Majhnost nacionalne populacije lahko pomeni enotnejšo in kompaktnejšo informacijo za zunanjega investitorja ali poslovnega partnerja in zato se obenem za eksternega zunanjega partnerja zmanjšuje tveganje, ki je značilno pri asimetriji poslovnih informacij, in tveganje tako imenovanega moralnega hazarda.
Ob tem pa ne gre zanemariti niti javnopolitične komponente, ko je v malih demokratičnih entitetah javna politika decentralizirana in ni velikega razkoraka v komunikaciji med državo in njenimi podaniki.
Nacionalna gospodarstva malih držav lahko zelo hitro dosežejo visoko gospodarsko rast, obenem pa obstaja veliko tveganje in občutljivost malega gospodarstva za zunanja gospodarska tveganja. Tako kot lahko "zunanje ugodje" tako državo ponese v oblake razvoja, tako hitro lahko doživi tudi pristanek na dnu.
Mala država + multinacionalna korporacija = uspeh?
Mnogi strokovnjaki se strinjajo, da naj bi majhno, odprto gospodarstvo delovalo po načelih multinacionalne korporacije. To bi pomenilo dejanski umik države iz gospodarstva. Regulativa, ki jo izvaja država, pa je po mnenju Friedmanovega prednika in njegove antiteze Johna Maynarda Keynesa nujno potrebna za ohranitev skandinavske determinante v uspešni zgodbi malega igralca.
Poenostavljeno razmerje med državo in podjetjem lahko pojasnimo nekako takole: izdelki nekega podjetja so povsem povezani z imidžem države v svetu. In obratno, izdelki iz določene države imajo neke skupne značilnosti in skupna vsota teh karakteristik je zunanji ugled države v svetu. Vendar ta poenostavljena logika v kompleksnih globalizacijskih tokovih dandanes pomeni le podstat, iz katere lahko povlečemo neke skupne karakteristike poroke med državo in pripadajočim podjetjem. Velikokrat je pravzaprav težko določiti državo izvora nekega produkta, saj je slednji v več stopnjah izdelan navadno v več državah hkrati. Tako kraj izdelave postaja pomembnejši kot država, kjer je prvotno začel svoj "brand path".
Ob vsem tem je vse bolj jasno, da proizvod, s katerim neka država sooblikuje proces identifikacije, ni toliko vreden v smislu inovacije ali resnične tehnološke vrednosti; bolj je pomemben marketinški vidik, kako prepričati zainteresirano javnost, da ga nujno potrebuje.
Nokia: od predelave lesa do prenosnega telefona
Pred petimi desetletji je bila Finska komaj kaj poznana povprečnemu Evropejcu. Le nekaj malih kmetov in gozdarjev se je na robu arktičnega kroga šlo neke vrste ruralno ekonomijo. Dandanes pa je, čeprav na prvi pogled mala država, pravzaprav skandinavski tiger. S prilagajanjem ekonomskih teorij in pogledov ji je uspelo združiti socialno komponento in hiter gospodarski razvoj. Med industrijskimi državami ima celo najvišjo stopnjo izobrazbe med prebivalci. Koncept egalitarizma se zdi posvečena strategija. Finska je le na videz majhna država - vsaj skozi oči Nokie.
Slednja je začela svoj znameniti pohod v hi-tech družbo v 18. stoletju kot tovarna za predelavo lesa. Danes je z 32-odstotnim svetovnim deležem vodilni proizvajalec mobilnih telefonov, obenem pa zaposluje 60.000 ljudi, od tega 24.000 na Finskem. Ob tem ima v desetih svetovnih državah svoje tovarne, v petnajstih pa še svoje raziskovalne centre in podružnice.
Še bolj osupljivi pa so podatki, ki Nokio postavljajo v položaj "države v državi". Njena proizvodnja dosega 4 odstotke finskega BDP, 35 odstotkov vseh vlaganj v raziskave in razvoj poslovnega sektorja in 25 odstotkov celotnega izvoza države. Zanimiv je podatek, da država uradno nima nobenega deleža v podjetju Nokia. Pomembna pa je simbolna forma Nokie: potem ko je koncern postal zgodba o uspehu, je med državljani mobilni telefon vzniknil kot neke vrste nacionalni simbol.
Škoda: nekdanji politični simbol, ki je postal avtomobil
Češki proizvajalec avtomobilov Škoda se je po letu 1991 znašel pred vprašanjem, v kateri smeri prestopiti Rubikon. Zaradi izgube sovjetskega in trgov v tretjih državah je bila nujna preusmeritev v drugo poslovno okolje, podjetje se je znašlo pred kolapsom zaradi velikega zmanjšanja povpraševanja po izdelkih. Najprej se je kot možna rešitev pojavila prodaja nekaterih delov proizvodnje Siemensu, kar pa bi pomenilo ohranitev le 8000 delovnih mest (pred letom 1989 jih je bilo zaposlenih 45.000). Nekateri vodilni v podjetju so prišli na bizarno idejo, da bi zaprli tovarno, kar pa bi imelo dolgoročne socialne posledice za lokalno prebivalstvo in tudi za celotno državo. Ob tem pa češka vlada ni imela pripravljene ne strategije prenove podjetje in tudi ne rezervnega načrta v primeru propada Škode.
