Nacionalne elite postajajo kimavci in izvrševalci ukazov, ki jih okvirjajo elite na globalni ravni (Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad, Svetovna trgovinska organizacija, mednarodne korporacije idr.). Razlike v demontaži javnega, ki jo promovirajo in izvajajo ene in druge, se izgubljajo, in oboje sprejemajo uničujoče ukrepe, ki da jim ni alternative. In zdi se, da je slovenska elita postala svetovni prvak v produciranju »shujšanih glav«. Pri tem je najbolj ironično to, da tisti, ki so sproducirali mit o vsesplošnem potrebnem varčevanju, povečujejo sredstva za izobraževanje (Nemčija), izvrševalci teh politik v Sloveniji pa izvajajo najbolj intenzivno pavperizacijo ravno na področju znanosti in izobraževanja.
V nadaljevanju razčlenjujemo štiri korake izčrpavanja znanosti in izobraževanja, ki smo jim priča v slovenskem prostoru (in širše).
Podfinanciranje
Varčevanja v znanosti ne moremo misliti ločeno od namere po discipliniranju, v primeru družboslovja in humanistike zlasti po discipliniranju kritične misli. Nikakor torej ne gre samo za finančni boj: z bolj izobraženimi posamezniki je težje manipulirati. »Polnomočen«, raznolik in izobražen srednji razred očitno ni v interesu disciplinirajočih teženj aktualne globalne, še manj slovenske elite.
Argument o nujnosti varčevanja se uporablja (zlorablja) za siromašenje »javnega uma«, rečeno s Kantom, ko se načrtno producira vtis o potratnosti učiteljev in raziskovalcev, ki so konstruirani še kot lenuhi. Klima skepticizma, ki se ustvarja okrog domnevno nepotrebnih in potratnih javnih šol, na eni strani odpira vrata za ustanavljanje privatnih zavodov in na drugi prinaša privatizacijo javnega šolstva skozi redefiniranje kurikulov, ki gre na področju družboslovja in humanistike v največjo škodo ravno tistega dela izobraževanja, ki naj bi krepil um in polnomočil posameznika.
V Sloveniji smo soočeni z zmanjševanjem sredstev za znanost, ki vidno upadajo od leta 2008 (13 odstotkov manj sredstev za leto 2012), ob hkratnem vztrajanju politike pri nujnosti povečevanja konkurenčnosti. Večje konkurenčnosti ni brez financiranja. Število visokošolskih institucij z majhnim številom zaposlenih in študijskih programov, ki se usmerjajo k poučevanju za »družbeno koristnost in učinkovitost«, v zadnjem času vidno narašča. Takšna fragmentacija ustvarja okolja, ki so idealna za reprodukcijo družbenega in prenašanje kanoničnega znanja.
Obenem je treba opozoriti na neiskrenost politik, ki znanost podfinancirajo in jo potiskajo v lov za privatnim kapitalom in samo-financiranjem, češ da bomo tako znanost »prevetrili«, da bo postala bolj praktična in samovzdržna, ker da ji to pritiče enako kot drugim sektorjem. Izkušnje iz nekaterih držav, denimo Velike Britanije, pokažejo na situacijo, ko to, da najdeš nova sredstva (iz gospodarstva), prinese zmanjševanje javnega financiranja in ne njegovega povečevanja. Ni najbolj pereč problem v tem, da se spodbuja sodelovanje s privatnim kapitalom, bolj je problematično, da se promovira nujnost takšnega sodelovanja za vsako ceno. Sodelovanje s privatnim kapitalom se promovira zato, da se – koruptivno – izvaja prekanaliziranje javnih sredstev v roke interesnih skupin, da se torej ojača »pravo« znanost. Na dolgi rok gre za ireverzibilen proces: javna sredstva ne bodo odtujena začasno, ampak, kot kažejo izkušnje iz drugih držav, za vedno, osiromašenje javnega izobraževanja bo trajno in težko popravljivo. V tej luči je logičen sklep, da elita deluje za obubožanost znanosti na dolgi rok, ker je taka, sprta v lovu za preživetje, manipulabilna in bolj podredljiva.
