V svetu je obletnica minila brez posebnega pompa, v slovenskem javnem prostoru je praktično nismo zaznali. Pa bi bilo vredno postati in ponovno razmisliti o dilemah, ki jih ta prelomni dogodek odpira. V nekem smislu je namreč spremenil naš svet vsaj toliko, kot ga spreminja aktualna ekonomska kriza, ki že mesece srka skoraj vso našo pozornost.

Satanski stihi

Satanski stihi so razjezili islamske dostojanstvenike že z naslovom, ki implicitno razglaša Koran za hudičevo delo. Blasfemija je očitna, pa čeprav osrednja tema tega večplastnega postmodernističnega romana sploh ni islam. Koran je namreč med svetimi knjigami velikih svetovnih religij izjemen po tem, da velja za neposredno božjo besedo - nadangel Džibril (Gabriel) naj bi celotno besedilo narekoval sicer nepismenemu trgovcu Mohamedu. Če torej druge svetovne religije vsaj do neke mere priznavajo postopno zgodovinsko nastajanje lastnih svetih spisov, ki so - čeprav od boga navdihnjeni - vendarle plod človekovega dela, v islamskem izročilu ni nobenega dvoma: Koran je neposredna božja beseda in kot tak podaja absolutno resnico. Zato ima islamska sveta knjiga še posebno svet status, muslimani po svetu pa se učijo arabščine, da bi božjo besedo recitirali v izvorni obliki.

Tudi sicer Rushdie, dvakratni dobitnik Bookerjeve nagrade, literarne like svojega romana navezuje na islamsko mitologijo. Glavni junak, poslovnež Mahound, nosi ime, s katerim so križarji zaničljivo imenovali preroka Mohameda. Ob njem nastopa slavni filmski igralec Džibril. Legendarni muslimanski junak Saladin, ki je v 12. stoletju premagal križarje in Jeruzalem vrnil v naročje islama, v romanu nastopa kot šejtan - hudič. Prostitutke v javni hiši so poimenovane z imeni prerokovih žena. Predvsem pa Satanski stihi, ki jih imamo od leta 2006 tudi v slovenščini, jasno sporočajo, da je Koran človekovo delo, ne pa večna božja resnica.

Avtorjeva smrtna obsodba je v zahodnem svetu naletela na ostre odzive. Najbolj eksplicitna je bila Velika Britanija, nova domovina sicer indijskega priseljenca, ki mu je kraljica kasneje podelila naziv viteza, je prekinila diplomatske odnose z Iranom. A fatva je že zaživela svoje življenje mimo političnih pritiskov: leta 1991 so do smrti zabodli prevajalca Satanskih stihov v japonščino, italijanski prevajalec in norveški založnik sta poskus umora preživela. Številna diplomatska in druga prizadevanja za preklic fatve, ki so se s Homeinijevo smrtjo (kako ironično, še istega leta, v katerem je pozval k usmrtitvi pisatelja) le še okrepila, so ostala neuspešna. Leta 2005 je njegov naslednik ajatola Ali Khamenei javno obnovil Rushdiejevo smrtno obsodbo. "Fatva velja do preklica," je ob njeni obletnici februarja letos nedvoumno pribilo iransko zunanje ministrstvo.

Islamski odzivi na podobne primere

V zadnjih dvajsetih letih se v dolgi senci fatve proti Rushdieju reakcije na izzivanje islamskih tabujev opazno stopnjujejo. Lani poleti je ameriška založba Random House tik pred izidom zaustavila tisk (menda povsem povprečnega) ljubezenskega romana Sherry Jones z naslovom Dragulj Medine, katerega osrednja junakinja je Mohamedova najmlajša žena Ajša. Ko je knjigo klub nasprotovanju in grožnjam islamskih skupin izdala mala britanska založba Gibson Square, so njene prostore požgali. Srbska družba Beobook je menda že prodala šeststo izvodov romana, a je nato po protestu islamske skupnosti knjigo umaknila iz prodaje. Mladinska knjiga je ocenila, da "ne gre za knjigo, ki bi obogatila slovenski knjižni trg" (Delo, 2. oktobra 2008), zato pa slovenski prostor pred preizkušnjo postavlja založba Učila, ki za knjigo že nekaj časa zbira prednaročila, njen izid pa napoveduje že za ta mesec.

