Obsežnih sredstev, ki sta jih Zvon Ena Holding in Zvon Dva Holding potrebovala za nakupe in prodajo številnih naložb po Sloveniji, jugovzhodni Evropi in tudi Argentini, namreč nista dobila pri svojem večinskem lastniku - posredno Nadškofiji Maribor - ampak sta si jih v času debelih krav večino izposodila pri državnih bankah. Čeprav sta v rokah držala velik kos slovenskega gospodarstva in bila hkrati dolgoročna delničarja Heliosa, Cinkarne Celje, Steklarne Rogaška, TKK Srpenice in vrste drugih družb, pa pri bankah začuda nista izposlovala dolgoročnih posojil, temveč le kratkoročna, ki sta jih nato vsako leto podaljševala.
Finančna piramida se je podrla kot hišica iz kart
Dokler so indeksi na borzah rasli in dividende od naložb redno pritekale, holdinga nista imela težav s plačevanjem večmilijonskih obresti, vsaj Zvon Ena Holding pa je del ustvarjenih dobičkov izplačeval tudi svojim delničarjem. Ko je udarila finančna in gospodarska kriza in mnoga podjetja niso bila več sposobna izplačevati dobičkov, s katerimi bi lahko holdinga vračala obresti, kaj šele glavnice posojil, pa sta zašla v hude likvidnostne težave. Čeprav je osrednji indeks Ljubljanske borze od leta 2007, ko sta kupila večje pakete delnic Heliosa, Cinkarne Celje in Tovarne olja Gea, do začetka leta 2009 izgubil kar 70 odstotkov vrednosti, pa sta holdinga svoje naložbe prevrednotila in razglasila insolventnost šele januarja 2011.
Ko je sodišče letos po več kot letu dni zavlačevanja le presekalo njuno agonijo in ju poslalo v stečaj, so posledice jasne: okoli 65.000 delničarjev je ostalo brez premoženja, lastništva številnih (tudi finančno izčrpanih) velikih družb so se znašla na prepihu, mariborska nadškofija je zaradi lastnih dolgov in izvršb pred kolapsom in zasegom nepremičnin, tudi dvorca Betnava, deset slovenskih bank pa se bo moralo namesto s poplačilom več deset milijonov evrov dolga zadovoljiti z lastniškimi deleži na desetine podjetij.
Začeli s 175 milijoni evrov kapitala in nič dolga...
Preden se je mariborska nadškofija, v kateri je za posle skrbela gospodarska uprava pod taktirko ravnatelja Mirka Kraševca, podala v finančne vode, sta bila holdinga Zvon Ena in Zvon Dva praktično brez obveznosti, že tedaj pa sta bila lastnika 200 milijonov evrov velikega premoženja. Pod okriljem zvonov so bile družbe RRC, TKK Srpenica, Terme Dobrna, Terme Olimia, Alpetour, Belinka, Niko, Lesnina, Tovarna olja Gea, Mladinska knjiga založba, Papigor, Cetis-Graf in še nekatere druge.
Na začetku leta 2004, ko sta bila ustanovljena v okviru preoblikovanja PID-ov, je bila le dobra četrtina obeh holdingov neposredno ali posredno v lasti Cerkve. Že takoj naslednje leto pa je podjetje Gospodarstvo rast z denarjem bank in tudi kapitalom nadškofij prišlo do več kot 50-odstotnega deleža v Zvonu Ena Holdingu, delnice manjšega od zvonov pa so "parkirali" pri NFD Holdingu, Radenski, Gorenjski banki in še nekaterih drugih družbah.
Nato so se začeli velikopotezni nakupi delnic in deležev, hkrati pa tudi najemanje posojil pri bankah. Na eni strani je večji zvon prevzel Krekovo družbo za upravljanje investicijskih skladov, Zavod za varstvo pri delu (ZVD), vlagati pa je začel tudi v T-2 in malo znane, vendar kasneje razvpite projekte Sole Orto v Sutivanu na Braču in Akord v Splitu. Čeprav podrobnosti ni razkrival v letnih poročilih, je bil lastnik tudi argentinskih družb Sadowa in Elevadores, ki jih je nato "parkiral" pri uslužbencu mariborske nadškofije. Na drugi strani je bil manjši Zvon bolj "konservativen" in je kupil le preostanek podjetja Cetis-Graf.
... končali pa s prazno blagajno in 700 milijoni evrov dolga
Ključni sta bili leti 2006 in 2007, ko je Zvon Ena Holding izdatno financiral T-2 in hkrati kupil skoraj 24 odstotkov Cinkarne Celje in 38 odstotkov domžalskega Heliosa. Za nameček je Julius fond, katerega solastnik je bil z Leom Ivanjkom, leta 2007 sodeloval pri Istrabenzovem prevzemu Petrola, iz njega pa je zaradi kupovanja delnic po visokih cenah v povprečju po 790 evrov za delnico (danes znaša okoli 160 evrov), izšel s kar 40 milijoni evrov izgube, ki si jo je Zvon moral nato "pripojiti".
Še prej je Zvon Ena Holding, ko je pri bankah prejel že več kot četrt milijarde evrov posojil, dodatna sredstva "našel" pri manjšem Zvonu. Slednji tako praktično ni več kupoval ali prodajal večjih naložb, ampak služil le kot posrednik med bankami in "sestrsko" družbo. Vrednost omenjenih posojil, ki so bila zavarovana z menicami, kasneje pa tudi s hipoteko na deležu v T-2 (ne na prvem mestu), se je do danes z obrestmi vred povzpela že na blizu 180 milijonov evrov, in so tudi neposredni vzrok za stečaj Zvona Dva Holdinga, ki je imel skoraj 35.000 malih delničarjev, nadškofijska podjetja pa v njej, vsaj uradno, nikoli niso imela kontrolnega deleža.
Ko so finančni prihodki, bodisi iz naslova prodaje naložb bodisi iz naslova črpanja dividend, bistveno presegali stroške obresti, so bili delničarji Zvona Ena Holdinga deležni tudi dividend, ki jim jih je družba v letih od 2004 do 2008 izplačala dobrih 25 milijonov evrov bruto. Večina tega je sicer končala v rokah nadškofijskega Gospodarstva rast. To je moralo tudi samo vračati obresti na posojila, ki jih je bilo tedaj za okoli 30 milijonov evrov.
Še konec leta 2009, ko so prvič opravili večje oslabitve vrednosti delnic in s stroški obresti ustvarili 56 milijonov evrov čiste izgube, so v Zvonu Ena Holdingu ocenili, da je njihovo premoženje vredno kar 578 milijonov evrov, naslednje leto pa ga, tik preden so razglasili insolventnost, prevrednotili za skoraj 170 milijonov evrov. Takrat so iz naložb črpali tudi največ dobička v svoji osemletni zgodovini, vendar to ni zadostovalo niti za plačilo obresti.
Konec leta 2011 sta imela oba holdinga za skoraj 700 milijonov evrov finančnih in poslovnih obveznosti, premoženja pa za kar pol manj.
tomaz.modic@dnevnik.si
