Normalno razmišljajoč človek se logično vprašuje, zakaj je vendar tako. Saj smo vsi že skoraj oglušeli od jadikovanja, kako krvavo potrebujemo proizvode z visoko dodano vrednostjo, brez česar postajamo vedno bolj gospodarska in razvojna periferija! Naj mi kolegi družboslovci ne zamerijo, toda visoko dodano vrednost ustvarjajo predvsem inovativni proizvodi, ne pa finančne transakcije in drugi elementi prerazdeljevanja realnih (še bolj pa fiktivnih) vrednosti. Brez izobraženih tehnikov in inženirjev pa ni in ne morejo nastajati realne dodane vrednosti proizvodov, ki jih skušamo plasirati v svet, pa če to priznamo ali ne!
Omenjen ignorantski odnos do tako imenovanih visokih tehnologij (kar je le skrajšan izraz za tehnologije z visokim deležem znanja in s tem dodane vrednosti) se kaže predvsem pri vseh elementih, povezanih z izobraževanjem (zlasti pri učnih načrtih šol vseh stopenj), in s tem posledično v strukturi diplomantov in poklicev. V preteklem režimu smo si tovrstno ignoranco odločevalnih struktur tolmačili predvsem z mnenjem teh struktur, da so visoke tehnologije nekako "prepametne" za naš delavski razred in njegovo stopnjo izobrazbe (beri: priučenosti), naše jugoslovansko okolje pa je bilo še dovolj "lačno" izdelkov, narejenih pretežno s priučenim ročnim delom. Toda sedaj, ko smo z obema nogama zakoračili v kapitalizem in se moramo gospodarsko dokazovati ne le v Evropi, ampak v vsem svetu, bi bilo takšno razmišljanje popoln anahronizem. Torej mora vzrok za ignoranco tehnike v sedanjem režimu ležati drugje.
Dr. Savšek ga tudi navaja, ko pravi, da ni ustrezne motivacije za tehniške poklice oziroma da se mladi odločajo pretežno za poslovne in družboslovne študije v nekritični veri, da bodo že kako dobili zaposlitev. Sam bi dodal, da gre predvsem za to, da so prepričani, da je tehniški študij bistveno težji, da terja več naporov in odrekanja, tehniški poklic pa tega ne kompenzira z ustrezno večjimi prihodki, še manj z večjim družbenim ugledom in relevanco. Očitno so mladi obstoječo situacijo dokaj pravilno identificirali in se vanjo ne podajajo kljub očitni nevarnosti, da bodo ostali vrsto let brez zaposlitve, sebi, staršem in družbi v breme!
Toda tukaj bi morala poseči država in iz temelja spremeniti izobraževalne elemente, ki so sedaj izrazito nenaklonjeni tehniki, fiziki in naravoslovju sploh. O tem med mnogimi drugimi dejstvi priča tudi to, da je februarsko gradivo Društva za razvoj tehniškega izobraževanja pod naslovom "Ocena stanja tehniškega izobraževanja v Sloveniji in predlogi za izboljšave" ostalo malodane v ilegali, namesto da bi preko vseh medijev sprožilo široko diskusijo v javnosti (link: http://www.drti.si/docs/StanjeTeh.pdf). Pri tem je jasno, da je afiniteto do tehnike treba pričeti ustvarjati že na samem začetku izobraževanja, in lahko rečem, da se nas je večina inženirjev odločila za tehniški poklic že zgodaj v srednji ali celo v osnovni šoli in da nihče izmed nas ni "metal kovanca" v avli Univerze za odločitev o vpisu po principu "kje je lažje"! To seveda pomeni oblikovati učne načrte, ki bodo bogati s poukom tehnike in tehnologij. Toda to pomeni tudi potrebo po radikalnem izboljšanju visokošolskega vpisa v tej smeri, saj se današnja "brezposelniška" struktura diplomantov ne bo spremenila brez izdatnih motivacij. Le-te zajemajo predvsem omejitve vpisov na družboslovje, selektivno štipendiranje, selektivne prednosti pri študentskih domovih in seveda favorizirano nagrajevanje, še zlasti v začetni dobi poklica.
V skrajno neugodni perspektivi, v kateri se nahajamo, si ne delajmo utvar, da bomo izboljšanje strukture našega gospodarstva za doseganje visoke dodane vrednosti lahko uresničili brez tovrstnih, sistemsko pogojenih motivacij za tehniške poklice. Odveč so zato vsakršne jeremijade, kako zelo nizko smo s to dodano vrednostjo v primerjavi z drugimi članicami EU, saj so škarje in platno za njeno povečanje izključno v naših lastnih rokah!
Miloš Kobe, Ljubljana