V pravo globalizirano nasilno divjanje so islamske množice pognale zloglasne karikature preroka Mohameda, ki jih je leta 2005 objavil danski desničarski časopis Jyllands-Posten. Najbolj sporna je bila upodobitev Mohamedovega turbana v obliki bombe, ki nakazuje povezavo islama s terorizmom, sicer pa naj bi bila po večinskem razumevanju islamske doktrine svetoskrunska vsaka upodobitev preroka - to ima svoje izvore v teološki prepovedi upodabljanja boga, katerega vsemogočnost in vseprisotnost bi z omejevanjem na neko konkretno podobo implicitno postavili pod vprašaj.

A nekateri primeri iz zgodovine dokazujejo, da ni bilo zmeraj tako, saj so tudi znotraj islama obstajala drugačna razumevanja. Eden takih primerov je slika iz manuskripta perzijskega islamskega učenjaka iz 15. stoletja Al Birunija, ki upodablja preroka, kako govori svojim učencem. V začetku leta 2008 so muslimani protestirali, ker je reprodukcija dostopna na Wikipediji, in zahtevali, da jo umaknejo s spleta.

Kako vseobsegajoče je ortodoksno razumevanje religijskega izročila v islamskih državah, zgovorno priča primer Gillian Gibbons. Ko je namreč ta britanska učiteljica v Sudanu leta 2007 dovolila, da njen razred poimenuje plišastega medvedka z imenom Mohamed, so jo obtožili svetoskrunstva in nemudoma zaprli. Šele po številnih posredovanjih in tudi ne ravno nežnih diplomatskih prijemih jo je sudanski predsednik pomilostil in iz zapora se je lahko vrnila domov na Zahod. Šola, v kateri je poučevala kot prostovoljka, je vse do danes zaradi kontroverze in z njo povezane nevarnosti za izbruh nasilja zaprta.

Religije in posameznikova svoboda

V opisanem kontekstu kritike islama kot zadrte religije, ki je v neskladju s temeljnimi demokratičnimi postavkami svobode posameznika, zvenijo prepričljivo. Še več. Somalska begunka Ayaan Hirsi Ali, ki je pred dogovorjeno poroko proti volji družine zbežala na Nizozemsko, tam študirala politične vede, postala aktivistka in celo nizozemska poslanka, v napeti avtobiografiji z naslovom Odpadnica ponuja radikalen zaključek: "Islam je nasilje."

Po brutalnem umoru skrajnega nizozemskega režiserja Thea van Gogha novembra 2004, s katerim sta v dokumentarnem filmu Submission (Pokornost) s projiciranjem koranskih verzov na ženska telesa problematizirala odnos islama do žensk, to ni več zvenelo nelegitimno niti v vzorčnem primeru multikulturne in do takrat prislovično tolerantne nizozemske družbe. V prsnem košu na ulici ležečega režiserjevega trupla je islamski skrajnež pustil z nožem pritrjeno sporočilo, da se kazni ne bo izognila niti Hirsi-Alijeva. Ko jo je nova domovina zaradi nelegalnega vstopa v državo kmalu zatem izgnala, se je ustalila v ZDA (kjer že nekaj letu živi in piše tudi Salman Rushdie).

A čeprav se v novem stoletju, v katerega smo simbolno vstopili 11. septembra 2001 s terorističnim napadom na New York, vse prevečkrat zdi, da je islam nasilen že po svoji naravi, je tak občutek potreben temeljitejšega premisleka. Že malo bolj analitičen pogled namreč hitro razkrije, da sveti spisi in doktrine nobene religije niso imuni za skrajne interpretacije, s katerimi je mogoče upravičevati tudi nasilje. Da v zadnjih letih največ z religijo motiviranih nasilnih terorističnih dejanj prihaja iz islama, pa ni toliko povezano z njegovo doktrino kot s širšim kontekstom globalne svetovne ureditve, v kateri je prevladujoča večina islamskih družb potisnjena na obrobje, zahodni hegemon pa z nenehnim vpletanjem v njihove družbene ureditve permanentno vzpostavlja razmere, v katerih cvetijo skrajna razumevanja ne le teologije, temveč tudi politike.

