za svojo. Vsak naj da, kolikor lahko da. Ni cilj, da za akcijo stoji pokrovitelj. No, mi te težave nismo imeli. (smeh)
Pevc: Estonci so lahko zaposlili pet profesionalcev, ki so koordinirali posamezna območja. Mi smo vsi po vrsti sami navdušenci. Imamo sicer veliko izkušenj, vendar delamo kot prostovoljci.
Lahko opišete, kako je nastajala snežna kepa projekta? Najprej vas je bilo 16.
Pevc: To je bilo septembra lani. Novembra nas je bilo 300.
Je upravljanje takšne množice zapleteno?
Matos: To je bilo za nas nekaj novega. Javljati se je začelo ogromno ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati. Izkušenj z organizacijo prostovoljcev je v Sloveniji malo. Sploh če gre za tako veliko število ljudi. Morda so volilne kampanje nekaj podobnega. Vendar se tam vrti še in še denarja. Nas poganja zgolj entuziazem.
Vendarle, kako upravljate projekt? Imate kakšne računalniške programe?
Pevc: Standardne pripomočke. Google.groups, recimo.
Matos: V nadaljevanju smo se razdelili na skupine. Takoj ko so se začeli ljudje javljati, smo jih razdelili v skupine. "Kaj znaš? Kaj te zanima? Kaj si želiš početi?" Vsakdo je padel v eno od skupin. Vsaka skupina je imela svoje sestanke in si določala naloge.
Pevc: Rekli bi lahko, da so se stvari organizirale zelo organsko. Ko se je pojavil izziv, se je našel tudi človek, ki bi izziv prevzel.
Matos: Ves čas smo v časovni stiski. Nobena stvar ni bila narejena pred začrtanim rokom.
Imate časovnico?
Pevc: Okvirno. Marsikaj smo skušali načrtovati. Vendar je projekt rasel organsko.
Matos: Dejansko je bilo ogromno reči narejenih tako, da smo ujeli zadnji trenutek. Ker smo vsi prostovoljci, so se nekateri tudi umaknili, ker vsega časa enostavno niso mogli posvetiti projektu. Pomembno je, da so pri projektu res zbrani ljudje, za katere veš, da se lahko nanje zaneseš. Ko prevzamejo svojo nalogo, veš, da jo bodo izpeljali. Za marsikaj smo mislili, da nam ne bo uspelo. Pa nam vendarle je. Večja ko je bila medijska podpora, več je prihajalo ljudi, ki so prispevali k uspehu projekta.
Kakšne so bile vaše osebne zaznave in izkušnje, ki so vas vzpodbudile, da se lotite projekta?
Pevc: Ob akciji Estoncev sem rekel: "To je to! Res se da narediti nekaj dobrega!" Zdelo se mi je, da gre za super idejo, ki je hkrati še izvedljiva, realno možna. To moramo narediti!
Vendar je v ozadju najbrž kakšna življenjska filozofija?
Pevc: Tak je moj življenjski stil. Niti ne morem reči, da je to moja življenjska filozofija. Vsi se trudimo, da naredimo dobre stvari. Narediti največ, da vsi skupaj naredimo še več. Od malega me vodi ta ideja. Če vem, da je neka stvar dobra, me ne zanima, koliko časa mi bo vzela, koliko energije bom moral vložiti. Narediš in se ne sprašuješ.
Najbrž ste v mladosti hodili na sprehode ob Kamniški Bistrici in vas je bilo groza, kako onesnaženo je okolje?
Pevc: Pred šestimi leti sem se sprehajal ob Savi, na Jarškem produ. "Kaj je z nami?" sem si rekel, ko sem videl, koliko je odpadkov. Prihajam iz Šenčurja in tam okolje ni tako onesnaženo. Takrat smo šli vsak po svojo vrečo smeti. Šest let sem prepričeval ljudi, da bi te akcije ponavljali. Vključilo se je nekaj šol in nekaj društev.
In ste ob tem dobili status lokalnega čudaka.
