Po letu 2004 je Slovenija z vstopom v EU izpolnila svojo edino veliko razvojno vizijo. Nekaj zaporednih generacij politikov od takrat ni znalo več v krščanskem jeziku povedati, kako si predstavljajo prihodnost države. Kot da je vstop v EU, Nato, evro in schengensko območje izpolnil tisočletni sen naroda, po katerem lahko v miru spi.

Zato pa so Koper, Ljubljana in Maribor čez noč dobili ideje, za katere ni čisto jasno, od kod prihajajo, in zazdelo se je, da vsa tri mesta naenkrat vedo, kam gredo. Pristanišče, prestolnica in nekdanje usihajoče industrijsko središče so se uprli samoumevnosti in začeli tekmovati med seboj. Veliko bolj so zaznamovali zadnjih pet let od vsega, kar se je po evropskem triumfu spomnila država. Župani Boris Popovič, Zoran Janković in Franc Kangler so postali najbolj zanimivi politiki. Prvi govori o Kopru kot najbolj privlačnem turističnem središču Jadrana, drugi o Ljubljani kot najlepšem mestu na svetu, tretji o Mariboru kot kulturni prestolnici Evrope. Vsa tri mesta so predvsem gradbišča. Največje znamenitosti so cestni bagri in zidarski odri. Ko jih odstranijo, zasijejo ulice in vsa tri mesta spremenijo podobo. Bolj ko v Sloveniji postaja obvezno izkazovanje vsaj visoke stopnje malodušja, če že ne obupanosti, bolj so vsi trije župani prav neznosno optimistični in razposajeni. In tudi popularni.

Da se je to zgodilo Ljubljani, se zdi skoraj samoumevno. Je prestolnica Slovenije in središče države. Vendar je državna četrt v mestu njen najmanj privlačen del. Resnično središče države je območje ob reki Ljubljanici med zapornicami in Špico, kraji, ki na zemljevidu Slovenije pomenijo bolj malo. Tam se je mesto z nizom brezkompromisnih potez odprlo kot prostor javnosti, okrog Plečnikove tržnice pa se odvija nacionalna drama.

Vendar so v primerjavi s Koprom ljubljanske ideje skoraj provincialno skromne. Župan Popovič na novo gradi mestno obalo, dva stadiona in načrtuje najvišji stolp v Sloveniji na umetnem otoku. V Mariboru pa je Franc Kangler razgrnil načrte za gledališče na nebu, v primerjavi s katerim je Cankarjev dom luknja v zemlji. Čez dobro leto bo Maribor res kulturna prestolnica Evrope.

Vsi trije župani so se znašli pod obtožbami, da so z načrti šli čez vse razumne meje, zadolžili svoja mesta in da bodo zbankrotirali državo. Slovijo kot avtoritarni politiki, ki vsako razpravo grobo presekajo z osebnimi odločitvami. Vsi trije so do obtožb nonšalatni in razlagajo, da se bo na koncu vse uredilo z občinskimi volitvami. Politično so nasprotniki rdeče, črne in sive barve. Ljubosumni so drug na drugega, delajo pa na zelo podoben način. Ko so kritiki vljudni do njih, jih označujejo kot populiste.

Jaz sem bil prvi

Boris Popovič je v sredo ob enajstih dopoldan prišel s sodišča, kjer je imel zadnjo razpravo zaradi utaje davkov iz časov, ko je bil še podjetnik in ne župan. Ustavno sodišče mu je zaradi spora z Ankaranom dobra dva tedna prej odložilo volitve. V četrtek ob osmih zjutraj se je moral pojaviti na sodišču, da ga spoznajo za krivega in razglasijo sodbo.

Med dvema obiskoma sodišča je stal na obali in zadovoljno z eno roko kazal na gradbišče, kjer so končevali promenado, z drugo pa na morje, kjer načrtuje stolp na umetnem otoku. Razburil pa se je, ko sem ga vprašal, kako to, da Koper tekmuje z Ljubljano in Mariborom.