V isti sapi pa je vendarle treba ugotoviti, da v moderni praksi religijske doktrine težko sobivajo s pravico do svobodnega mišljenja in njegovega izražanja. A ne zgolj islam, tudi druge religije imajo očitne težave pri soočanju s postrazsvetljensko sekularno ureditvijo. Strukturni razlog za ta problem izhaja iz same narave religije, ki se zmeraj nanaša na neko področje svetega. To sveto zaradi simbolne izločitve iz profane vsakdanjosti zahteva poseben odnos in je zato zaščiteno s tabuji.

V tej luči ni tako zelo presenetljiva koalicija med religijami, ki sicer na sodobnem duhovnem tržišču redko delujejo kot zaveznice (medreligijski dialog pa je v praksi praviloma zveden na površinske, nevsebinske formalnosti) - a ko gre za vprašanja svetoskrunstva, praviloma strnejo vrste. Tako je na primer slovenska RKC ostro obsodila objavo Mohamedovih karikatur, le nekaj tednov pred tem pa so njeni vodilni predstavniki svarili pred mošejo, ki da ni zgolj religijski, temveč tudi (če ne predvsem) političen objekt; tudi sam metropolit se je zato javno zavzel za t.i. švicarski model molilnic. Podobno se spomnimo enega prvih javnih nastopov papeža Benedikta XVI., ko je v predavanju na univerzi v Regensburgu označil islam za nasilno religijo - skoraj v isti sapi pa je pripravljen dosledno obsoditi vsako umetniško ali drugačno kritiko islama.

To kaže, da se v sodobnem svetu bolj kot z medreligijskimi nesoglasji soočamo s konfliktom med laično ureditvijo in religijo. Tako prejšnji kot sedanji papež sta na primer brezkompromisno obsojala ateizem, v katerem sta videla veliko zlo; RKC v številnih uradnih dokumentih poziva na boj proti ateizmu. Če to v javnosti redko problematizirano demoniziranje brezbožnega razumevanja sveta postavimo v kontekst sodobnih demokratičnih ureditev, ki zapovedujejo enakopravnost svetovnih nazorov - ne le religijskih, temveč tudi nereligijskih -, postane problem očiten. Le kako bi zvenelo, če bi kdo javno označil katerikoli religijski svetovni nazor za zlo, proti kateremu se je treba boriti?

Religija, kultura in politika

Skozi zgodovino beležimo različne oblike povezav med religijo in politiko. Religija predvsem v tradicionalnih družbah deluje kot vir politične moči. V takšnih okoliščinah seveda blasfemija ogroža tudi politično avtoriteto, v nekaterih primerih kar celoten družbeni red. V tem kontekstu lažje razumemo fatvo iranskega ajatole proti Salmanu Rushdieju. A da tovrstni problemi nikakor niso omejeni zgolj na prostorsko in simbolno oddaljene islamske družbe, zgovorno dokazuje primer razstave "Pozor, religija!" v moskovskem muzeju Saharov. Za zahodne standarde nič kaj radikalna razstava, ki je problematizirala vlogo religije v sodobni družbi, je po odprtju januarja 2003 ostala odprta zgolj šestindevetdeset ur. Potem jo je namreč vandalsko razdejala skupina gorečih pravoslavcev. Storilce so sicer prijeli, a so obtožnico proti njim po posredovanju ruske pravoslavne cerkve umaknili. In vložili novo proti direktorju muzeja, njegovi pomočnici in eni od dvainštiridesetih sodelujočih umetnic in umetnikov, ki naj bi z razstavo vzbujali religijsko sovraštvo. Vodji institucije sta jo odnesla z denarno globo (čeprav je tožilstvo zahtevalo tri- in dveletno zaporno kazen), umetnico Anno Alchuk pa je sodišče formalno oprostilo. A je tri leta po razstavi v berlinskem izgnanstvu storila samomor.

Res je, da v iranskem in ruskem primeru lahko najdemo stično točko: podobno kot islam ne pozna razsvetljenske ločnice med religijo in politiko, je v pravoslavju zaradi specifične zgodovinske povezanosti med nacijo in religijo vsak napad na religijo že napad na državo ali kar na celotno družbo. O tem govori tudi primer Grčije, članice EU, ki zakonsko prepoveduje vsakršno religijsko novačenje mimo grške pravoslavne cerkve.

