Vprašanje identitete je, kot nam je uspešno sugerirala Nowickova, vezano neposredno na vprašanje Drugega, na moč njegovega pogleda, ki nas uresničuje: "Glej me in jaz te bom gledala. Morava biti povezana, da lahko zaživim." Ne le, da se njeni zastavki vežejo na splošno bivanjsko situacijo, ampak imajo še močnejše poteze v kontekstu odnosa performer - gledalec. V tem pogledu je performer namreč tisti, ki je zadolžen za distribuiranje umetniške resnice, užitka, dogodka, v nekem smislu je, torej, superheroj med nemim ljudstvom, ki ne temelji na enaki moči, hkrati pa je v celoti odvisen prav od istega nemega ljudstva, njegove recepcije, afirmacije ali negacije.

The No-body Project tako zapelje v situacije, v katerih performerka skoraj programatično preizkuša gledalčev pogled in njegovo vrednotenje, sprašuje "Kaj vidiš?", ne da bi si drznila zakoličiti odgovor. Nelagodje primakne že ena od uvodnih sekvenc, ko se Nowickova spastično in navidez nenadzorovano premika po odru, oblečena v bleščečo srebrno disko obleko (primeren kostum za zvezdo večera): človek, ki se ne giblje kot človek in se ne vede kot človek, ki je opazovan in ga s tem ne zadeva kultura. Sorodne občutke nelagodja povzroča večina prizorov, saj performerka nenehno uporablja nekakšen potujitveni učinek, prikazuje nam čustva ali gibalne fraze, ki jih neprizadeto odseka in s tem banalizira (dober primer je trikrat ponovljena in stopnjevana fraza, ki jo spremlja ustvarjalkin jok in ihtenje). Osvežujoči izkupiček njenih akcij, ki ponekod kot distancirajoči element uporablja tudi humor ali pa je vpet v dualnost očarljivega in strašnega (prizor, v katerem avtorica izriga svojo hrbtenico in se, viseča vznak, sprehodi proti občinstvu), je, da eksplikacija odrske deziluzije ni njen glavni namen, temveč zgolj stranski produkt. Če je v središču zanimanja odrskega dogodka odnos med "biti nekdo" in "biti nihče", je njegov poglavitni učinek prav transfer nelagodja. The No-body Project deluje na ravni vsebinske in odrske raziskave, ki ji je mogoče poiskati teoretske ustreznike, ter obenem kot atmosfera, kot neverbalna, netelesna sila, ki se jo je mogoče ovedeti skozi spoznanje, da (nam) nekaj manjka.

In slednje postane še posebno očitno, ko se gledalci soočimo s projekcijo prazne tribune in čakamo v tišini.