Eden izmed spotov, dobro se še spomnim, je prikazoval shiranega starejšega človeka na invalidskem vozičku, z mrtvim pogledom nad velikanskimi vijoličnimi podočnjaki in rokami razbrazdanimi od ven in brazgotin. A "starejši človek" ni imel niti trideset let: ujet v pekel mamil je bil le ruševina neke mladosti, prezgodaj postaran in vidno propadel.
Sledile so številne manjše humanitarne akcije, s športom proti diabetesu, s športom proti karcinomu, s športom proti infarktu, pravzaprav nismo dotlej niti slutili enormnih medicinskih potencialov veslanja v kajaku na divjih vodah. Ni bolezni, za katero šport ne bi bil dober, so po šolah razlagali zdravniki in mulcem podpisovali napotnice za lokalne rokometne in odbojkarske klube.
V tistih dneh ni bilo ulice brez billboard panoja z obrazom zaprešićkega centerforja in sloganom "S športom proti drogi" ne televizijskega jutranjega programa, da ne bi zaprešićki centerfor z avtoriteto svojih bogatih izkušenj našim dragim otrokom razlagal o zapeljivi izbiri med injekcijo heroina in finalom lige prvakov pred sto tisoč gledalci na Nou Campu.
Potem pa je nekemu splitskemu malopridnežu vse skupaj presedlo in je v središču mesta čez ogromen zid po dolgem s črnim sprejem napisal "Z drogo proti športu".
Seveda ni niti slutil, da je njegovo duhovito dvoznačno sporočilo pravzaprav zelo precizno in enoznačno.
Ta torek so vsi svetovni mediji objavili javni protest britanskih zdravnikov, ki - zgroženi nad dejstvom, da bo zloglasni ameriški McDonald's eden glavnih sponzorjev olimpijskih iger v Londonu - britansko vlado pozivajo, naj na olimpijadi prepove oglaševanje podjetij, kot so Coca-Cola, Heineken ali McDonald's, ki "mladim pošiljajo napačno sporočilo". "Žalostno je, da bo dogodek, ki slavi najboljše športnike sveta, sponzoriralo podjetje, ki je simbol nezdravih življenjskih navad," je dejal Terence Stephenson, podpredsednik Akademije medicinskih fakultet Združenega kraljestva.
Isti torek so svetovni mediji ob novici iz Londona objavili tudi strašno novico iz Arizone: najboljšega evropskega plavalca, sedemindvajsetletnega Norvežana Alexandra Dala Oena - dobitnika srebrne kolajne na olimpijskih igrah v Pekingu in trenutnega svetovnega rekorderja na 100 metrov prsno - so našli mrtvega na tleh tuš kabine v ameriškem Flagstaffu, kjer se je pripravljal na olimpijado v Londonu.
Šokantna novica je prišla komaj dva tedna zatem, ko se je šestindvajsetletni nogometaš Livorna Piermario Morosini zgrudil mrtev na tekmi v Pescari, istega dne pa je zaradi zastoja srca umrla tudi njegova vrstnica, venezuelska odbojkarska reprezentantka Verónica Gómez. Tri tedne prej je v Italiji sredi tekme umrl italijanski odbojkar Vigor Bovolenta, še ne teden dni pred njim pa se je v Londonu na tekmi s Tottenhamom tik pred koncem prvega polčasa na travniku zgrudil Boltonov vezist Patrice Muamba. Štiriindvajsetletni Kongovec je bil skoraj uro in pol klinično mrtev, a je k sreči preživel in počasi okreva: pred navijače je prvič stopil prav na dan, ko je prišla strašna novica iz Arizone.
Skratka, smrt je postala sestavni del vrhunskega športa: na nogometnih in atletskih stadionih, v dvoranah, ringih in bazenih umirajo dvajsetletniki kot na bojišču. Umirajo zaradi srca, neznosnega pritiska velikih pričakovanj in vrhunskih rezultatov, umirajo zaradi dopinga, steroidov in raznih alkimističnih koktajlov ali preprosto zaradi prevelikih naporov, ki jih od njih terjajo športni biznis, svetovne korporacije, proizvajalci športne opreme, veliki sponzorji, klubske uprave, televizija, novinarji in navijači - naporov, za katere človeško telo in srce preprosto nista ustvarjena.
Tisti pa, ki preživijo dvajset, trideset let športne torture, zapuščajo areno kot invalidi. Dovčerajšnje šampione vse prevečkrat vidimo na berglah ali invalidskih vozičkih, ujete v pekel športa, ruševine neke mladosti, prezgodaj postarane in vidno propadle, skratka - natančno takšne, kakršen je bil tisti nesrečni narkoman v televizijskem spotu "S športom proti drogi".
Britanski zdravniki pa protestirajo, ker je McDonald's glavni sponzor olimpijskih iger! Zaradi petnajstdnevne diktature športnih korporacij je na desettisoče dvajsetletnikov zadnja štiri leta naprezalo svoja telesa do skrajnih meja in svoja mlada srca pripravljalo na infarkt v tridesetih, še na desettisoče jih je goltalo konjske steroide in pri dilerjih mrzlično iskalo anabolike, ki jih še ni na seznamu prepovedanih poživil, zdravniki pa so zaskrbljeni za njihove vrstnike, ker jih bodo gledali po televiziji ob ležernem prežvekovanju nezdravih hamburgerjev!
Ko zdravniki izražajo skrb zaradi McDonald'sovega sponzorstva olimpijskih iger, je to tako, kot če bi protestirali zaradi "sporočila, ki ga pošilja" BBC, ko prikazuje mlade britanske vojake v Afganistanu s cigareto v roki. Eden od sponzorjev olimpijade je recimo slavno britansko podjetje Cadbury in bolj razumljivo bi bilo - vsekakor pa bolj odgovorno -, če bi zdravniki protestirali, ker olimpijske igre, globalno slovesnost obsedenega teka za svetovnim rekordom, svetovno slavo in svetovnim denarjem, sponzorira proizvajalec čokolade.
"Žalostno je, da podjetje, ki slavi radost življenja, sponzorira prireditev, ki je simbol nezdravih življenjskih navad," bi pisalo v protestu zdravnikov, če bi imel pri Akademiji medicinskih fakultet Združenega kraljestva jaz kaj besede.