A to še ne pomeni, da v drugih okoljih napetosti med pravico do svobode mišljenja na eni strani in zaščito religijskih simbolov na drugi ne obstajajo. Ko je britanska satirična skupina Monty Phyton leta 1979 v kinematografe poslala znamenito parodijo religije Bryanovo življenje, so nekatere londonske občine preprečile premiero, film je bil prepovedan v nekaterih ameriških zveznih državah, dolgih osem let na Irskem in eno leto celo na Norveškem (na Švedskem so menda film oglaševali s sloganom "Film, ki je tako smešen, da so ga Norvežani prepovedali"). Slabo desetletje pozneje je predvsem ameriške protestantske cerkve silovito razburila Scorsesejeva Zadnja Kristusova skušnjava, nazadnje so kristjani po svetu zahtevali celo prepoved javne uporabe knjig in predvajanja serije filmov o Harryju Potterju. Da problem močno presega zgolj področje popularne kulture, priča nedavna pobuda v angleškem parlamentu, da bi v tej najstarejši demokraciji v večji meri zaščitili religijske simbole. Poslanci so pobudo (vsaj za zdaj) zavrnili.

Domači primeri

Kar nekaj problematičnih primerov beležimo tudi na domačih tleh. Najprej je leta 1998 kot strela z jasnega udarila naslovnica albuma Bitchcraft, na kateri je glasbena skupina Strelnikoff upodobila brezjansko Marijo in ji v naročje namesto Jezuščka položila veliko podgano. Šlo je za neposreden odgovor na javni napad nadškofa Rodeta na pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Na državno pravobranilstvo je prispelo skoraj štiri tisoč javnih protestov, nekaj več kot tisoč dvesto ljudi je zahtevalo kazensko ovadbo skupine. Glasbenika sta po silovitih pritiskih in grožnjah s smrtjo izginila v ilegalo, sodni epilog pa je primer dočakal avgusta 2003, ko je po zavrnitvi ovadbe pred okrožnim sodiščem v Celju tudi drugostopenjsko sodišče razsodilo, da je naslovnica plošče morda neokusna, vendar pa ne presega meje dovoljenega.

Nekaj bolje sta jo odnesla fotograf Goran Bertok in kipar Dean Verzel, ko sta v začetku aprila 2002 v sklopu umetniškega projekta Sveti križ zažgala strunjanski križ (ki sta ga pred tem zaščitila pred poškodbami). Katoliška javnost je bila razburjena, kazenska ovadba, ki so jo koprski kriminalisti vložili na temelju suma storitve kaznivega dejanja poškodovanja ali uničenja stvari posebnega kulturnega pomena (čeprav križ ni posebej uvrščen med spomenike kulturne dediščine), pa ni pripeljala do sodne obravnave.

Zadnji, nemara najbolj problematičen primer smo doživeli v minulem letu. Tik pred poletjem 2008 je javnost izvedela, da je državni urad za verske skupnosti podal kazenski ovadbi proti umetniškemu duu Eclipse, ki je leto prej v ljubljanski galeriji Kapelica izvedel performans z naslovom "11. In emotion we break", in časopisu Delo, ki je o umetniškem dogodku poročalo (z besedo in fotografijo). Umetnici sta namreč kot motiv uporabili in reinterpretirali podobo ptujskogorske Marije, kar naj bi po razumevanju direktorja urada razžalilo čustva vernikov in tako kršilo ustavno prepoved vzbujanja sovraštva na religijski osnovi.

Ko je leta 2004 v volilni kampanji na listi politične stranke, katere aktivni član je tudi direktor urada za verske skupnosti, nastopil kandidat s plakati, na katerih se je pod sloganom "Obranimo Slovenijo" pojavil simbol prečrtane mošeje, je urad molčal. Kot je njegov direktor molčal tudi, ko je kot ljubljanski mestni svetnik nekajkrat spremljal hudo nestrpne izpade kolegov glede gradnje mošeje. Ko pa se je umetniški performans slupine, ki ravno te dni z razstavo "10. Of Blasphemy We Are Guilty" praznuje desetletnico delovanja, provokativno lotil krščanskega simbola, je državni urad zahteval sodni pregon.

