Ni treba iti preveč v zgodovino, da bi za to dobili konkretne primere. Gospodarska kriza iz začetka 80. let 20. stoletja kot posledica druge naftne krize in posledične dolžniške krize je pahnila tedanjo Jugoslavijo v globoko gospodarsko krizo. Ob slabem političnem vodenju tedanje skupne države so kmalu prevladale nacionalistično-hegemonistične ambicije v enih in nato osamosvojitvene težnje v drugih republikah, kar je na koncu privedlo do razpada države. Za Slovenijo so bili tak razvoj dogodkov in končne posledice ugodni, toda na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini se je to pokazalo z več 100.000 mrtvimi, popolnim porušenjem nekaterih območij, največjim eksodusom v zgodovini države ter več 10.000 razseljenih.

Podobna zgodba, toda v globalnem sklopu, se je odvijala v 30. letih 20. stoletja. Svetovna gospodarska depresija, ki se je začela leta 1929 z zlomom newyorške borze, je počasi okužila ves svet. Voditelji najpomembnejših držav so se na posledično finančno krizo in upadanje gospodarske dejavnosti odzvali z "logičnim" zapiranjem gospodarstev pred uvozom, da bi tako zavarovali domača delovna mesta. Vodilne v tem procesu uvajanja protekcionizma so bile ZDA, ki so januarja 1930 sprejele tako imenovani Smoot-Hawley Tariff Act, ki je podvojil ameriško povprečno carinsko stopnjo (na 50 odstotkov v obdobju 1931-1935). Temu so sledile druge vodilne države s povračilnimi ukrepi. Logična posledica tega trgovinskega zapiranja držav je bilo postopno, vendar hitro zmanjševanje medsebojne trgovine. Skupni uvoz 75 gospodarsko najmočnejših držav se je s treh milijonov tedanjih zlatih dolarjev januarja 1929 postopno zmanjšal le še na slab milijon zlatih dolarjev januarja 1933. Pri tem državam niso pomagale niti nekajkrat na leto izvedene devalvacije valut, da bi tako spodbudile lastni izvoz. Kajti prizadete države so odgovorile z enako mero - s konkurenčnimi devalvacijami svojih valut. Politika "beggar thy neighbour" se je sprevrgla v siromašenje lastnih gospodarstev in prebivalstva. V ZDA so plače zaposlenih upadle za 20-50 odstotkov, brezposelnost se je povečala za več kot trikrat (s 7,8 odstotka leta 1930 na 25,1 odstotka leta 1933), gospodinjstva pa niso več mogla odplačevati kreditov. BDP v ZDA se je zaradi gospodarske depresije kumulativno zmanjšal za 27 odstotkov, podobno tudi v drugih državah.

Toda gospodarska depresija in socialna mizerija nista bili najhujši posledici svetovne gospodarske depresije. Bistveno hujše so bile posledice v politiki. Socialno nezadovoljstvo je kulminiralo v političnih gibanjih, ki so temeljila na nacionalizmu. Na oblast so v številnih državah prišli ekstremistični politiki. Fašizem in nacizem v Evropi sta le najekstremnejši pojavni obliki tega nacionalističnega vala. Tragičen paradoks tega obdobja je, da so tisti, ki so izgubili delo zaradi depresije, to spet dobili v vojaški industriji in vojaški službi. Osebni obup ljudi je postal gorivo za Wahnsinn nekaterih ekstremističnih politikov. Svet je v 30. letih 20. stoletja let zanesljivo drvel proti drugi svetovni vojni, največji moriji v zgodovini človeštva.

Šele leta 1947 so ustanovili GATT, ki je poskrbel za postopno liberalizacijo svetovne trgovine. Minilo je skoraj 20 let od začetka gospodarske recesije in več deset milijonov ubitih v nesmiselni svetovni vojni do konsenza držav o učinkoviti rešitvi za vnovično okrevanje gospodarstev.