Z vzponom neoliberalizma se je utrdil dialektični odnos marketizacija-komodifikacija kot osnovni princip podružbljanja. Pri marketizaciji gre za procese, s katerimi elite/država (ne-država) uporabljajo tržne mehanizme in sile discipliniranja za povečevanje učinkovitosti javnih institucij. Komodifikacija, druga stran istega kontinuuma, prinaša spreminjanje javnega dobrega v blago. Trend je tako v marketizaciji in komodifikaciji znanosti (in drugih javnih služb), produkciji zaposljivih študentov (ki na trgu dejansko ostanejo brez zaposlitve) in promociji uporabnih raziskav. Govorimo lahko o vzpostavljanju »monoverze« namesto univerze, tj. o korporativizaciji izobraževanja, kjer monoverza nastopa kot »industrija znanja«.
Korporativizacija znanosti se kaže v praksah, ko danes v Sloveniji fakultete in inštituti največ časa porabijo za ukvarjanje z optimiziranjem poslovanja. Primarna »skrb« univerze postane njena lastna izvedba optimalnega izčrpavanja: odpuščanje in hkratno nezaposlovanje (mladih), prekarno zaposlovanje, outsourcing, okrepljeno sodelovanje s podjetji in plačevanje storitev, učenje za zaposljivost, učenje na daljavo itn. Ti trendi odražajo thatcherizacijo šolstva, ki je, prilagojena aktualnim razmeram, še bolj zaostrena, kot je bila v Veliki Britaniji v prejšnjem stoletju. Je tudi učinkovita in rezultati so že vidni. Raziskave kažejo, da vse manjše število dijakov in študentov pripisuje pomen avtonomiji znanosti in znanja; večina (že) razume znanje primarno kot vstopnico na trg dela. Pri tem je pomembno dodati, da aktualni protesti v Sloveniji kažejo na porast ravno nasprotnih stališč pri študentih.
Univerzitetna okolja niso več primarno namenjena študiju in poučevanju, ampak se usmerjajo k skrbi za zaposlenost. Znanje ni več prepoznano kot dobrina na sebi, javno dobro, ampak je marketizirano v funkciji pridobivanja veščin za delo. Urjenje mišljenja, kar naj bi bil smoter izobraževanja, je postalo enako urjenju v pridobitvi zaposlitve; študij se prodaja kot urjenje »how to get a job«.
Korporativizacija znanosti, ko je treba univerze in inštitute čim bolj predrugačiti v smeri podjetij, proizvaja sprta okolja in posameznike. Povečujejo se centralizacija upravljanja, hierarhizacija, tekmovalnost, nezaupanje med zaposlenimi. Zaostrujejo se pogoji dela, povečuje se količina dela, ki obenem prinaša preusmerjanje od delovanja v znanosti za javno dobro v njeno podrejanje »režimu vzdržnosti«. Znanost potrebuje povsem nasprotno: sodelovanje, povezovanje in stabilnost.
Dogajanje zahteva radikalno nasprotno zastavitev – ohranjanje (in financiranje), skrb in ne spodkopavanje javnosti univerz in inštitutov – za krepitev politike in gospodarstva. Spremembe se v gospodarstvu ne bodo zgodile kot posledica sprememb v znanosti – to se kaže za kontrafaktično – ampak se bodo zgodile kot posledica redefinicije ekonomske in finančne politike na globalni in lokalni ravni. Napačno je torej verjeti, da bo korporativizirana, na tržnih temeljih definirana znanost najbolje služila gospodarstvu. Zgolj avtonomna znanost, ki prepoznava in kritično analizira družbene procese, lahko služi gospodarstvu in »blaginji«.
