Slednja se je namreč zavzela, da bi v drugo poskušali Grčijo reševati tudi z določenim bančnim odpisom dolgov, čemur ECB, ki poseduje za 49 milijard evrov grških državnih obveznic, ostro nasprotuje. Še več, opozarja, da bi kakršen koli namig o prestrukturiranju, reprogramiranju oziroma odpisu dolgov povzročil podobno panično reakcijo finančnih trgov kot zlom banke Lehman Brothers v ZDA leta 2008.

Globoka zaskrbljenost evropskih komisarjev nazorno kaže, da grška dolžniška kriza ni zgolj evropski finančni, ampak že prvorazreden politični problem. Za njegovo razumevanje je včasih dobro, da v javnost uide kakšen prisrčen klepet bližnjega opazovalca dogajanja, kot se je zgodilo s sporno objavo brifinga slovenskega premierja Boruta Pahorja z novinarji pred dobrima dvema tednoma v Mariboru. Na njem je nekoliko površno opletal z milijoni, ki bi jih Slovenija še zmogla vložiti v grško dolžniško zgodbo, bolj povedna pa je bila njegova razlaga reševanja prav tako prezadolžene Portugalske.

"Poglejte, v kakšen položaj je (bil) postavljen šef portugalske opozicije. To ni suveren položaj!" je vehementno priznal umeščenost Pedra Passosa Coelha, vodje portugalskih desnosredinskih socialdemokratov, v evropski prostor v trenutku, ko je bilo bolj ali manj jasno, da bo prevzel vladno krmilo v Lizboni. Ozadje zgodbe, če povzamemo Pahorjeve navedbe, pa je bilo naslednje. Evropski voditelji so brez slabe vesti pustili na cedilu kolego Joseja Socratesa, potem ko je pristal na vsa njihova pogojevanja finančne pomoči in si nakopal jezo domačih volilcev.

A je to suverena država?

Vedoč, da je opozicija zgolj zajahala to nejevoljo, so si v Bruslju zgolj zagotovili, da se ne bi upor Portugalcev proti praznjenju njihovih žepov na račun vseevropskih bančnih in proračunskih zablod materializiral. Odločitev o finančni pomoči so voditelji EU tako sprejeli šele, ko se je Coelho pisno zavezal, da bo do zadnje črke izpolnil varčevalne ukrepe, ki jih je zahtevala komisija. "A je to suverena država? To je sramota," je bil odkrit Pahor ob tem nategu portugalskih volilcev, ki ga je popestril z razkritjem, da so pritisk na Coelha krepili prek njemu sorodnih desnosredinskih vodij držav in vlad iz EU. Ti naj bi mu zagrozili, da bodo, če ne bo pristal na pisno zavezo, pred izrednimi volitvami podprli socialista Socratesa.

Ne čudi torej, da grškemu premierju Georgeju Papandreouju po eni strani ni uspelo najti skupnega jezika z opozicijskimi konservativci, da bi se v široki koaliciji dokopali do dodatnih varčevalnih zahtev za pridobitev nove finančne pomoči. Po drugi strani pa je bolj jasno, zakaj se slednji niti ne trudijo, da bi že povsem oslabljenega vodjo vladajočih socialistov morebiti izzvali na izrednih volitvah. S temi je septembra 2009 Papandreou pravzaprav prevzel neprijetno zategovanje pasu iz rok Kostasa Karamanlisa, da bi najprej objavil, kako je grška dolžniška in proračunska kriza še mnogo hujša, kot se je uradno vedelo, nato pa zastavil ves svoj politični kapital za pridobitev finančnega paketa EU in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) v višini 110 milijard evrov za njeno reševanje in predvsem reševanje evra.

Spremljala ga je zahteva po privarčevanih 30 milijardah evrov v treh letih z občutnim zmanjšanjem proračunskega primanjkljaja že v letošnjem letu, a so finančni izvedenci EU in IMF aprila letos ocenili, da se je ta spet povzpel prek desetih odstotkov in da je položaj slabši, kot se je sprva ocenjevalo. Minuli mesec je zato atenska vlada začela obsežen program privatizacije državnih podjetij za zapiranje proračunske luknje, a zanj ni pravega zanimanja, vsaj ne po želenih cenah. Za povrh so bonitetne agencije znatno znižale oceno na dolgoročni in kratkoročni dolg Grčije, med njimi Standard&Poor's na najnižjo raven med vsemi državami, ki jih ocenjuje.

Da bi Grčija ostala solventna, potrebuje do konca tega meseca 12 milijard evrov, v nadaljevanju pa še naslednjih 60 milijard. IMF je že dal vedeti, da ne bo nobenega dodatnega denarja brez še ostrejših varčevalnih ukrepov in dodatne privatizacije, kar pa je nemogoče izpeljati brez širšega družbenega konsenza, ki bi ne nazadnje umiril tudi vse bolj razjarjene sindikate in prebivalstvo nasploh. Minulo sredo se je ob široko zasnovani stavki javnega sektorja v grškem glavnem mestu spet zbralo več deset tisoč protestnikov, pri čemer vse bolj prevladuje občutek, da vlada pravzaprav spodbuja poulične bitke med mladimi anarhisti in varnostnimi silami, saj te preprečujejo, da bi se na demonstracijah zbrale stotisočglave množice nezadovoljnih Grkov.

