Na vrhu znova gradbinec, sledita farmacevt in založnik
Najbolje plačani slovenski menedžer leta 2009 je bil predsednik upravnega odbora SCT Ivan Zidar, ki je imel lani kar 793.743 evrov bruto prejemkov oziroma 2170 evrov bruto dnevno. Glavnino tega zneska, in sicer preko pol milijona evrov, je Zidar dobil za vodenje upravnega odbora SCT, preostalo četrtino milijona evrov pa kot direktor oziroma nadzornik številnih družb iz Skupine SCT. Še najbolj se je Zidarju, poleg vodenja upravnega odbora SCT, "obrestovalo" vodenje Tovarne asfalta Črnuče (TAČ) z osmimi zaposlenimi, saj je samo iz tega naslova lani prejel skoraj 200.000 evrov bruto prejemkov. Kot zanimivost omenimo, da bi se Zidar že samo s prejemki iz vodenja TAČ uvrstil na lestvico najbolje plačanih slovenskih menedžerjev leta 2009.
Na drugem mestu s 632.000 evri bruto prejemkov sledi predsednik uprave novomeške Krke Jože Colarič, tretje mesto pa je z 613.610 evri bruto prejemkov zasedel Bojan Petan. Podobno kot pri Zidarju tudi Petanovi prejemki ne izvirajo le z enega naslova. Poleg vodenja DZS je bil namreč Petan lani tudi predsednik uprave Term Čatež, predsednik nadzornega sveta Marine Portorož in Dnevnika. Na četrtem mestu je enočlanska uprava Colgate-Palmolive Adria, ki jo je lani vodil Marco Emilio Poggi, na petem in šestem mestu pa člana Krkine uprave Janez Poljanec in Aleš Rotar. To pa so tudi vsi, ki so imeli lani več kot pol milijona evrov bruto prejemkov.
Deseterico najbolje plačanih slovenskih menedžerjev zaokrožujejo še nekdanji predsednik uprave Bawag banke Joachim Reitmeier, generalni direktor Salonita Anhovo Jože Fonda, predsednik uprave Gorenjske banke Gorazd Trček in zdaj že nekdanji član uprave Bawag banke Blaž Brodnjak. Predsednik upravnega odbora Primorja Dušan Črnigoj, ki je bil najbolje plačani slovenski menedžer leta 2008, se je tokrat uvrstil "šele" na 14. mesto, med podpredsednika uprave SKB Andrea Marca Prudenta in direktorja Citroena Slovenija Klausa Oberhammerja.
Spodaj si oglejte lestvico najbolje plačanih menedežerjev!
Vpliv državnih ukrepov
Na lestvici sicer manjkajo nekateri menedžerji, ki bi po dostopnih podatkih morali zasesti mesta ob samem vrhu. Toda mnoge slovenske družbe še vedno skrivajo podatke o plačah svojih menedžerjev, čeprav se je število teh družb lani krepko zmanjšalo. Po dosegljivih podatkih bi se morali na našo lestvico uvrstiti tako predsednik uprave Slovenske industrije jekla SIJ Tibor Šimonka in predsednik uprave Impola 2000 Jernej Čokl kot tudi Vojko Rovere, ki je do septembra lani vodil Telemach, nato pa vodenje družbe predal Romanu Volčiču. Iz letnega poročila Telemacha je namreč razvidno, da je uprava družbe lani prejela skoraj 1,4 milijona evrov bruto prejemkov, pri čemer znaša variabilni del več kot milijon evrov. Ali je Rovere lani morda dobil nagrado zaradi uspešne prodaje Telemacha skladu Mid Europa, v letnem poročilu ni razkrito, bi pa to pojasnilo visoke variabilne prejemke. Z letošnje lestvice pa je, zaradi številnih menjav v upravah, izpadlo več menedžerjev družb, ki so v večinski oziroma pretežni državni lasti.
Na menedžerske plače je država lani vplivala tudi s tako imenovanim Kramarjevim zakonom, s katerim je dodatno obdavčila prejemke menedžerjev družb, ki so lani prejele državno pomoč. Naj omenimo, da izplačilo milijonske nagrade nekdanjemu predsedniku uprave NLB Marjanu Kramarju v lestvici ni upoštevano, saj jo je NLB v bilancah izkazovala skozi leta, čeprav je nagrado dejansko dobil izplačano šele lani. Do začetka septembra je Davčna uprava RS (Durs) odločbe posredovala več kot 260 zavezancem Kramarjevega zakona, skupaj pa jim je odmerila za 1,66 milijona evrov dodatnega davka. Spomladi letos je svoj pečat na menedžerskih plačah pustil tudi tako imenovani Lahovnikov zakon. Spomnimo, da je ta omejil plače članov uprav družb, ki so v večinski državni lasti. Tako je pričakovati, da bo prihodnje leto na lestvici najbolje plačanih slovenskih menedžerjev še manj tistih, ki prihajajo iz državnih družb.
