Klaus je še priznal, da rad izmakne kakšen tovrstni spominček in ima tudi nalivnik z lanskega vrha Nata ter beležnico iz latvijskega parlamenta. Kaj ima z Brda pri Kranju in Ljubljane, ni znano, morebiti pa bi se urednik založbe Mladinska knjiga Miha Kovač spomnil, čigavo je bilo pisalo, s katerim je Klaus mahal septembra 2009 ob predstavitvi prevoda svoje knjige "Modri planet v zelenih okovih" na ljubljanski Univerzi, in kje je končalo.

Za človeka, ki je bil pred trinajstimi leti prisiljen zapustiti premierski položaj zaradi tajnega švicarskega računa, odtujitev kulija res ne more biti velik greh. Takrat se je namreč na računu kot podpora njegovi demokratični državljanski stranki (ODS) v švicarski banki znašlo za okoli pet milijonov dolarjev neznanih donacij. Domnevno je nanj kapljalo iz privatizacijskih poslov, o čemer je pričalo razkritje "donacije" bivšega profesionalnega teniškega igralca Milana Šrejberja v višini 220.000 dolarjev pri kupovanju češke državne jeklarne v Trinecu. "Gangsterski kapitalizem", kot je svobodnotržno ekonomijo in divjo privatizacijo Klausove vlade poimenoval takratni češki predsednik Vaclav Havel, je desnosredinsko ODS na naslednjih dveh parlamentarnih volitvah potisnil v opozicijo, sam Vaclav Klaus, ki za švicarski račun "ni vedel", pa se je leta 2003 v zapleteni češki parlamentarni strankarski matematiki povzpel na predsedniški stol. Tajne volitve v obeh domovih parlamenta so Čehe prikrajšale za odgovor na vprašanje, ali mu je veliki met, da stopi na mesto svojega ostrega kritika Havla, dejansko uspel le s skritim dogovorom s komunisti, ki jih javno vseskozi črti.

Z desetim češkoslovaškim in prvim češkim predsednikom se je Klaus razšel že takoj po žametni revoluciji, ki je opravila s tamkajšnjo komunistično oblastjo. Ko se je povzpel na čelo državljanskega foruma, gibanja, ki je združilo različne demokratične sile, se je to leta 1991 razdelilo v frakcije. Med njimi je politično preživela prav demokratična državljanska stranka kot zmagovalka parlamentarnih volitev leta 1992, ki jo je nato še deset let vodil njen ustanovitelj Vaclav Klaus. Jiøí Dienstbier, januarja letos umrli novinar in prvi češkoslovaški zunanji minister po padcu komunizma, je takrat zanj dejal: "Medtem ko smo se mi ukvarjali z upravljanjem države, se je Klaus posvetil krepitvi lastne moči in nas zmerjal z elitisti. To počenja še zdaj."

Čudežno preživeli politik

Zdaj že skoraj 70-letni predsednik je politično kariero začel kot finančni minister v tedaj še češkoslovaški vladi Mariana Čalfe, svojo prvo odmevno kontroverzno potezo pa je odigral skupaj s slovaškim premierjem Vladimirjem Mečiarjem v tako imenovani žametni ločitvi Češke in Slovaške. Tej sta poleg Havla glede na javnomnenjske ankete nasprotovali skoraj dve tretjini prebivalcev v obeh federalnih delih, a o tem niso bili referendumsko povprašani. Kot premier nove češke države je nadaljeval z uveljavljanjem svobodnotržnih reform. Pri tem je svojo stranko oblikoval po modelu britanskih torijcev, sam pa sledil njihovi takrat že bivši voditeljici in donedavna še premierki Margaret Thatcher. Politični analitiki ga navkljub njeni fotografiji v vladni pisarni niso šteli za "thatcherista", prej za populističnega nacionalista. Že leta 1993 je objavil uspeh svobodnotržne gospodarske reforme z besedami "operacija je končana, pacient pa v fazi okrevanja". Štiri leta kasneje se je Češka znašla v najgloblji gospodarski krizi; njegova vlada je sodržavljanom svetovala, naj "tesno zategnejo pasove", in sprejela niz varčevalnih ukrepov. Klaus je priznal, da so se z ekonomsko politiko zaplezali, neoliberalnega ekonomista v njem pa je populistični ego pripravil, da je za leto 1997 sestavil povsem nerealen državni proračun, ki ni upošteval velikega padca gospodarske rasti, sprožil pa strmoglavo razvrednotenje krone. O Češki, ki je že veljala za gospodarskega tigra med bivšimi vzhodnoevropskimi komunističnimi državami, so začeli govoriti kot o mrtvi mački.

