V Sloveniji se zadnje dni veliko govori o stavkah zaradi varčevalnih ukrepov vlade. Pred dnevi smo videli na cestah ogromno Špancev, pred tem pa smo mesece gledali proteste v Grčiji. Kako iz bruseljske pisarne gledate na dogajanja v Grčiji? Se bojite, da bi se grški scenarij prenesel v Slovenijo?
Upam in verjamem, da ne. Stopnja zaskrbljenosti pa je precejšnja, saj je medsebojna povezanost ekonomij in trgov takšna, da ne izključuje niti najbolj črnih scenarijev. Zato je pomembno, da združimo moči in stabiliziramo najšibkejši člen območja evra. Nenazadnje imamo opraviti tudi s precejšnjo "živčnostjo" finančnih trgov, ki se ne odzivajo nujno v skladu z dejanskim stanjem, temveč skladno z napovedmi in špekulativnimi pričakovanji. Vendar verjamem, da se da iz negativnih primerov tudi marsikaj naučiti, in upam, da bomo v Sloveniji še pravočasno obrnili neugodne trende v pravo smer.
V preteklosti ste dejali, da Slovenija še ni dosegla dna. Kaj za vas pomeni dno?
Spoznanje, da tako ne gre več naprej in da so spremembe nujne. Da je naša kritična masa majhna in da nam lahko le skupaj in brez nepotrebnega izgubljanja energije v notranjem izčrpavanju in brezplodni razklanosti uspe in se resnično dokažemo kot uspešen narod, vreden lastne samostojnosti. Najhuje, kar se nam lahko zgodi, in bojim se, da se že dogaja, je, da intelektualno jedro mlade generacije ne bo več videlo prave perspektive in našlo zadovoljstva doma, ampak le še v tujini. Nikakor ne mislim, da mladim delo v tujini ne koristi, ravno nasprotno. A ostati moramo odprti, povezani v svet, jim ponuditi dovolj možnosti za uveljavitev in napredek, zadovoljstvo, da bodo radi živeli in delali tudi doma ali se vsaj vračali domov. Da bodo ponosni na svojo državo.
Kaj je trenutno največji izziv za slovensko gospodarstvo?
Obstaja več področij, kjer mora Slovenija ukrepati, in to nujno. Pred skoraj enim letom smo v Bruslju opredelili glavne izzive Slovenije v okviru prvega evropskega semestra. Ti so bili potreba po okrepitvi javnih financ in zagotovitev njihove dolgoročne trajnosti z dobro oblikovano pokojninsko reformo. Kot naslednji izziv je bilo izpostavljeno ustvarjanje novih delovnih mest in zmanjšanje asimetrije v pravicah in obveznostih za zaposlene s stalnimi pogodbami v primerjavi s tistimi z začasnimi. Usposobljenost zaposlenih bi se morala bolje ujemati s potrebami trga dela. Priporočilo Sloveniji je bilo tudi, da zagotovi, da bo bančni sektor nudil dovolj kreditov gospodarstvu. Osebno menim, da je pomembno, da gospodarske subjekte vodijo sposobni gospodarstveniki, ki so odgovorni delničarjem, in ne politika.
Podatki o primanjkljaju in dolgu Slovenije so znani že kar nekaj časa, zdaj potekajo pogovori o spremembi ustave. Je po vašem mnenju Slovenija preveč zadolžena?
Najnovejši podatki, ki jih imamo glede primanjkljaja in dolga, so za tretjo četrtino leta 2011. Takrat je bil slovenski javni dolg 44 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), približno polovica povprečja območja z evrom. Vendar to ni dovolj, da bi sodili o trdnosti javnih financ posamezne države. Delež dolga se je v Sloveniji v samo treh letih več kot podvojil. Tveganja za trajnost sedanjega pokojninskega sistema na dolgi rok so resna. Obrestne mere na državne obveznice so se povečale in ostajajo še vedno zelo visoke. Zato je ključno, da Slovenija spet pridobi verodostojnost med vlagatelji. Niso pomembne samo absolutne številke dolga, ki so razmeroma ugodne, temveč tudi trendi in dolgoročne projekcije, ki temeljijo na predpostavkah sedanje ureditve - in ta dolgoročna slika je zaskrbljujoča.