"Oprostite," je dvignil glas, "jaz sem bil prvi in sem prvi pokazal rezultate."

Kar nedvomno drži. Za seboj ima dva mandata, druga dva župana pa šele po enega. "Janković in Kangler sta prišla štiri leta za mano. Jaz sem pokazal, kaj lahko podjetnik naredi v mestu, nad katerim so prej vladali politiki. Janković je prišel v času, ko se je videlo, da se da, vedelo se je, kaj zna, vprašanje je bilo samo, kaj bo naredil. Kangler pa je bil presenečenje. Od njega se ni pričakovalo, da bo res nekaj obrnil. Pa je."

Od človeka, ki je čakal na razsodbo, od katere je bilo odvisno, ali bo sploh lahko še kdaj kandidiral za župana, sem pričakoval vsaj nekaj samopomilovanja. Pričakovanje je ostalo neizpolnjeno.

"Ko sem postal župan, je bil Koper neugledno, zanemarjeno, napol industrijsko središče. Bil je tovorno pristanišče in nič drugega," je začel svojo pripoved o Kopru. "Ni bilo veliko ambicij. Sploh nisi imel občutka, da je to mediteransko mesto. Razen v luki sploh ni bilo odprto na morje. Domačini nismo uporabljali morja, ker nismo imeli niti ene urejene plaže. Na morje smo tako kot vsi drugi šli poleti na hrvaško obalo. Danes se kopamo v središču mesta. Plaža je majhna, ampak lepo urejena, z nje pa vidite vlačilce, ki vozijo ladje v pristanišče. Ne vem, ali je prej komu iz Ljubljane kdaj prišlo na pamet, da bi prišel v Koper na kavo. Ali da bi se ustavil na poti v Portorož. Mesto ni imelo turistov. Bilo je slabo organizirana polindustrijska krajina."

Pokazal je na mesto, kjer rastejo njegove znamenite palme, in rekel, da se danes nihče več ne spomni, kako slabo je Koper zgledal pred desetimi leti, ko so ob morju nastajali prometni zastoji. Rekel je, da je naredil samo nekaj logičnih potez, ki bi jih bil lahko pred njim katerikoli župan, če bi le v mestu videl mondeno turistično letovišče s hoteli in plažami.

"Jaz nisem nič posebnega. Delal sem to, kar sem si želel kot relativno mlad občan in podjetnik, ki je hotel živeti v svojem mestu in je v življenju že kaj naredil. Ničesar si nisem izmislil. Smo v centru Evrope, imamo sonce, morje in pristanišče. Mesto je bilo treba narediti privlačno in pokazati njegovo vrednost."

Je delal za svojo korist? Ja, seveda je delal za svojo korist. Na pamet mu ni padlo, da bi delal v svojo škodo. Na obali stoji slaščičarna, ki jo je imel, še preden je postal župan. Okoli nje je uredil plažo in park.

"Na obali je stala popolnoma neustrezna hiša, v kateri je bila policija. Ob njej je tekel dvosmerni promet, ki je morje odrezal od mesta. Stavba je bila popoln tujek, ki je mestu onemogočal, da se mu odpre pogled na morje. Hišo smo porušili. Zdaj se nihče več ne spomni, kaj je prej tam stalo, ampak vidijo samo, kako lep je pogled na morje. Zdaj je prijetno, prej pa ni bilo. Pa ljudje niti ne vedo, zakaj. To je bila majhna sprememba, ki pa je popolnoma spremenila pogled in miselnost. To pa je ključen del mesta za počutje nas meščanov in za razvoj turizma. Prej smo hodili v mesto samo v službo. Zdaj pridejo od zunaj sem na počitnice. Tukaj slišite tudi angleško."