Pevc: Ne. Ne. Večina stvari, ki jih delamo, je zelo pozitivno sprejetih. Se pa zdim ljudem verjetno malo čuden, ko jim razložim, da delam vse to zaradi veselja, entuziazma, energije in da večinoma nič ne zaslužimo.
Matos: Stvari so se mi zložile skupaj same od sebe. Od nekdaj me je veselilo delo pri ekoloških projektih. Če bi zgolj gledala, kaj se dogaja s svetom, bi lahko samo jokala. Rekla sem si: "Ne, ne bom obupovala. Naredila bom, kar je v moji moči." In ko sem videla film o estonski akciji, sem si rekla: "To je to." Če jaz nekaj naredim in če k temu pritegnem še koga, bomo stvari spremenili. Prebuditi odgovornost v ljudeh. Diplomirala sem iz odpadkov, ločenega zbiranja odpadkov. Janez, moj mož, je diplomiral iz divjih odlagališč. Zdaj o divjih odlagališčih piše doktorat. Imela sva načrt, da bi izdelala digitalni register divjih odlagališč. Delala sva že poslovni načrt. Ugotovila sva, da bi za postavitev takšnega registra potrebovala štiri leta in 700.000 evrov. Odziv državnih institucij je bil slab. Vsi so projekt načeloma sicer podprli, a nič več od tega. Zdelo se nama je že, da to ni v najini moči. In zdaj digitalni register divjih odlagališč imamo!
Ker se je register naredil tako rekoč sam od sebe.
Matos: No, ni se naredil sam. Ljudje so sporočali koordinate divjih odlagališč, Janez pa je te podatke vnašal v bazo. Pred meseci se je zbrala skupina samih punc in za cilj smo si zadale, da bi se ukvarjale z odpadki. Odpadki so področje, ki je slabo pokrito. Nobena nevladna organizacija se ne ukvarja z njimi. Imamo kup predlogov za gradnjo sežigalnic in se ob tem niti nihče zares ne upira. Stvari gredo mimo nas! Skratka, oblikovale smo skupinico, ki naj bi se ukvarjala z odpadki, potem pa se je pojavil ta projekt, pri katerem sodeluje več deset tisoč prostovoljcev. Pred meseci si nisem niti predstavljala, koliko se da narediti. Vse se mi je zložilo skupaj. Ne bom rekla, kaj je to.
Vendarle - kaj je to?
Matos: Tako bi rekla: če imaš res močno željo in če natančno veš, kaj hočeš, boš to tudi uresničil. Verjamem v to.
Pevc: Ta projekt ima to lepo lastnost, da smo imeli ves čas težave, hkrati pa so se reševale same od sebe. Vsak dan je bila kakšna težava. In vsak dan se je našla rešitev za težavo.
Divjim odlagališčem ste napovedali vojno. Vojne se ne dobi z junaki, ki gredo goloroki na sovražnikov bunker, pač pa s kamioni, ki tem junakom pripeljejo vodo, hrano in vse drugo, kar potrebujejo za boj. Junake ste zbrali. Imate kamione, ki bodo nesnago odpeljali?
Pevc: Logistika projekta je zasnovana tako, da mi opravimo del dela: od divjega odlagališča do zbirne točke za odpadke. Od zbirnih točk za odpadke naprej do deponij pa mora svojo vlogo odigrati občina. Na zbirni točki za odpadke bodo stvari v svoje roke prevzela komunalna podjetja. Njihov odziv nas je zelo pozitivno presenetil. Sprva se je zdelo, da bomo naredili veliko čistilno akcijo, pri kateri bomo sodelovali prostovoljci. Najprej smo pričakovali nekaj tisoč ljudi. Potem pa smo hitro prišli do številke 10.000. Vsi ti so se prijavili, da bodo osebno sodelovali pri akciji. To je bilo okoli novega leta, mislim, da februarja. Pa do številke 30.000. Na Facebooku je bilo za novo leto 30.000 podpornikov. Uf, stvar je resna, smo ugotovili.
Matos: Ko smo videli, da je na Facebooku 30.000 ljudi, smo si mislili - dobro, to so simpatizerji akcije. Na Facebooku lahko vsakdo klikne, da simpatizira z akcijo. Potem pa se je v nekaj tednih 30.000 ljudi prijavilo, da bodo osebno sodelovali pri čiščenju. Izkazalo se je, da to niso ekologi, ki sedijo na domačem kavču. Zdaj je 120.000 prijavljenih.