Svoboda govora in/ali zaščita verskih čustev

Kje je torej meja med dopustno in nedopustno kritiko religije? Kdo odloča o tem, kdaj običajna kritika preide v nedopustno žaljivost? Kopernik, Galilej in Darwin so s svojimi odkritji po prevladujočem mnenju njihovega časa žalili boga. RKC je šele leta 1965 ukinila zloglasni Index Librorum Prohibitorum, na katerem so se znašli tudi Dante, Balzac, Simone de Beauvoir, oče sociologije Auguste Comte, oče novoveške filozofije Rene Descartes, Andre Gide, David Hume, Kant, Rousseau, Sartre, Spinoza, Voltaire, Zola... Kako bi izgledala zahodna civilizacija brez teh imen?

Po stoletjih hudih konfliktov je v modernih zahodnih družbah vendarle obveljalo, da krščanska simbolika ne more biti izvzeta iz pravice do različnih reinterpretacij, kritike in tudi posmeha. Rushdiejev primer pa odpira mučno vprašanje, ali se do islamskih simbolov ne obnašamo drugače. Ko je fotograf Andreas Serrano leta 1987 objavil serijo fotografij z naslovom Piss Christ, ki prikazuje razpelo, potopljeno v avtorjev urin, to ni dvignilo na noge zgolj ameriških fundamentalističnih cerkva, temveč tudi neredke zmerne kristjane. A če je bil v tem primeru končni očitek usmerjen predvsem na javno dotacijo, ki jo je umetnik dobil za pripravo razstave, je v primeru Mohamedovih karikatur večina zahodnih medijev obsodila objavo kot tako. Še več: ko so največje zahodne televizije poročale o kontroverzi, so dosledno prikazovale zamegljeno sliko karikatur (kot da bi šlo za pornografijo). Ko je denimo Mladina ob obširnem analitičnem članku objavila tudi reprodukcijo ene izmed karikatur, je bila deležna širokih očitkov, takratni predsednik Drnovšek pa se je celo opravičil islamski skupnosti.

Še en zgovoren primer neenakega odnosa do simbolov različnih religij je kanadska animirana serija South Park, ki (pogosto brutalno) parodira številne elemente sodobnega življenja, med njimi tudi religijo. Medtem ko je lahko neusmiljeno obdelala katolicizem (Bloody Mary), mormone (All about Mormons) ali scientologijo (Traped in the Closet), je Comedy Channel po protestih muslimanov umaknil epizodo South Parka, v kateri se pojavi Mohamed.

Slepa pega multikulturalizma

Fatva proti Rushdieju predstavlja pomemben mejnik v zapletenem sobivanju med religijo in razumom, saj se z njo začne vzpon ostrih fundamentalističnih odzivov na raznovrstne kritike religijskih simbolov. A ne le to - fatva hkrati predstavlja še en prelom, tokrat znotraj zahodne razsvetljenske paradigme, in sicer začetek tihe avtocenzure, ki izhaja iz ideologije multikulturalizma. Medtem ko zahodni svet vztraja pri pravici do reinterpretacije in kritike simbolov krščanstva, se do islama obnaša drugače.

V težki dilemi med dvema pravicama - svobodo govora in religijsko svobodo - je pomembno upoštevati, da je vsaka pravica neizogibno povezana z odgovornostjo. Tako sicer temeljna pravica do svobode izražanja, na kateri so zgrajene zahodne demokracije, ni brezmejna, ampak zahteva tudi odgovorno samoomejevanje (v skladu z liberalnim konceptom svobode, po katerem moja svoboda seže do meja svobode drugega). Vendar pa v demokraciji nobena institucija, nobena ideja/ideologija ne more biti izvzeta iz kritičnega pogleda - to mora prav tako veljati tudi za religijo. Da to skozi dolge procese izbojevano razsvetljensko načelo velja tudi za islam, po fatvi proti Rushdieju ni več tako samoumevno.

Dr. Aleš Črnič je predstojnik Oddelka za kulturologijo na FDV.