Pavperizacija pedagogov in raziskovalcev
Siromašenje pedagogov in raziskovalcev, ustvarjanje odvisnega prekariata in polmezdnih delavcev gre na univerzi skupaj z nižanjem kakovosti pedagoškega dela, na inštitutih pa s shizofreno in izčrpljujočo situacijo nenehnega »lova« na projekte. Mnogi visokošolski delavci so potisnjeni v situacijo, ko branijo okope mišljenja v naraščajoči družbi produkcije vedenja. Podatki so zgovorni: leta 2008 je bilo v znanosti v Sloveniji za poln delovni čas zaposlenih le 48 odstotkov zaposlenih, leta 1988 je bilo takih 84 odstotkov.
V raziskovanju je dela vse več za vse manj denarja. Raziskovalci postajajo vodje projektov, prevajalci, tajnice, evalvatorji, organizatorji dela ipd. Ob tem rastejo podjetja, ki ponujajo formule za uspešno prijavo projektov. Zmanjševanje javnih sredstev gre z roko v roki tudi s krepitvijo menedžerskega upravljanja univerze in inštitutov; ob zmanjševanju financ gre pogosto tudi za njihovo realokacijo – v administracijo. Korporativizacija se na primer odraža v zaposlovanju in najemanju raznih strokovnjakov, recimo za PR ali korporativno upravljanje na univerzi, od katere se vse bolj pričakuje, da nagrajuje akademsko odličnost kot akademsko učinkovitost.
Devalvacija pedagoškega in raziskovalnega dela to iz javnega dobrega spreminja v industrijo. Dolgoročno lahko negativno učinkuje tudi navznoter, ko je nevarnost, da se povečuje resignacija znanstvenih delavcev. Slabljenje znanosti vnaša tiranijo strahu, ki se povečuje, namesto da bi se krepile vrednote odgovornosti in skrbi za javno dobro. Namesto upora – ki je prevladujoč v zadnjih mesecih – smo marsikdaj priča cinizmu in sprijaznjenju s stanjem po analogiji »tako pač je«, ob povečani individualizaciji v nenehnem pehanju moči. Prisotno je tudi pritajeno delovanje cenzure (samocenzure), ki se odraža kot intelektualna cenzura, cenzorstvo idej in debat, delovanja. Ko poučevanje in raziskovanje izgubljata stik z vprašanjem političnega, ko se odmikata od socialnih problemov, se odmikata od javnosti in javnega kot skupnega dobrega. Aktualni protesti so jasno opozorilo, da se to ne sme dogajati.
Degradacija študija in študentov
Omenjeni procesi pospešujejo trend, ko se kurikuli vse bolj usmerjajo v produkcijo vedenja za povečano produktivnost. Gre za širjenje antiintelektualizma, ko se predpostavlja, da za uspeh potrebuješ relativno ozko bazo znanja. Bistvo je v tem, da moramo vedeti veliko, če želimo živeti v dostojni družbi. Komunikolog J. Carey opozarja, da je življenje preveč odprto in nepredvidljivo, da bi ga bilo smiselno zreducirati na rutine in algoritme, ki definirajo, kaj je praktično in uporabno danes. Danes preprosto ne vemo, kaj bo čez dvajset let, in ko ne moremo napovedati prihodnosti, ne moremo vnaprej določiti, kaj je praktično, uporabno in kaj nepraktično, zato je treba spodbujati odprtost v znanosti/znanju v najširšem pomenu.
Krepitev poučevanja zaradi zaposljivosti in ne zaradi študija oziroma mišljenja na sebi gre skupaj s krčenjem financiranja univerz in trendi korporativizacije. Večja usmerjenost v izobraževanje za službo in večja usmerjenost raziskav za potrebe trga pa, kot vidimo, prinašata manj služb oziroma več slabših in slabo plačanih služb!
S produciranjem kvaziizobraženih množic se poglabljajo tudi socialne neenakosti in ustvarja delovna sila, ki se jo izčrpava v prekarnem delu, nemalokrat tudi v sužnjelastniških odnosih. Hkrati je v vzponu obsedenost z merjenjem učinka (učinkovitosti) študijskega procesa na gospodarstvo, zaposljivost, študente ipd. V takšnih razmerah narašča število odličnih študentov, ki jih akademsko in širše okolje odvrača od teorije, ko posledično celo zavestno zanemarijo svoje akademske potenciale, češ, saj nima smisla.