Pevc: In resno se sprašujemo, kaj zdaj. Februarja nam je postalo jasno, da akcija presega vsa naša pričakovanja. V tem trenutku so podporo zagotovile profesionalne službe. Poklicala nas je direkcija za ceste in ponudila pomoč. Rekli so nam, da se jim zdi zadeva fenomenalna. In da bi občinam pomagali pri odvozu odpadkov. Potem je poklical Dinos. Pa Slopak. In Zeos. Radi bi sodelovali pri akciji. Smo profesionalci, so nam sporočali. Največjo vlogo pri akciji imajo občine in komunalna podjetja, ki bodo poskrbeli za logistično plat projekta.
Odzvale so se vse občine.
Matos: Vse. Občine tudi financirajo odvoz odpadkov od zbirališč do deponij. Občine so se morale zelo angažirati. Vendar so od nas dobile nekaj neprecenljivega. Gradimo prostovoljstvo in ozaveščanje. Pričakujemo, da ljudje, ki zdaj čistijo, nikoli več ne bodo odvrgli odpadkov na divja odlagališča. Nikoli ni v čistilni akciji sodelovalo toliko ljudi. Sama sem v Sostrem velikokrat sodelovala v čistilnih akcijah. Vendar nas je bilo vsako leto manj. Narediti moramo družbo, v kateri enostavno ne bo več sprejemljivo, da odpadke odpelješ v naravo. Večina ve, kdo odpadke meče v naravo. Vemo, kdo to počne. A si ljudje tega niso upali povedati. Miselnost je bila, da se soseda pač ne sme prijaviti. Kličejo me: Vem, kdo odvaža odpadke v naravo. In zakaj ga ne prijavite, vprašam. To pa ne, mi odgovarjajo. To mora postati nesprejemljivo.
Pred vami je register divjih odlagališč. Zakaj jih je toliko?
Matos: Ker se je ljudem bolj splačalo odpadke odvreči v naravo, kot odpeljati do deponije. Veliko odpadkov nastane, ko gradbena dela opravljajo firme, ki delajo napol na črno. Ljudje ne vedo, da lahko kosovne odpadke pripeljejo v zbirne centre zastonj.
Pevc: Divja odlagališča so nastajala desetletja. V občinah, ki imajo redne čistilne akcije, je napredek viden. Hkrati pa ima gradbeno podjetje z nakupom novega gradbenega materiala nižje stroške kot z odlaganjem starega. To je velik paradoks. Drugi paradoks, ki se na našem zemljevidu odpadkov kaže v številnih rdečih pikah, so nevarni odpadki, predvsem azbestna kritina. Država po eni strani poskuša državljane zaščititi pred nevarnimi posledicami azbesta, hkrati pa je s strogo zakonodajo zelo zapletla ravnanje z azbestnimi odpadki.
Matos: Kdor želi v zbirni center prinesti azbestne odpadke, jih mora zložene na paleti zaviti v debelo plastično folijo. Kdo od navadnih državljanov pa se bo ukvarjal s tem? Hkrati ljudje niso ozaveščeni, kakšne možnosti imajo pri odlaganju odpadkov. Če jih na deponiji zavrnejo, si najbrž mislijo, zakaj bi se po nepotrebnem ubadali s tem. Mislijo si: "Moja dobra volja je bila, da sem to pripeljal do vas, če pa nočete, bo pač končalo v naravi."
Kaj pa vloga inšpekcije?
Pevc: Inšpekcija sicer ima pooblastila, da to uredi, a pri nevarnih odpadkih mora sodelovati strokovno usposobljena ekipa. Občine se tega izogibajo, ker odlaganje nevarnih odpadkov ogromno stane.
Matos: Pomembno je tudi to, da država nima registra divjih odlagališč nevarnih odpadkov, kar pomeni, da so daleč od oči in s tem še dlje od srca. Seveda nekatere občine v to vlagajo velike napore, vendar bi morali biti ukrepi sistemski.