Da se prepotreben družbeni dogovor izmika, pa ne priča samo dogajanje pred grškim parlamentom, ampak predvsem v njem. V preteklih dneh sta odstopila dva vidna socialistična poslanca, kar sicer ne bo spremenilo dosedanje aritmetike v prid vladajoče stranke, saj bo zamenjava prišla iz strankarskih vrst, odstopa pa kažeta, da Papandreoujevi pozivi, naj "vsi sodelujejo pri premagovanju krize" v tem za Grčijo in Evropo "zgodovinskem trenutku", ne padajo na plodna tla niti v njegovem ožjem krogu. Zato je morda bolj na mestu Papandreoujeva druga domislica, namreč, da pravzaprav EU in ne Grčija stoji pred izzivom, ali bo ustvarjala zgodovino ali pa jo bo zgodovina izbrisala.

Premier ima prav, grška dolžniška kriza je že pred časom ušla iz grškega okvira in postala vseevropski problem. Nenavadno je torej le, da skuša rešitve še vedno iskati doma, tokrat z rekonstrukcijo vladnega kabineta in iskanjem zaupnice v parlamentu, o kateri naj bi skupaj z Grčiji vsiljenimi novimi varčevalnimi ukrepi odločali od jutri pa tja do torka. EU in IMF zahtevata nov proračunski prihranek v višini nadaljnjih 28 milijard evrov v treh letih v zameno za dodatno finančno injekcijo, kar je po spodletelem lanskem poskusu praktično iluzija.

Seveda pa sta še vedno možna tako portugalski kot že lani viden grški scenarij. Namreč, da bodo šli Grki na predčasne volitve ali pa da bo atenski parlament spet prikimal Papandreoujevi obnovljeni vladi s predvidoma novim finančnim ministrom in ukrepom, ki jih znova ne bodo zmogli realizirati. Zaupnica je skorajda verjetnejša, saj bi predčasne volitve postavile konservativce iz opozicijske nove demokracije v podobno sprejetje vnaprejšnjih zavez kot portugalske socialdemokrate, kajti rok za novo finančno pomoč se izteče še pred koncem tega meseca, natančneje na vrhu EU v drugi polovici prihodnjega tedna.

Antonis Samaras, vodja opozicijske nove demokracije po njenem porazu na zadnjih volitvah in odstopu Karamanlisa, je resda osebni prijatelj premierja Georgeja Papandreouja, s katerim si je delil sobo med študijem v ZDA, toda po nekaj lastnih političnih polomih je verjetno postal dovolj politično moder, da ne bo hitel po kostanj v žerjavico. Zavrnitev ponujene mu velike koalicije zato ne pomeni, da želi sam prevzeti krmilo, ampak da se noče kontaminirati s sedanjim mednarodnim finančnim izčrpavanjem Grkov in to raboto prepušča bivšemu "cimru".

Kupovanje časa za največje upnice

Dejstvo je, da se bo grška dolžniška zgodba precej hitro končala, ker tretjega poskusa njenega reševanja pač ne bo oziroma ga ne more biti. Trenutna slika je namreč naslednja. Po lanski zajetni finančni injekciji 110 milijard evrov se je grška industrijska proizvodnja zmanjšala za 11 odstotkov, nezaposlenost povečala z 12 na 16 odstotkov, javni dolg pa s 144 na 153 odstotkov BDP. Dvomimo, da Evropska unija potrebuje še en dokaz, da gre s finančnimi tranšami Grčiji zgolj za strategijo snežne kepe, kar je bilo vsakemu resnemu ekonomistu jasno že lani.

Prej smo priče kupovanju časa, v katerem bodo največje upnice lahko prenesle delni odpis in reprogramiranje grškega dolga. Nemčija teren za to že pripravlja, možnost delnega odpisa je tako omenjala na zadnjem sestanku finančnih ministrov evrskega območja, kjer je resda naletela na gluha ušesa, a zna biti drugače že na vrhunskem sestanku EU, še posebej, če se bo v Grčiji poglobila politična kriza in se bo razširil socialni nemir. Nekje pod mizo se skriva tudi kopija tako imenovane dunajske iniciative, po kateri je IMF reševal dolžniško krizo v vzhodni Evropi pred dvema letoma in banke upnice pripravil do skupnega dogovora, da ne bodo na lastno pest zmanjševale izpostavljenosti do Romunije in Madžarske, nato pa tudi Srbije in BiH.

Ta rešitev je potihoma všečna Franciji, ne pa tudi vsem upnicam, ki so se po sili reševanja evra in ne lastnih bank, obremenjenih z grškimi dolgovi, znašle v isti grški dolžniški kepi. Ki se bo kmalu nekje raztreščila z zgodovinsko odmevnostjo, kot jo je napovedal Papandreou. V Bruslju torej, ne v Atenah.