Kaj pa strukturni primanjkljaj, ki je petkrat ali šestkrat večji od tistega, ki je določen z davčnim paktom? Kateri so po vašem mnenju razlogi za tako visok primanjkljaj?
Na podlagi podatkov, ki jih imamo, Slovenija v sedmih letih, odkar je vstopila v EU, ni nikoli zabeležila strukturnega primanjkljaja v višini manj kot dva odstotka BDP. V veliki meri je to posledica relativno visoke rasti javnofinančnih odhodkov, predvsem na področju socialnih transferjev, zlasti pokojnin, in plač v javnem sektorju. Prvi korak v strategiji fiskalne konsolidacije mora biti zmanjšanje primanjkljaja pod tri odstotke BDP v letu 2013. To je rok, ki je določen v postopku ugotavljanja prekomernega primanjkljaja Slovenije. Od tedaj naprej je pri zmanjševanju primanjkljaja treba spoštovati pakt stabilnosti in rasti in novi fiskalni pakt. To bo dolgotrajen proces, ki zahteva trdne zaveze, ne le za fiskalno konsolidacijo, ampak tudi za strukturne reforme, namenjene izboljšanju gospodarske rasti in uspešnosti Slovenije.
Ali ocenjujete, da je politika zategovanja pasu prava izbira?
EU podpira v rast usmerjeno fiskalno konsolidacijo s ciljem zagotoviti na eni strani dolgoročno stabilnost javnih financ in na drugi trajnostno rast in ustvarjanje delovnih mest. V srednjeročnem obdobju so zdrave javne finance dejansko podlaga za rast in za zagotavljanje prihodnosti evropskega socialnega modela. In v trenutnih razmerah šibkega zaupanja v trge je zagotavljanje fiskalne trajnosti ključni element za podporo gospodarske stabilizacije.
Toda spodbujati moramo tudi naložbe. Evropska strategija za izhod iz krize je naravnana v tej smeri in se osredotoča na ohranjanje naložb v prihodnje mehanizme za rast, kot so trajnostna energija, izobraževanje, raziskave in inovacije. Državam priporočamo, naj zmanjšajo davke na delo in povečajo davke na onesnaževanje, še bolj pomembno pa je, da odpravijo državne pomoči, ki so okolju škodljive - tako bodo prihranile dvakrat.
Omenili ste trajnostno energijo in vire. Ena izmed večjih investicij v Sloveniji na področju energetike je povezana s šestim blokom Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ6). Če bi se vi odločali o energetski politiki v Sloveniji, ali bi se odločili za naložbo v termoelektrarno, ki za delovanje potrebuje fosilna goriva?
Vlaganje v energetske vire na podlagi fosilnih goriv je dolgoročno draga opcija glede na to, da bo v zameno za onesnaževanje treba kupovati emisijske dovolilnice. V skupno sprejetih evropskih strategijah predvidevamo znižanje ogljikovih izpustov za 80 do 95 odstotkov do leta 2050. Prav tako je tudi jasno, da bo treba povečati delež obnovljivih virov, in to krepko čez sedanji cilj 20 odstotkov. Zato bi si tudi brez poglobljenih analiz, ki so brez dvoma nujne, dovolil sklepati, da bi bile za Slovenijo najverjetneje kombinacije energetskih virov, ki ne temeljijo na ogljiku kot prednostnem viru, bolj smiselne, vsekakor pa bolj upravičene z okoljskega vidika.
Okoljevarstvene organizacije že dalj časa opozarjajo, na vlado pa so tudi naslovile poziv pred odločanjem o TEŠ6, naj ne da garancij za projekt, ki je po njihovem gospodarsko, družbeno in okoljsko sporen. Kaj lahko kot evropski komisar za okolje poveste o vplivu TEŠ6 na okolje?