Primarno poslanstvo javnega šolstva je v prispevanju k javnemu dobremu in k socialni pravičnosti. Z grozečim uvajanjem šolnin se omogoča študij za premožne, ki si šolnine lahko privoščijo. Če morajo mladi vzeti kredit, da si šolanje lahko privoščijo, v letih, ko naj bi se osamosvajali in vlagali v svojo prihodnost, poravnavajo pretekle dolgove. Izkušnje univerz v Veliki Britaniji in ZDA kažejo, da je po uvedbi šolnin samo še vprašanje časa, kdaj bodo bogati začeli diktirati vsebine in način poučevanja. Šolnine torej vnašajo neenakosti v izobraževanje na račun bogatenja kapitala in ni nepomembno, da pri tem prinašajo tudi novo priložnost za banke. Resnost današnje situacije je v tem, da je visoko šolstvo lahko zlorabljeno kot instrument za povečevanje neenakosti. Priča smo zasuku, ko se vsiljeno utrjuje prepričanje, da z izobraževanjem in raziskovanjem ne pridobi skupnost, ampak posameznik, ki mu je zato treba izstaviti račun. Izobraževanje se promovira kot ugodnost, ne kot javno dobro, in za ugodnost je treba plačati – s šolninami, z mezdnimi in prekarnimi zaposlitvami, s hiperprodukcijo raziskav. Za avtonomno javno univerzo je ključna tudi avtonomnost in neodvisnost študentov, in ta se danes ruši.
K manifestu za javnost v znanosti
Sklep za sedanjost in prihodnost zahteva obrambo znanosti kot javnega dobrega in obenem njeno transformacijo v smeri večje participacije državljanov in državljank. Vključevanje državljanov bi pripomoglo k uspešnosti zoperstavljanja aktualnim ideologijam učinkovitosti. Prvi korak v tej smeri je večja javna angažiranost znanosti, onkraj pregovornega zapiranja v slono-koščene (zdaj samo še koščene) stolpe. In trenutno smo priča ravno takšnemu angažiranju velikega števila znanstvenih delavcev in delavk, ki gre v smeri obrambe javnega, za delovanje izobraževanja kot pripravljanja in kultivacije sposobnosti za življenje. Smoter izobraževanja bi moral biti prakticiranje »kolektivne inteligence«, kar zahteva to, kar se danes dogaja na trgih, ulicah in drugih javnih prostorih – prebuditev (akademske) javnosti iz »mrka« (rečeno z J. Deweyem).
Branjenju visokega šolstva ni alternative, če pod alternativo ne pojmujemo ždenja v služenju korporativnim interesom v šoli in raziskovalni instituciji (to je alternativa za aktualno politično elito). Seveda ne gre za to, kakor nas prepričujejo elite, da namreč ni alternative varčevanju in vitki državi: temu, da se upiramo tovrstni ideologizaciji, ni alternative.
Preživetje znanosti je odvisno od možnosti (povratka) refleksivnega mišljenja, izobraževanja, raziskovanja; od prakticiranja refleksivnega vedenja, tudi kot upora instrumentalnemu. Za znanost kot javno dobro je treba načela aktualnega upravljanja z znanostjo spremeniti v njihovo nasprotje: namesto ukinjanja znanosti za povečevanje gospodarstva potrebujemo vlaganje v znanost, njeno krepitev za omogočanje novih idej in alternativ za transformacijo družb. Treba je obrniti paradigmo od aktualne, ko politične elite s sklicevanjem na potrebe trga diktirajo znanost, do nove, kjer znanost, na temeljih javnega dialoga, sodelovanja in solidarnosti, spodbuja (drugačno) ekonomijo.
Dr. Mojca Pajnik je predavateljica na Fakulteti za družbene vede in raziskovalka na Mirovnem inštitutu v Ljubljani.