Nagrade in odpravnine
Čeprav se je večina slovenskih družb lani soočala s strmim padcem poslovanja, številne so leto končale celo v rdečih številkah, to dejansko ni imelo tako velikega vpliva na menedžerske plače, kot bi pričakovali. Velik del slovenskih menedžerjev si je lani sicer res znižal fiksni del plače, tudi za več kot tretjino, vendar pa je bilo hkrati znižanje variabilnega dela plač in nagrad mnogo manj izrazito.
Prejemki najbolje plačanih slovenskih menedžerjev so bili lani v veliki meri odvisni predvsem od nagrad za delo v letu 2008, ko so slovenske družbe šele dobro začele čutiti posledice gospodarske krize. Ker kriza še ni pomembneje vplivala na poslovanje, so rezultati upravičevali izplačilo nagrad. Nagrado za delo v letu 2008 je lani tako dobila četrtina najbolje plačanih slovenskih menedžerjev, še največ predsednik in član uprave Banke Koper Ezio Salvai in Igor Kragelj ter nekdanji direktor MK Založbe Milan Matos. Letos pretežni del slovenskih menedžerjev ne bo mogel računati na nagrade za delo v letu 2009, saj so bili rezultati večine slovenskih družb dokaj klavrni. Poleg tega je več vidnih slovenskih menedžerjev že napovedalo, da se bodo nagradi odpovedali, četudi bi jo morda poslovni rezultati opravičevali.
Poleg nagrad so več menedžerjev na letošnjo lestvico "izstrelile" tudi odpravnine. Lanskoletni rekorder je bil, sodeč po javno dostopnih podatkih, zdaj že nekdanji predsednik uprave Bawag banke Joachim Reitmeier, ki je pri odhodu iz banke prejel kar 225.000 evrov odpravnine. Na drugem mestu je bil s 169.000 evri odpravnine nekdanji predsednik uprave Ljubljanske borze in sedanji predsednik nadzornega sveta Nove Ljubljanske banke Marko Simoneti. Na tretjem mestu sledi Boško Šrot, ki je finančno izčrpano Pivovarno Laško sredi minulega leta zapustil s 152.000 evri odpravnine. Odpravnino so lani dobili tudi nekdanja člana uprave Droge Kolinska Milena Štular in Branko Greganovič ter nekdanji član uprave Zavarovalnice Triglav Borut Eržen, a je višina njihovih odpravnin ostala skrbno varovana skrivnost.
Ravno zato, ker so odpravnine odigrale pomembno vlogo pri oblikovanju naše lestvice najbolje plačanih slovenskih menedžerjev, smo jo za dvajset mest razširili.
Skrivalnic manj, a ostajajo
V primerjavi s preteklimi leti je bilo letos v letnih poročilih opaziti bistveno večjo transparentnost pri razkrivanju podatkov o plačah vodilnih kadrov, kar je pripomoglo tudi k bolj natančni izdelavi naše lestvice. V letnih poročilih za leto 2009 so morale namreč vse delniške družbe razkriti, koliko je prejel posamezen član uprave oziroma nadzornega sveta, kar je bilo doslej obvezno le za podjetja, ki kotirajo na Ljubljanski borzi. Tako so letos tudi delničarji nejavnih delniških družb dobili vpogled v to, koliko sploh staneta upravljanje in nadziranje družb, katerih solastniki so.
Vendar pa v vseh družbah zakona niso spoštovali. Nekateri predsedniki uprav so se preprosto odločili, da podatka ne bodo razkrili, čeprav je zakon jasen. Ta upravam delniških družb zelo natančno nalaga, kako morajo v letnih poročilih razkriti podatke o prejemkih članov uprav in nadzornega sveta ter dejansko ničesar ne prepušča izbiri poslovodstva. Družb, ki so z nerazkritjem poimenskih prejemkov kršile zakon, še zdaleč ni bilo malo, kažejo naše analize. Med "kršitelji" sta denimo celo Casino Portorož in Slovenska industrija jekla (SIJ), v katerih ima država pomemben lastniški delež.
Predstavnik države, ki je četrtinska lastnica SIJ, je sicer na avgustovski skupščini želel, da predsednik uprave SIJ Tibor Šimonka razkrije podatke o prejemkih posameznih članov uprave in nadzornega sveta, vendar sta ga Šimonka in predstavnik ruskih lastnikov SIJ zavrnila, češ da so v letnem poročilu razkriti vsi podatki, "zahteva po razkritju individualnih podatkov pa ne zagotavlja varstva osebnih podatkov". Ob tem omenimo, da je imelo vodstvo SIJ lani kar 1,7 milijona evrov bruto prejemkov, pri čemer iz letnega poročila ni mogoče potegniti jasnih zaključkov, ali so v ta znesek vključeni le prejemki dvočlanske uprave (poleg Šimonke tudi člana uprave Viacheslava Korchagina) ali tudi prejemki štirih izvršnih direktorjev in desetih nadzornikov.