Za vsak tovrsten objekt evropska zakonodaja predvideva, da mora investitor izdelati celovito analizo presoje vplivov objekta na okolje, ustreznost presoje pa preveriti državni organi. Tam boste verjetno našli največ o konkretnih vplivih objekta na okolje. Vplivi v širšem smislu pa niso nobena skrivnost, med drugim so vodili v sprejemanje že omenjenih obveznosti za omejitev izpustov v skupnem boju proti podnebnim spremembam.
Kaj pa menite o plinskem terminalu na Primorskem? Kakšni so njegovi okoljski in gospodarski vidiki? V vseh teh primerih govorimo namreč o velikih investicijah, v primeru TEŠ več kot milijardni, in me zanima, ali bi lahko s tem denarjem naredili preboj pri obnovljivih virih v Sloveniji?
O alternativah ni mogoče razpravljati na pamet. Prav bi bilo, da bi se o tem odločali na podlagi dolgoročnih strateških energetskih analiz alternativ in strateške presoje vplivov na okolje. Tisto, kar pa je res težko razumeti, je, da je bila skoraj polovica tega denarja že porabljena za investicijo, ko je vlada še vedno razpravljala o poroštvu in še preden je bila sprejeta dolgoročna energetska strategija, ki bi morala odgovoriti tudi na vaša vprašanja.
Slovenija ta čas iz obnovljivih virov pridobi okoli 16 odstotkov svoje energije, do leta 2020 bi morala ta delež dvigniti na 25 odstotkov. Menite, da imamo potenciale za še več obnovljive energije?
Ne vidim razloga, zakaj ne. Investicije v raziskave na tem področju se povečujejo in vsako leto lahko pričakujemo nove, inovativne in vse bolj učinkovite tehnološke rešitve na vseh področjih pridobivanja energije iz obnovljivih virov. Prepričan sem, da bo pomembno vplival tudi premik v strateškem energetskem razmisleku nekaterih tehnološko vodilnih velesil, kot sta Nemčija in Japonska.
Kateri so po vašem mnenju trije najbolj pereči okoljski problemi v Sloveniji?
Kakovost zraka, ravnanje z odpadki v povezavi z učinkovitostjo okoljskih inšpekcij ter spremljanje in nadzor izvrševanja zakonodaje EU.
Če se ustaviva pri zadnjem problemu: EU Sloveniji očita nespoštovanje evropske okoljske zakonodaje in vedno znova se omenjajo prašni delci.
Od leta 2005 poročila o onesnaženosti vztrajno kažejo na ravni prašnih delcev, ki presegajo mejne vrednosti na več območjih in v strnjenih naseljih. To je očiten problem, saj kaže na stalno dolgoročno neskladnost s predpisi. Leta 2010 je sodišče EU obsodilo Slovenijo nespoštovanja mejnih vrednosti za PM10 med letoma 2005 in 2007. Slovenija je naknadno poslala komisiji nacionalni program za kakovost zraka, ki naj bi služil kot podlaga za pripravo regionalnih in lokalnih načrtov za kakovost zraka, vendar pa je to le prvi korak v procesu. Največji problem je odsotnost ustreznih ukrepov za zmanjšanje prašnih delcev.
Ali so oblasti v Sloveniji odgovorne za predolge in neučinkovite postopke?
Če imate v mislih postopke prenosa in uporabe okoljske zakonodaje EU, do katerih prihaja, ker direktive EU niso prenesene v nacionalno zakonodajo ali pa se okoljska zakonodaja EU slabo izvaja, je odgovor da. Če pa imate v mislih zapletenost postopkov pri implementaciji zakonodaje, ki so včasih predolgi in neučinkoviti, lahko rečem, da se na evropski ravni vseskozi trudimo, da bi postopke poenostavili, upoštevajoč seveda, da to v nobenem primeru ne sme voditi do poslabšanja ravni zaščite okolja. Razlogi za morebitno zapletenost so običajno večplastni in so lahko povezani tudi z domačo administracijo.