Nevarnosti protekcionizma

Nam lahko nauk svetovne gospodarske depresije danes pomaga pri iskanju učinkovitih rešitev za sedanjo globalno gospodarsko krizo? Bojim se, da niti svetovni voditelji niti mi, posamezniki v posameznih državah, nismo zreli za tovrstne razumne rešitve. Bojim se, da racionalne argumentacije ne bomo sposobni slišati in razumeti. Pred izglasovanjem Smoot-Hawleyjevega carinskega zakona januarja 1930 je 1028 ameriških ekonomistov podpisalo peticijo proti njemu. Tedanji predsednik Hoover je zahteval znižanje predlaganih povišanj carinskih stopenj. Vendar je kongres kljub temu izglasoval zakon. Ekonomisti so zahtevali predsednikov veto na zakon, toda predsednik Hoover ga je vseeno podpisal.

Zato mene, ko slišim Sarkozyja govoriti o potrebnosti protekcionističnih ukrepov za reševanje francoske avtomobilske industrije ali Obamo o podobnem (Buy American) reševanju ameriške avtomobilske industrije ter našega Križaniča o protekcionističnem reševanju naše industrije bele tehnike, postane pošteno strah. Fantje preprosto ne vedo, s čim se igrajo. Lahko si mislite, da vas nič ne briga, ali bo naše Gorenje zaprlo svoje obrate v češki Moravii ali srbskem Valjevu. Toda grdo se motite. Ko bo pod patronatom francoske vlade Renault začel zapirati svoje obrate v tujini, to ne bo več neka abstraktna tujina. Ampak bo počasi prišel na vrsto tudi novomeški Revoz, z njim pa 2834 zaposlenih in deset odstotkov slovenskega izvoza. In tako naprej, ko bodo nemška, francoska, italijanska, japonska in korejska avtomobilska podjetja drugega za drugim zapirala svoje obrate v tujini. Mednarodne trgovine bo vse manj, prilivov v proračun prav tako, možnosti prodaje državnih obveznic na tujih trgih bodo izpuhtele. Pogreznili se bomo v ekonomski nacionalizem, ki se lahko sprevrže v politični ekstremizem.

Nacionalizma, ko njegov duh uide iz steklenice, ni več mogoče zaustaviti. Zato je treba s tega stališča presojati tudi sedanji položaj v Sloveniji. Slovenska politika se je v zadnjih mesecih zapletla v dve izjemno nevarni politični avanturi. Prva je zgodba o blokiranju hrvaškega vstopa v EU zaradi domnevnega prejudiciranja meje, ki se je izjemno nespretno razvila v prvotno verjetno nehoteno, vendar v končni fazi velikodušno vladno sponzoriranje vzpona ekstremističnega nacionalizma. Do nepredvidene moči so prišli obstranski nacionalisti in huligani, ki jim je uspelo celo vplivati na način in izid odločanja v parlamentu. Druga je zgodba okoli popravljanja krivic "izbrisanih", ki jo ekstremistična desnica že drugič v zadnjem desetletju zlorablja kot svoj poligon za politični vzpon.

Hrvaška in izbrisani: prostor manipulacije

Obe zgodbi imata nekaj ključnih skupnih značilnosti. Prvič, imata skupnega sponzorja, to je nekdanjo vodilno stranko oziroma njenega voditelja. Ne smemo spregledati, da je celotno zgodbo o blokiranju hrvaških pogajanj o vstopu v EU zastavila in pripravila prejšnja vlada in da je sedanja vlada z verjetno zelo naivnimi pričakovanji o uspešnosti tovrstnega izsiljevanja naše sosede samo formalni nosilec te politike. Seveda bo ceno zaostrovanja političnega konflikta s Hrvaško plačala sedanja vlada, kar je odlična popotnica voditelju opozicije za kovanje političnih dobičkov. Podobno je z "izbrisanimi", kjer vodilna opozicijska stranka izjemno nesramno in hujskaško minira dejstvo, da je treba popraviti krivice, ki so jih povzročili 25.000 prebivalcem Slovenije z nezakonitim izbrisom iz državljanskih evidenc.