Omenjena primera nista osamljena. Podatka o poimenskih prejemkih članov uprave in nadzornega sveta v letnih poročilih prav tako niso razkrili v Leku, Si.Mobilu, Pivki perutninarstvo, Sanolaborju, Iliriji, Hidrii, v družbi Vipap Videm Krško, Iskraemecu, Vipi, v družbi Jub-H, Impolu 2000 (družba, preko katere so menedžerji prevzeli slovenskobistriškega proizvajalca aluminija Impol) in številnih drugih. Med kršitelji je tudi Engrotuš, ki je sicer objavil podatek o tem, koliko sta za vodenje družbe lani prejela Mirko in Tanja Tuš, ne pa tudi podatka, koliko so znašali prejemki Aleksandra Svetelška, ki je sredi minulega leta zapustil celjskega trgovca in prevzel vodenje Petrola.
Pozabljivi revizorji
Da družba ni razkrila poimenskih prejemkov članov uprave in nadzornega sveta na način, kot ga predpisuje zakon, bi morali sicer opozoriti že revizorji. Slovenski inštitut za revizijo je namreč že marca vsem revizijskim družbam poslal navodilo, da morajo biti na ta razkritja letos še posebej pozorni. Če bi revizor ugotovil, da uprava teh podatkov ni razkrila, bi moral v svojem mnenju na to tudi opozoriti. A so navodilo, ki je bilo objavljeno tudi na spletni strani inštituta za revizijo, nekateri revizorji očitno "spregledali". Revizijska mnenja pri letnih poročilih Hidrie, CGP Novo mesto, Araga, Si.Mobila, Dinosa, Finetola, Pinusa TKI, Pivke perutninarstvo, Sanolaborja in nekaterih drugih družb so namreč ostala brez obveznih opozoril. Kakšna sankcija, če sploh, bo zaradi tega doletela revizorje, še ni mogoče napovedati.
So pa nekateri revizorji navodilo očitno dosledno upoštevali, saj je moral denimo pooblaščeni revizor Delloite revizije Dušan Hartman opozorilo napisati vsaj trikrat (SIJ, Vipap Videm Krško in Papirnica Vevče). Tudi revizorka Auditorja pri letnem poročilu Impola 2000 opozorila ni izpustila, kot tudi ne revizorja Pricewaterhousecoopers pri reviziji letnega poročila Leka.
Kršitev brez kazni, ali pač?
In kaj lahko doleti družbe, ki so kršile zakon in niso razkrile podatkov? Po pojasnilih ministrstva za gospodarstvo nič, saj kršitev 294. člena zakona o gospodarskih družbah (ta določa način, kako morajo biti razkriti prejemki članov uprave in nadzornega sveta) v kazenskih določbah ni opredeljena kot prekršek.
Toda kot pojasnjujejo pravni strokovnjaki, nerazkritje prejemkov članov uprav in nadzornega sveta le ni brez posledic. Če uprava delniške družbe v letnem poročilu ni razkrila prejemkov po posameznih članih uprave in nadzornega sveta, bi lahko bilo letno poročilo zaradi nepopolnih razkritij celo nično. Delničarji bi lahko zato od uprave zahtevali, da letno poročilo dopolni tudi s tem podatkom. Če vodstvo družbe tega ne bi storilo, pa bi lahko delničarji, ki imajo v lasti najmanj 10 odstotkov delnic ali 400.000 evrov nominalnega kapitala, zahtevali celo izredno revizijo.
Prejemke posameznih članov uprave in nadzornega sveta morajo sicer razkriti le delniške družbe, medtem ko morajo velike družbe z omejeno odgovornostjo prikazati le ločene podatke o prejemkih poslovodstva, nadzornega sveta in zaposlenih, za katere ne velja tarifni del kolektivne pogodbe. Številne med njimi se tega lani niso držale, med drugimi tudi IBM Slovenija, Microsoft, DM Drogerie Markt in Toyota Adria, ki so si zaradi tega prislužile tudi opozorilo revizorja.
Eden od ključnih razlogov, zakaj družbam z omejeno odgovornostjo ni treba razkriti poimenskih podatkov o prejemkih članov uprave in nadzornega sveta, po mnenju poznavalcev leži v samih pravicah lastnikov. Pri družbi z omejeno odgovornostjo lahko namreč katerikoli lastnik od poslovodje zahteva, da mu razkrije poslovne knjige, vključno s podatki o njegovi plači. Poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo, po pojasnilih pravnih strokovnjakov, zahteve družbenika ne more zavrniti, razen če bi razkritje družbi povzročilo poslovno škodo. Te pravice delničarji delniških družb nimajo, zaradi česar ima zahteva po razkritju informacij v letnih poročilih delniških družb toliko večjo težo. Pri določitvi plač direktorjev delniških družb in družb z omejeno odgovornostjo pa obstaja še ena pomembna razlika. Pri družbah z omejeno odgovornostjo plačo direktorja določi lastnik neposredno, pri delniških družbah pa je to naloga nadzornega sveta.