V Sloveniji obstaja kar nekaj primerov onesnaženosti okolja. V zadnjem času je civilna iniciativa v Celju delovala sama, saj od ministrstva za okolje oziroma pristojne agencije ni dobila odgovorov glede rezultatov analiz vzorcev, ki so jih vzeli na terenu. Pobudniki so v Kanado celo poslali vzorce na lastne stroške, rezultati naj bi bili alarmantni. Kako komentirate takšno nesodelovanje, pomanjkanje ukrepanja in slabo komunikacijo, pa tudi potencialno slabo stanje tal?
Poznam in cenim prizadevanja nekaterih lokalnih civilnih pobud za izboljšanje okolja v Sloveniji. Na splošno se mi zdi, da pravica skupin civilne družbe, da sprožijo sodni postopek pred pristojnimi nacionalnimi organi, v Sloveniji ni zagotovljena v zadostni meri. V zvezi s tem je Bruselj že začel postopek proti Sloveniji za ugotavljanje kršitev, ki se nanašajo na prenos direktive o sodelovanju javnosti. Glede konkretnega primera, ki ga navajate, je komisija začela preiskavo z namenom preverjanja okoljevarstvenega dovoljenja, izdanega Cinkarni Celje, z vidika ustreznih direktiv EU, zlasti direktive o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja. Nekatera vprašanja, ki jih je sprožila civilna pobuda, so zajeta tudi v horizontalnih ukrepih komisije, ki se nanašajo na prašne delce. Pri tem moram poudariti, da ima komisija omejene pristojnosti, ko gre za obravnavo zapuščine okoljskih bremen, kot je onesnaženost tal zaradi pretekle industrijske dejavnosti v Celju. Naša pobuda za celostno rešitev tega vprašanja - gre za direktivo o varstvu evropskih tal - žal že leta čaka na potrditev v Svetu.
V letu 2010 smo prebivalci Slovenije s svojim načinom življenja "pridelali" okoli 864.000 ton komunalnih odpadkov - približno 422 kilogramov na prebivalca - in večino preprosto odložili na odlagališča. Se vam zdi ta praksa sprejemljiva? Kateri bi moral biti nujni prvi korak pri ravnanju z odpadki v Sloveniji?
Stanje se nedvomno izboljšuje, saj recikliranje komunalnih odpadkov narašča, odlaganje na deponijah pa upada. A veliko dela nas še čaka. V letu 2010 smo v Sloveniji deponirali 58 odstotkov komunalnih odpadkov, kar je veliko več od povprečja EU (38 odstotkov). Delež recikliranja je znašal 39 odstotkov, kar je bolj ali manj povprečje EU. En odstotek odpadkov je bilo sežganih. Najnovejši statistični podatki kažejo, da je v obdobju 2008-2010 količina komunalnih odpadkov padla na 471 kilogramov na prebivalca, kar je pod povprečjem EU (520 kilogramov). Padec je bil deloma tudi posledica zaostrenih gospodarskih razmer.
Da bi dosegla cilj za recikliranje komunalnih odpadkov za leto 2020, ki znaša 50 odstotkov, bo morala Slovenija več vlagati v infrastrukturo za recikliranje. Nekatere države članice so praktično že odpravile odlaganje in veliko se lahko naučimo od načinov, kako so to storile. Ključni so trije ukrepi. Prvič, uporaba ekonomskih instrumentov, denimo višji davki na odlagališča na celotnem območju države, ki lahko, skupaj s sredstvi EU, služijo za vir financiranja potrebne infrastrukture. Drugič, sheme za odgovornost proizvajalcev, razširjene na vse glavne tokove odpadkov. Proizvajalci morajo najti načine za vključevanje okoljskih dejavnikov v življenjski krog posameznega izdelka, kar spodbuja ponovno uporabo in recikliranje. In tretjič, ločeno zbiranje odpadkov in bolj dosledna uporaba načela "plačaj toliko, kolikor odvržeš" - ljudje morajo imeti občutek, da so njihova prizadevanja nagrajena.