Popovič je besen na komuniste, ki jih krivi za vse probleme tega sveta. Zveni pa kot revolucionarji, ki so v petdesetih letih gradili Novo Gorico in govorili o napredku. Tukaj je zgradil šolo, tam naredil park, malo naprej zdravstveni dom, trgovsko središče, potegnil cesto, ukinil semaforje in zgradil krožišča. Veselje dobi šele, ko pride na gradbišča, kjer dokončujejo trinajst metrov široko in kilometer dolgo promenado iz istrskega kamna, hotel in postavljajo ograje na enem nogometnem in enem atletskem stadionu. Zakaj bi imel en stadion, če je prostora za dva? Gradbišče ima tudi v glavi. Tam, kjer sedaj gradijo predor za avtocesto, vidi hotel s petimi zvezdicami, mimo katerega bo od stare semedelske ceste do Žusterne tekla plaža. "Tako kot v Monte Carlu, kjer sem dirkal. Za promenado bodo lokali, za njimi na travi pa senčniki in ležalniki. Za njimi bo gozd, ki bo dajal naravno senco. V morju bodo pontoni. Na tej strani bom zgradil otok s stolpnico, ki bo visoka 140 metrov in bo tudi svetilnik."

Zgodbo pripoveduje v prvi osebi ednine. Vprašal sem ga, kako razume demokracijo.

"Demokracijo si predstavljam takole: narediš program in greš z njim na volitve. Ljudje ti ne dajo mandata, ker si jim simpatičen, ampak, ker hočejo rezultate. Uresničuješ program in ne iščeš konsenza za vsak projekt. Po štirih letih takoj vidiš, ali si dobro delal ali ne. Lahko si sam misliš karkoli, ampak ljudje te ponovno izvolijo ali pa odslovijo. Jamranje, zakaj nisi realiziral programa, jih ne zanima. Na lokalnih volitvah so stvari enostavne. Če si slabo delal, izgubiš mandat. Nihče te ne bo poslušal, kako te ljudje niso razumeli. Nesporazumi in problemi nastajajo sproti, ampak se tudi sproti razrešujejo. Strokovne službe obstajajo zato, da najdejo najboljšo rešitev. Če je osnovna vizija jasna, je tudi realizacija transparentna. Na koncu se vse vidi. Nobene napake in neumnosti ne moreš skriti. Mesto je majhno."

Najlepše mesto na svetu in v njegovi okolici

Zoran Janković v Ljubljani končuje svoj prvi mandat. Na poti od Magistrata do novega spomenika Ivanu Hribarju se je pri prav tako novem Mesarskem mostu ustavil na lesenem pomolu nad reko. Gruča fantov in punc je pločevinke piva odložila na tla.

"To boste potem pospravili za sabo, kajne?" je rekel z mačjim nasmehom.

"Seveda, gospod župan," so disciplinirano stopili v pozor.

Jankoviću ni nikoli nerodno in v mestu nastopa kot šolski hišnik, prometnik, nadzornik gradbenih del, če je treba, tudi kot varnostnik. Kot nadzornik del na gradbišču podzemnih garaž na Kongresnem trgu je deloval prav tako sproščeno kot ob otvoritvi spomenika Ivanu Hribarju na Bregu. Srečati ga je mogoče na mostu, v kavarni in na gradbišču, na vsaki šolski prireditvi in vseh koncertih v mestu. Vprašanje ni, kje se bo Janković v mestu pojavil. Nenavadno je, če ga ni.

"Osnovno vprašanje je, kako se počutijo prebivalci mesta. So ponosni na svoje mesto? Na kaj so ponosni?" je rekel pri Mesarskem mostu. Mestno središče kot območje pešcev je njegov ponos. Trgovec, ki je ob nakupovalnih centrih gradil parkirišča, je vrgel avtomobile s cest v centru mesta in jih rine pod zemljo.

"Druga mesta, še posebej Koper in Celje, so imela že prej iste župane kot sedaj, ki so začutili, da mesta potrebujejo spremembo. Spremembo, da se lahko primerjajo z evropskimi mesti s podobnim številom prebivalstva. Meščani Kopra in Celja so na to tudi odgovorili na volitvah, ko sta župana zmagala z veliko večino. Prepoznali so njuno delo kot dobro."