Danes je slika podjetja radikalno drugačna kot v začetku devetdesetih. Škodi je v partnerstvu z nemškim koncernom Volkswagen uspelo narediti prepoznavne in tehnološko dovršene avtomobilske produkte. Višja produktivnost, tehnološka dovršenost in tuja vlaganja so rešili tovarno pred propadom ter ohranili za Čehe pomembno blagovno znamko, kljub temu pa je izguba trgov po letu 1991 trajno zmanjšala število zaposlenih v tovarni in posledično povečala število socialnih konfliktov v regiji. Češka vlada se je v primeru Škode odločila za radikalno potezo in je podjetje prodala nemškemu koncernu. Odločitev za prodajo je bila zelo verjetno povezana z nekim simbolnim trenutkom, saj ji je kljub večinskemu tujemu lastništvu uspelo ohraniti vsaj nekaj "izvorno češkega".
Ryanair: letenje za ceno kave in časopisa
Irska je država, ki je v zadnjih letih s preoblikovanjem notranjega poslovnega okolja privabila mnoge tuje vlagatelje. S pomočjo tujih investicij si je gospodarsko opomogla in postala visoko rastoče gospodarstvo. Obenem pa je dobila nove prepoznavne blagovne znamke, ali bolje rečeno, visokoprofitna podjetja. Ryanair ima v svetu letalstva status podjetja, ki z letali prevaža "proletariat" evropskih narodov. Če izvzamemo to kvazisnobovsko komponento, podatki resnejših medijev kažejo drugačno sliko, ki ni lastna podoba Doriana Graya. Ameriški ekonomski magazin BussinesWeek je svoji raziskavi Najbolj inovativna svetovna podjetja v letu 2006 Ryanair postavil na 33. mesto med vsemi podjetji.
Irski letalski prevoznik je gospodarski čudež v svoji državi, kljub temu pa so vrhunski menedžerji, ki so bili vključeni v omenjeno raziskavo, vseeno našli "razvojne luknje". Predvsem daljši razvojni čas nekaterih produktov in storitev se jim zdi največja cokla hitrejšega razvoja podjetja.
Irska vlada je projekt deregulacije na področju letalske industrije začela že v zgodnjih osemdesetih prejšnjega stoletja. Državni monopolist, mastodont Aer Lingus, ki je prevladoval na progi Dublin-London, se je moral soočiti z Ryanairovo konkurenco. Aer Lingus je bil v takratnem obdobju tipično državno podjetje z nizko stopnjo produktivnosti, obenem pa ga je irska vlada leta 1985 s predlagano zakonodajo še dodatno zaščitila pred pojavom konkurence. Vstop Ryanaira na trg (proga Dublin-London) je bil dramatičen: drastično so se pocenile letalske vozovnice in potniki so lahko prihranili do 75 odstotkov prejšnjih stroškov.
Terapija: vlaganje v raziskave in razvoj?
Pomembno se zdi odgovoriti na vprašanje, kaj je res inovacija ali inovativni pristop v poslovanju omenjenih podjetij. V primeru Ryanaira je dokaj jasno, da so bile predvsem spremembe v načinu poslovanja in vodenja (bolje rečeno: že začetna vizija razvoja) neke vrste inovativen pristop v organizacijskem smislu. Nokia poleg prenove že omenjenih menedžmentskih strategij že zaradi narave informacijske tehnologije veliko vlaga v razvoj novih produktov in zavarovanje intelektualne lastnine. Škoda je veliko pridobila predvsem s tujim lastništvom, čeprav se zaradi drastičnega zmanjšanja brezposelnosti država ni mogla izogniti mnogim socialnim stiskam.
Finska med vsemi evropskimi državami največ vlaga v raziskave in razvoj (vir: Eurostat); sredstva, ki jih namenja za R$amp;D, znašajo nekaj manj kot 4 odstotke celotnega BDP države. Za primerjavo: Slovenija in Češka sta v letu 2005 po podatkih Eurostata za ta namen porabili približno odstotek BDP, Irska pa le malo manj. S tega vidika je še bolj razumljiva zgodba o uspehu in "kolaboraciji" med državo Finsko in podjetjem Nokia. Vlaganje v področje raziskav in razvoja ima pozitivne vplive na podjetje in državo. Morda tudi v tem segmentu leži delček odgovora, kakšno strategijo naj izpelje v prihodnosti Slovenija, morebiti tudi v povezavi s katerim od domačih gospodarskih subjektov.
Edini način preživetja v kolesju globalizacije je specializacija proizvodnje, vlaganje v tehnologijo, inovacije in človeške vire ter izboljšanje menedžmentskih prijemov v industriji. Vpogled v japonski povojni razvoj industrijskega menedžmenta in strategij daje morda delni racionalni odgovor za dvig produktivnosti malih držav in boljšo konkurenčnost na zunanjih trgih.
Japonska podjetja so dvignila kakovost poslovanja in produktivnost skoraj do popolnosti. Obenem pa je državi, ki je bila v prvih letih po drugi svetovni vojni na psu, uspelo z zavarovanjem notranjega trga in oblikovanjem gospodarskih mrež keiretsu postati svetovna gospodarska velesila z velikim presežkom v trgovanju z Združenimi državami Amerike.