Koliko divjih odlagališč ste do zdaj našteli v vašem spletnem registru?
Matos: Blizu dvanajst tisoč. Digitalni register se bo obnavljal tudi v prihodnje. Ko bodo ljudje prijavili divja odlagališča, se bo prijava avtomatsko poslala inšpekciji. Z registrom bo mogoče po občinah sestaviti tudi prednostne sezname sanacij. Vedno je problem denar. Običajno sanirajo tista odlagališča, ki so najbolj vidna, ne pa tistih, ki so najbolj nevarna. Z geografskim inštitutom Antona Melika smo izdelali metodologijo, s katero je mogoče oceniti, v kakšni meri je neko odlagališče nevarno za podtalnico in okolje. Z registrom bi lahko denimo spremljali tudi primere dobre prakse. Register, ki je nastal v okviru akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu!, bomo predali ministrstvu za okolje in prostor in jih opozorili na problem. Vsi podatki bodo ostali javni.
Zakaj inšpekcija po vašem mnenju ne ukrepa?
Matos: Država ima premalo inšpektorjev, hkrati pa se občine in država prepirajo, čigavi so kateri odpadki, in prelagajo odgovornost. Inšpektorat za okolje in prostor se strinja, da bo treba nekaj narediti, in upam, da bomo lahko sodelovali pri pripravi sprememb na tem področju.
Bi bili užaljeni, če bi vam nekdo rekel, da s 120.000 podpornicami in podporniki v državi predstavljate pomembno politično silo?
Pevc: Zagotovo nismo politično motivirani, zavedamo pa se, da vsekakor predstavljamo del javnega mnenja. Nekajkrat so nas spraševali o tem, a nimamo političnih ambicij. V tem trenutku so zelene politične opcije pri nas med seboj skregane, zato pa je v slovenskem prostoru potreba po novi zeleni politični stranki. To kljub vsemu nismo mi.
Zakaj ste društvu nadeli ime Ekologi brez meja? Obstaja nekaj organizacij s podobnim imenom: Novinarji brez meja, Zdravniki brez meja…
Matos: Za ekološke akcije smo potrebovali pravno podlago, zato sva z možem ustanovila društvo. Namen društva je izvajanje akcij in tako bomo delovali še naprej. Ideja je, da delujemo tudi zunaj Slovenije, saj narava ne pozna meja. Nekaj lahko v resnici narediš, samo če združiš vso Slovenijo, ves Balkan ali pa vso Evropo.
Pevc: Mednarodno delujemo in smo vključeni v krovno pobudo čistilnih akcij po državah, ki se imenuje Let's do it. Smo del mednarodnega gibanja, ki je svoj pečat pustilo v Estoniji, Latviji, Litvi, na Finskem, Portugalskem, pripravljajo pa se akcije tudi v Romuniji in Srbiji.
Matos: Celo v Delhiju in na Bahamih so pripravili pilotske projekte. V načrtu je seveda svetovna akcija.
Kako si razlagata tako širok odziv ljudi v sicer deloma zaprti slovenski družbi?
Pevc: Poudariti moram, da uspeh naše akcije temelji na tem, da po Sloveniji čistilne akcije potekajo že deset ali dvajset let. Slovenci se radi odzivamo, poglejte samo ogromno mrežo prostovoljnih gasilcev. Ob naravnih nesrečah vedno stopimo skupaj, tako da smo po mojem mnenju glede takšnih pobud zelo zgleden narod. Res pa je, da smo z obveščanjem najbrž zagotovili ustrezen zagon. Naredimo to skupaj v enem dnevu in bo opravljeno. Za nami. Narejeno. To je ideja, ki nas je združila.
Matos: Državljani smo prenajedeni vseprisotne negativnosti. Ta dogodek pa posameznikom da občutek, da je mogoče nekaj spremeniti. Da lahko kot posameznik sploh kaj premakneš. Vtis imam, da se dušimo v občutku nemoči. Saj nič ne morem, naj vlada ali pa policisti in direktorji poskrbijo za vse. Stalno so prisotni neki "bad guys", v našem primeru pa imamo priložnost skupaj nekaj narediti. V resnici imamo ljudje moč in ljudem je treba vrniti odgovornost za njihova dejanja. Simbolni pomen akcije se mi zdi najbolj pomemben.