Samozavesten človek najprej da komplimente drugim. Potem govori o sebi in brez zatikanja zdiktira svoj program.

"Moja odločitev, da kandidiram, je temeljila na tem, da je Ljubljana zaspala. Kljub svojim možnostim ni bila konkurenčna evropskim mestom. Treba je bilo narediti novo vizijo. Razumem se na gospodarske načrte, ki zahtevajo vizijo, poslanstvo, cilje, in vem, kako jih realizirati."

Vsaka spodobna vizija temelji na treh točkah. Ena, dva, tri. Če bo kdaj prišla četrta, jo bo določil sam.

"Prvič, urediti mestno upravo, vključno s holdingom, da bo učinkovita. Drugič, glavno mesto mora urediti odnose z državo. S tem smo začeli že med Janševo vlado. Tu sodelovanje mora biti. Tretja točka so bili projekti, ki so vidni in lahko dajo Ljubljani konkurenčno prednost pred drugimi evropskimi prestolnicami."

Torej ni vojne med mestom in državo? Včasih se zdi drugače.

"Pred dvema letoma smo župani evropskih prestolnic podpisali dve ljubljanski deklaraciji - eno o kulturnem dialogu, drugo pa prav o odnosu med glavnim mestom in državo, saj se s podobnimi problemi srečujejo tudi prestolnice po Evropi. Nastala je vizija sprememb Ljubljane v dvaindvajsetih točkah, ki se je marsikje udejanjila. Nekatere od programskih točk so bile odvisne od državnih, druge od zasebnih investicij. Naš uspeh je v tem, da smo postali mesto, kjer ne le da uživajo domači prebivalci, ampak smo primerljivi tudi z evropskimi prestolnicami. Mesto se je zavedlo svoje lepote. Združujemo in ohranjamo harmonijo med obnavljanjem starega mestnega jedra in izgradnjo nove tehnološke Ljubljane. Včasih je to težko spraviti v zavest ljudi. Nekatere je strah sprememb. Nekateri ne zaupajo iz načelnih stališč, nekateri imajo egoistične, osebne, človeško prepoznavne zahteve. A na koncu koncev obstanemo pred tem, ali se bo Ljubljana odločila, da ji gre ob vseh teh spremembah bolje, v kar sem sam prepričan, ali se stvari izvajajo napačno. Pri seštevanju glasov bo jasno, kdo je imel prav."

Vprašal sem ga, zakaj je najlepšo stvar, ki so jo letos naredili ob reki, postavil na najbolj zanemarjen rob mesta. Žitni most za pešce je majhen dragulj. Na eni strani pa ima nekdanjo tovarno Rog, ki obrežju daje pečat vtis najbolj obupanih četrti Bronxa. Na drugi razdejano Rdečo hišo, ki spominja na zgradbe v prestolnici Moldavije Kišinjov.

"To ni rob mesta!" je skoraj vzrojil. "Po vaši logiki je most tam morda prezgodaj. Se vam zdi prelep za tisti del? Most je del celotne vizije prenove Ljubljane. Središče Ljubljane se bo premaknilo na vzhod do Cukrarne. Tam bo spodaj 2200 parkirnih mest, avtobusna linija, Fabianijev krog z Roško in Njegoševo in kar naenkrat bo tam največje število obiskovalcev, ker bo tja šel vsak, ki bo potreboval osebno, nov potni list ali gradbeno dovoljenje, kajti tam bosta nova upravna stavba in celoten holding. Čez pet let bodo tam nove stvari. Zakaj smo most naredili že sedaj? Dobili smo donacijo, hkrati pa smo s tem pokazali, kakšen bo ta del mesta. Ljudje so kar naenkrat opazili, da je tam nekaj lepega.

Naša končna rešitev je notranji obroč. Roška in Njegoševa, Karlovška, Tivolska, Masarykova. Če si bomo upali, je vse to lahko peš cona, do Prešernove, vključno s Slovensko cesto. Samo javni promet in drevoredi."