Klausova vrnitev v sam vrh češke politike po tako imenovanem "sarajevskem atentatu" (vlada se mu je zaradi gospodarske krize in švicarskega računa sesula med njegovim obiskom v bosanskem glavnem mestu) je bila znova odmevna. Večina Čehov je bila milo rečeno osupla ob njegovi izvolitvi za predsednika, a tudi o tem niso odločali neposredno, ampak so lahko zgolj manj presenečeni spremljali parlamentarno kalvarijo njegove ponovne izvolitve še leta 2008. Kot predsednik ima v češkem sistemu bolj protokolarno vlogo, a mu to ne preprečuje, da ne bi dodobra vznemirjal domače in tudi evropske javnosti. Eno glavnih orožij je našel v predsednikovem vetu na v parlamentu sprejete zakone, ki ni dokončen, dvigne pa vsakokrat mnogo prahu. Najodmevnejši je bil tisti na ratifikacijo lizbonske pogodbe, ko je njegov veto "preživel" tudi češko predsedovanje Evropski uniji, in šele razsodba ustavnega sodišča ter izpogajani "opt-out" listine o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah sta ga pripravila do podpisa, za katerega ni znano, ali nanj obuja spomin z nalivnikom. Dogodka namreč ni dal ovekovečiti pred kamerami, prednje je stopil šele po podpisu na praškem gradu, da bi ponovil, kako zavrača pogodbo, ki omejuje češko suverenost. Ustavne sodnike je okaral kot politično motivirane pri presoji, da je skladna s češko ustavo, a poudaril, da spoštuje njihovo razsodbo. Češka je bila tako zadnja članica EU, ki je ratificirala lizbonsko pogodbo.

Težaven deček Češke in Evrope

Klausov evroskepticizem je tako močan, da ga je bolj strah Evropske unije kot Rusije, navkljub hudim češkim izkušnjam z velikim sovjetskim bratom. Prav zatrtje praške pomladi leta 1968 je pretrgalo njegovo študijsko izpopolnjevanje na tujem, v Italiji in ZDA, vrnitev v domovino pa mu je vseeno navrgla visok položaj v češki državni banki z redkim privilegijem službenih potovanj na Zahod. Ostaja nejasno, s čim si ga je zagotovil. Natolcevalo se je, da je delal za komunistično tajno policijo in da o tem obstajajo dokazi v moskovskih arhivih. Povod za to so tudi njegovi dokaj prisrčni odnosi z Rusijo, spočeti še iz časov, ko je bil češkoslovaški finančni minister. Takrat se je zavzemal za naftni in plinski sporazum z Moskvo ter nasprotoval gradnji naftovoda med Češko in Nemčijo, ki bi kot prvi prekinil tovrstno zgolj rusko ožilje v državi. V času predsedovanja Vladimirja Putina je londonski Economist Klausa razglasil za njegovega velikega občudovalca, prislužil pa si je tudi Puškinovo medaljo za promocijo ruske kulture. Skorajda pričakovano je bilo njegovo razhajanje z Brusljem ob izbruhu vojne v Južni Osetiji leta 2008, za katero je obtožil Gruzijo, podobno pa je ravnal tudi slabo desetletje prej, ko je skupaj s Kremljem nasprotoval Natovemu napadu na Srbijo zaradi etničnega čiščenja na Kosovu. Za slednjega še zdaj trdi, da je odprta evropska Pandorina skrinjica, priznanja kosovske države pa je primerjal z münchenskim sporazumom iz leta 1938. Ko je Srbija odpoklicala svojega veleposlanika na Češkem v znamenje protesta, ker je praška vlada priznala Kosovo, ga je sprejel na prijateljsko slovo, med letošnjim januarskim obiskom v Beogradu pa je obljubil, da v času njegovega predsedovanja Kosovo ne bo imelo svojega veleposlanika v Pragi.

Klausovo trmoglavljenje, da so stvari črne, četudi jih vsi vidijo bele, je opazno tudi pri vprašanju globalnega segrevanja. Da ga povzroča človek, je zanj lažen mit. Medvladno omizje o podnebnih spremembah je skupina spolitiziranih znanstvenikov, okoljevarstveništvo pa "sodobna inačica komunizma, ki želi spreminjati človeške navade in ekonomski sistem".

Epizoda s pisalom, ki bi kateremu drugemu visokemu državniku razlila vsaj rdečico po obrazu, Klausa očitno zgolj zabava. Kot težaven deček češke in evropske politike je sprožal odmevnejše polemike o svojem ravnanju in vladanju, sam pa pri tem očitno tudi narcisoidno užival. Ne nazadnje ga ne moti, če se daje v zobe tabloidom, ki mu med drugim pripisujejo skoke čez plot z mladenkami, česar niti ni zanikal. Poročen je sicer z dve leti mlajšo slovaško ekonomistko Livio, s katero ima dva sinova. Morda bo začutil malce moralnega mačka, če bo moral kateremu od petih vnukov razlagati, zakaj je kraja državniških pisal zanj rutinska navada politikov. Starejši tako vemo, da je za marsikoga med njimi rutinsko odtujevanje še marsičesa dragocenejšega od kulija, ki "ni zlat", ampak le okrašen s poldragim čilskim kamnom lapis lazuli.