Mislite, da dogodek odstira vrata v neki nov svet, v katerem bosta civilna pobuda in prostovoljstvo imela večjo vlogo kot danes?
Matos: Vsekakor.
Pevc: Akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu! je odraz novih konceptov, ki jih je ponudil internet. V razmeroma kratkem času je omogočil prepletanje izjemno različnih ljudi, ki smo se vsi združili za en cilj. Res je prisoten v državi občutek nemoči, vendar pa hkrati na spletu nastajajo številne pobude in peticije.
V zadnjih dvajsetih letih ni bilo civilne iniciative, ki bi imela primerljiv doseg z vašo. Konec osemdesetih let je bilo nekaj podobnih pobud, vezanih na ustavo, človekove pravice in druga področja. Kaj je po vajinem mnenju razlog, da je dvajsetletno obdobje zaznamoval vakuum iniciativ?
Pevc: Kar se tiče Slovenije, je bila naša osamosvojitev zelo močan občutek. Vanjo smo vložili ogromno znanja in energije in verjamem, da je bil približno deset let to največji skupni projekt v državi. Zdaj je v ospredje stopila nova generacija, ki ji podoben motiv predstavlja ekologija. Razmišljajo, da je treba stvari vzeti v svoje roke in jih spremeniti. To je njihova realnost.
Matos: Hkrati je bila preteklost taka, da so nam vedno dopovedovali, kaj naj počnemo in česa ne smemo. Preprečevali so nam samoiniciativnost. Že naš šolski sistem je tak. Čakaš na navodila. Vse to se kaže v tem, kako redko Slovenci protestiramo v primerjavi z drugimi državami, kjer ljudje zahtevajo svoje pravice. Pri nas je splošni odgovor na težave, da so pač vsi pokvarjeni.
Izvedimo miselni poskus. Bi bilo mogoče organizirati podobno akcijo, če ne bi bilo interneta?
Pevc: Nikakor. Brez interneta nam akcije v pol leta ne bi uspelo pripraviti.
Torej je bilo za zgodbo o uspehu odločilno dejstvo, da pobuda ni bila vodena z vrha, pač pa je "vzcvetela" po organski poti?
Pevc: Internet je omogočil vsesplošno obveščenost, opozoril pa bi tudi, da je ekologija v zadnjih letih trend. Postaja splošno zavedanje. To dvoje se je prepletlo in pripeljalo do akcije. Opazimo lahko zanimiv pojav: pred leti smo imeli v Sloveniji posameznike, ki so nenehno opozarjali na podnebne spremembe in okoljske probleme, a jih ni nihče slišal. Zdaj v akciji sodeluje ogromno ljudi, ki so se šele v zadnjem času začeli zanimati za ta področja. Zavest o ekologiji je večja iz dneva v dan.
Poleg pripravljanja čistilne akcije ste organizatorji ves čas v službah ali na univerzah. Ljudje se seveda sprašujejo, ali boste s projektom zaslužili, ste dobili pokrovitelje, je morda zadaj kakšen dogovor s podjetji za ravnanje z odpadki?
Pevc: Večina naših fantov in deklet je študentov ali pa brezposelnih. Del ekipe je poleg rednih služb opravil še dodatnih osem ur dela na dan samo za pripravo akcije. Vsak je imel na mesec od dvesto do tristo evrov stroškov za gorivo, telefon in materiale. Te stroške smo plačali sami. Na začetku smo sicer želeli, da bi prostovoljcem lahko pokrili vsaj osnovne stroške, a zaradi recesije ne gre. Vrednost projekta smo s sprva ocenjenih 300.000 evrov znižali na absolutni načrt C, ki je na koncu pomenil 80.000 evrov. Na računu pa nam je s pokrovitelji uspelo zbrati približno 65.000 evrov.
Torej ste z vloženim evrom prepričali približno dva državljana, da bosta ves dan čistila divja odlagališča.