V zadnjih petih letih se je življenje spustilo k reki. Poleti Ljubljana živi življenje mediteranskega mesta. Prav tistega, o katerem v Kopru sanja Popovič. Janković pravi, da ima ta del del mesta posebno lepoto, ki bo do konca izražena, ko bo eni strani do konca obnovljen Botanični vrt, na drugi umetniške akademije.

"Najprej smo naredili most na Špici, Špica je sedaj preurejena, zaključek tega bo Cukrarna. Center mesta kot ožji center med Čevljarskim mostom in Tromostovjem se je in se bo sklenil z dokončanjem celotne promenade in prenove stavb. S prenovo Cukrarne, kjer bodo na enem mestu od državne upravne enote do mestnih služb, in Roške, kjer bodo akademije, se bo razširil od Ižanke do Cukrarne. Druga pot, ki izrablja relacijo sever-jug, pa je Tivolski grad skozi Jakopičev drevored na Ljubljanski grad."

Iz tega je izšla zapora mestnega jedra za promet. Še lani se je zdela nemogoča, letos se je težko spomniti, kako je bilo, ko so čez Tromostovje vozili avtobusi.

"Mesto mora biti čisto," se župan prelevi v komunalnega delavca. "S svežimi fasadmi. Smo eno najbolj čistih mest na svetu. Tu je pomembna tudi vzgoja v vrtcih in šolah, da otroci učijo starše in stare starše, naj ne nosijo smeti na Barje, ampak obstaja brezplačni odvoz Snage. Naj ne mečejo ogorkov na cesto. Vsaka smet vleče naslednjo smet. Še vedno trdim, da se bom leta 2012 kopal v Ljubljanici, ker bo reka čista."

Zanimivo mora biti, ko mu kdo stopi čez pot in frči perje.

Ko je narejeno, zna biti vsak pameten

V Mariboru je Franc Kangler rekel, da je on član stranke SLS. Edini od treh županov, ki brez zadrege govori o strankarski pripadnosti. Janković pravi, da pripada levici, Popovič prav poudarja, da z nobeno stranko nima nobene zveze.

"Ampak, da ne bo nesporazumov," je takoj dodal Kangler, "mene niso volili zaradi politične barve. Slovenska ljudska stranka ima v Mariboru dva odstotka podpore. Ko pride do župana, je izvolitev odvisna samo od tega, koliko mu lahko volilci zaupajo. Trije svetniki od petinštiridesetih v mestnem svetu so iz moje stranke. Kljub temu ni padel niti en predlog, ki sem ga predlagal."

Tako kot Popovič in Janković hodi po mestu z veseljem človeka, ki je ravnokar zgradil hišo in gostom kaže, kako je kaj naredil. Tukaj je lutkovno gledališče. "Najlepše v Evropi." Tam trg Leona Štuklja. "Zdaj je še gradbišče, ampak pridite čez par tednov." Potem Karantena za kulturna društva na mestu, kjer so bili zapori. Umetniška galerija. Obnovljen Naskov dvorec. "Zanj smo dobili evropska sredstva." V prvem nadstropju so pisarne evropske prestolnice kulture. EPK. Nihče v mestu ne uporablja drugega izraza. "Maribor bo po petdesetih letih dobil umetnostno galerijo in knjižnico."

Župan, ki zase pravi, da je praktičen človek in električarjev sin, je po mestu hodil kot ambasador kulture in znanosti. Čez reko je pokazal na razmajano četrt, kjer vidi stekleno zgradbo gledališča.

"Tam bo mariborski kulturni center. Zastavljena je ideja modernega gledališča med alternativo in običajnim gledališčem, ki je odprto za vse kulturne ustvarjalce. Zelo ambiciozen center, ki lahko Maribor dvigne in popelje v evropsko regijo. Kam pa mislite, da ste prišli? Edini smo v tem delu Evrope, ki imamo dve uri na dan brezplačni brezžični internet po celem mestu in tudi na Pohorju. Izvolite se priklopiti! Edini smo, ki imamo zemljevide za invalide v angleškem in slovenskem jeziku. Odstranili smo več sto arhitektonskih ovir, da se lažje premikajo."