Drugič, obe zgodbi se dogajata na istem ideološkem poligonu. Politične manipulacije političnih obstrancev in prvakov vodilne opozicijske stranke v glavnih terminih vodilnih digitalnih medijev bodisi glede reševanja meje bodisi glede namišljenih astronomsko visokih odškodnin "izbrisanim" so učinkovito usmerjene predvsem na sentiment ljudi, ki so med veliko negotovostjo izjemno dojemljivi za tovrstne "krivice". Desničarski politiki poskušajo zlorabiti sentiment in ranljivost preprostih državljanov za vnovični vzpon na oblast.

Gospodarska kriza je torej tudi pri nas odlično gojišče za najnižje nacionalistične strasti. Ob neučinkovitih odgovorih na gospodarsko krizo in ob neustreznem političnem vodenju lahko kriza na oblast naplavi ekstremistične politike. Tudi politiki, ki so bili v prejšnjem mandatu v funkciji vodenja evropskega sveta, torej načelovanja EU, se lahko v drugačnih zunanjih okoliščinah v skladu s svojo dejansko naravo brez velikega napora prelevijo v ekstremistične politike. Ne samo politike, ki v politični retoriki javno izražajo ozemeljske pretenzije do sosednjih držav in odrekajo temeljne državljanske in človekove pravice velikemu deležu prebivalstva neslovenskega rodu, ampak politike, ki to, ko pridejo na oblast, tudi v praksi izvajajo. Od insceniranih demonstrativnih napotitev policijskih patrulj na državne meje, kot smo jih lahko videli v mandatu prejšnje vlade, do dejanskih oboroženih incidentov na meji je samo majhen korak. Še manjši korak pa je velikemu deležu prebivalstva neslovenskega rodu še naprej odrekati temeljne državljanske in človekove pravice ter s tem ekonomsko preživetje. Prejšnja vlada je to zelo "uspešno" počela vsa štiri leta. Toda tudi do morebitnih deportacij tako velike skupne "nedržavljanov" je v spremenjenih zunanjih okoliščinah samo majhen korak.

Onkraj Mefistovega objema

Kako se temu valu nacionalizma in političnega ekstremizma upreti? Prvič, z odločnim in učinkovitim odgovorom proti vzrokom krize. Odločno ukrepanje političnih voditeljev vliva ljudem zaupanje, da bo vladi uspelo zajeziti krizo ali vsaj ponuditi zadovoljiva socialna jamstva med krizo. Mencanje, neodločnost in mlahavost ukrepov samo krepijo negotovost ljudi in jih silijo k iskanju na prvi pogled odločnejših "rešiteljev". Drugič, z jasnim nasprotovanjem vsakršnemu protekcionizmu in ekonomskemu nacionalizmu, ki po eni strani samo poslabšuje gospodarski položaj, po drugi strani pa krepi tudi nacionalistična čustva drugačne vrste med ljudmi. Tretjič, z jasnim in odločnim zavzemanjem za temeljne državljanske in človekove pravice in z odločno obsodbo sovražne politične retorike ter vsakršnih ekstremističnih političnih stališč. Celotna vladna koalicija se mora odločno postaviti za notranjo ministrico, da popravi storjene krivice v preteklosti. In četrtič, vrh koalicije se mora enotno upreti mefistovskemu objemu, ki ga - v obliki ponujene politične podpore - ponujajo tako nekdanji predsednik vlade kot drugi politični obskurneži. Kooptiranje in iskanje konsenza s politiki z ekstremnimi stališči vodi v erozijo politične moči in prenaša moč na nacionalistične sile. Pogajanja in iskanje konsenza z ekstremisti ne pridejo v poštev, kajti s tem njihova ekstremna stališča dobijo politično legitimiteto.

Na zadnjih volitvah je večinsko podporo za vodenje vlade dobila sedanja koalicija, ta koalicija pa nosi vso in polno odgovornost za ekonomski in politični razvoj te države v naslednjih treh letih. Slovenija danes potrebuje politično enotno, odločno in učinkovito vodenje. Prosim, ne podleči mefistovskemu objemu lažnih "rešiteljev" in ne rušiti enotnosti koalicije od znotraj, kajti posledice bodo lahko nepredstavljivo hude.