Matos: Bistveno je notranje zadovoljstvo. Nihče od nas ne bo zaslužil niti evra.
Pevc: Prostovoljcem, ki skrbijo za lokalne skupine, bomo vsaj poskusili povrniti stroške za gorivo. Delamo kot pri norcih od deset do šestnajst ur na dan. Spat hodim ob dveh zjutraj. Delamo do konca. Noro je, da še plačujemo za to, da lahko sploh delamo. (smeh) Zato si zelo želim, da bi lahko vsem, ki so veliko vložili v ta projekt, povrnili vsaj osnovne stroške. Ne vem, ali jih bomo lahko.
Kakšna količina smeti bo na dan akcije švigala po slovenskih cestah?
Pevc: Direkcija za ceste in Dinos sta oba prispevala po sto tovornjakov, komunalna podjetja pa so jih zagotovila 600 do 800. Skupaj bo tisoč tovornjakov vozilo vso soboto, v večjih občinah pa tudi prihodnje dni. Realne ocene in preračuni kažejo, da bomo zbrali približno 20.000 ton odpadkov.
Matos: Zbirali bomo komunalne in kosovne odpadke, nevarnih in gradbenih odpadkov pa ne. Do začetka tedna naj bi očistili vse lokacije.
V zadnjih dneh je bilo mogoče slišati opazke, da boste z akcijo omogočili prostor za nove smeti in da bo ista civilna družba, ki je divja odlagališča čistila, nato v naravi spet odlagala odpadke. Ali obstajajo kakšni vzvodi, s katerimi bi preprečili nastajanje novih odlagališč?
Matos: Vzvodi vsekakor obstajajo. Vsak od nas se bo moral zavezati, da to enostavno ni sprejemljivo ravnanje. Obstajajo občine, ki imajo posebne deponije za gradbene odpadke in jih zato ljudje ne odlagajo več v naravo. Zakonodaja ureja, da morajo gradbinci in podjetniki pri gradnji in adaptaciji nastale gradbene odpadke voziti na deponijo, a je nadzor pri tem zelo pomanjkljiv. Tudi na sistemski ravni bo treba urediti še kopico zadev. Verjamem, da tisti, ki tokrat čistijo, odpadkov ne bodo odlagali na divjih odlagališčih. Po občinah opažajo, da tam, kjer ni več kupa smeti, ljudje odpadkov ne odlagajo več. Izkušnje iz Estonije kažejo, da po končani čistilni akciji ljudje zdaj manj odlagajo v naravi.
Pevc: Želimo si, da bi bila Slovenija do leta 2030 praktično brez odpadkov. Da bi vse odpadke predelali in ponovno uporabili ali pa jih zmanjšali na najnižjo možno količino.
Matos: Ločeno lahko zberete skoraj 80 odstotkov odpadkov. Danes v Sloveniji prebivalec odloži skoraj 450 kilogramov odpadkov, od tega jih ločimo manj kot 15 odstotkov. To je katastrofa. Komunalna podjetja bi morala poostriti nadzor in tehtati odpadke, da bi ljudje tudi na položnicah videli, da se trud splača. Očitno pa državi in občinam še vedno ni v interesu, da bi ločevali odpadke.
Pevc: Naše stališče je, da poskušamo na osebni ravni spodbujati projekte, ki so namenjeni zmanjševanju vseh vrst obremenjevanja okolja in spodbujanju učinkovite rabe energije. Če bi gradili energijsko učinkovitejše večstanovanjske stavbe, bi nas to stalo desetkrat manj kot TEŠ6, pri čemer bi bil prihranek energije enak deležu, ki nam danes manjka. S TEŠ6 bomo povečali izpuste toplogrednih plinov, z omenjenim projektom pa bi jih zmanjšali in še zaposlili 7000 ljudi. V takšne projekte je treba vlagati.
Matos: Narava nam kaže, da sedanji način življenja ne pelje nikamor. Najprej bomo morali čistilno akcijo izvesti v glavah. V hudi krizi vedno pride do spremembe, a upam, da bomo resnost položaja dojeli že prej. Upam, da za streznitev huda ekološka kriza ne bo potrebna.