Na glavnem mestnem trgu je skupina moških na vozičkih igrala košarko. Za vsak primer sem vprašal, ali se po mestu res lahko brez težav gibljejo. Rekli so, da je res.

"Kar se je zgodilo v mestu v zadnjih štirih letih, ni plod naključja," je rekel Kangler. "V mestu je zgodba usklajena in okrog nje teče dialog. V Mariboru smo si zadali cilj, ali bolje, zadal sem si ga sam, da postanemo mesto na evropskem avtocestnem koridorju, kulturno središče te celotne bodoče evrolege, izobraževalno središče v Sloveniji in na Balkanu."

Karkoli to pomeni, zveni privlačno. "Turistično središče s Pohorjem, zimskim in letnim turizmom. Tudi športno središče - tu imamo precej evropskih pokalov, tekem svetovnega pokala, Zlato lisico in tudi Univerzijado. Kandidiramo za šahovsko svetovno prvenstvo leta 2012 in evropsko prestolnico mladih 2014."

Vsi trije župani svoja mesta razumejo kot središče. Slovenija nima samo enega centra.

"Ni dovolj imeti načrte, veste. Rezultate je treba pokazati. Ko je narejeno, zna biti vsak pameten. Če nekaj obljubim, pa ne sledim obljubi in tistega ne naredim, nisem kredibilen politik. Če nekaj obljubim, moram za tem stati. Od najbolj preprostega do najbolj zapletenega. Obljubil sem zavetišče za živali, ki je bilo v Mariboru dvajset let problem. Danes ga imamo. Lutkovno gledališče je bilo nemogoč problem deset, petnajst let. Moj predhodnik je bil iz iste stranke kot kulturna ministrica, a se ni naredilo nič. Če bi se, bi bil še danes župan. Mi smo naredili lutkovno gledališče. Obljubil sem brezžični internet po mestu in ga imamo za mali denar. Ko je padel steber mariborske vzpenjače, smo preštudirali zakonodajo in ga v 104 dneh postavili na novo, od temeljev do vrha. Z vsemi urejenimi dokumenti."

Demokracijo vsi razumejo na podoben način. Dobili so mandat in ga izrabili.

"Seveda. Problemi so z državno upravo, uradniki, tudi z lokalno upravo. Prepogosto samo razmišljajo, kako ne gre, in s tem živijo. Pri Jankoviću, Šrotu, Popoviču ali pri meni tega ni. Hočem, da ljudje k meni pridejo in mi povedo, na kakšen način, kako gre. Tipičen primer je bilo zavetišče za živali. Za to mizo je sedelo šest ali sedem uradnikov z načrti. Pokažem parcelo, rečejo občinska. Vprašam:

'Torej gre?'

'Ne gre.' Vsi v en glas.

'Zakaj ne gre?' Vzamem ravnilo, izmerim. Vsi so odšli z navodilom, naj mi natančno povedo, zakaj ne gre. Čez deset dni smo bili spet za mizo.

Rečejo: 'Gre.'

Vprašal sem jih, kaj se je v vmesnem času spremenilo. Pozabimo. Zdaj imamo zavetišče. Če bi jih poslušal, jim slepo sledil, zavetišča ne bi imeli.

Uradniki se ukvarjajo sami s sabo in gledajo predvsem, kaj ne gre. Jaz nosim odgovornost pred ljudmi, gledam, kako narediti, kar sem obljubil. Zanima me, kako gre, ne, kako ne gre. Tega ni!"

Lokalni politiki govorijo v prvi osebi ednine, druge slovnične oblike jim gredo težko z jezika. Močan in na neposrednih volitvah potrjen županski mandat je sijajna ideja. Vsaj toliko sijajna kot ideja, da ga je treba vsaka štiri leta obnoviti.