Za Guardian ste napisali članek, v katerem ste izpostavili milijarde, ki bi jih lahko prihranili v britanskem gospodarstvu, če bi bolj učinkovito upravljali naravne vire. Ali imate te podatke tudi za Slovenijo?
Ob teh številkah se človek lahko zamisli. Kažejo na velik gospodarski potencial, ki ga ponuja učinkovito ravnanje z viri. Naredili smo analizo, ki temelji na modelu za celotno EU. Ta je pokazala, da vsako znižanje skupne materialne porabe gospodarstva za odstotno točko vodi do povečanja BDP za 12 do 23 milijard evrov in do okoli 150.000 novih delovnih mest. Bolj učinkovito ravnanje z odpadki bi lahko prineslo precejšnje koristi tudi za podjetja v Sloveniji. Po rezultatih modela bi več recikliranja in prenehanje odlaganja ustvarilo do 2600 dodatnih delovnih mest in povečalo letni promet v tem sektorju za več kot 270 milijonov evrov.
Kako pa gledate na Kitajsko, ki proizvaja vedno več blaga za potrošnike, tudi evropske, in ji je vseeno za okoljske standarde?
Ne bi rekel, da ji je vseeno. Kitajski minister za okolje mi je pred kratkim zagotovil, da so močno okrepili svoja prizadevanja za varstvo okolja. Onesnaženost zraka je postala vroča tema za mestne prebivalce na Kitajskem, ki stopnjujejo pritisk na uradne organe, da bi zagotovili upoštevanje strogih okoljskih standardov. Tudi njihov petletni razvojni načrt, ki so ga sprejeli pred kratkim, je močno okoljsko obarvan. Ne da bi se opredeljevali do dosežene ravni okoljske zavesti, lahko s precejšnjo gotovostjo ugotovimo, da Kitajska v okolju prijaznih tehnologijah vidi priložnost za bodočo hitro rast in razvoj. Sicer pa jo v Bruslju spodbujamo k sprejetju podobnih standardov, kot smo jih razvili in sprejeli tudi sami, predvsem skozi pogajanja o podnebnem in drugih okoljskih sporazumih. Pomagamo z nasveti, kako nadgraditi okoljsko zakonodajo in izboljšati njeno izvajanje.
Kako po vašem spodbuditi Kitajce in druge narode v razvijajočih se gospodarstvih k nakupu okolju prijaznih izdelkov? Navsezadnje bodo imeli ti veliko večji vpliv na okolje kot manj številni Evropejci.
Eden od velikih skupnih izzivov, s katerim se srečujemo vsi, tudi Kitajci, je združiti okoljsko trajnost z ekonomsko rastjo in prekiniti povezavo med rastjo in onesnaževanjem okolja. Prepričan sem, da je to neizogibno in bo do tega v vsakem primeru prišlo. Vprašanje je le, kako opraviti prehod in kako se nanj pripraviti, da bo manj boleč. Tiščanje glave v pesek in izogibanje nujnim strukturnim spremembam stanj, v katera so ujeta naša gospodarstva, finančni sektor, vzorci obnašanja, prehoda ne bo olajšalo. Ravno nasprotno. Stihija bi vodila do večjega števila poražencev prehoda in v poraz odgovorne politike. Za politike med drugim to konkretno pomeni iskanje načinov za preoblikovanje teh izzivov v konkretne gospodarske priložnosti za podjetja. To je mogoče storiti z različnimi instrumenti, vključno z inovacijsko politiko, obdavčitvijo, okoljsko in trgovinsko politiko. Podjetja ne potrebujejo prijaznih politik, ki jih bodo zaščitile pred spremembami, ampak v prihodnost usmerjene strateške politike, ki jih bodo pripravile na spremembe. Potrebujejo predvidljivo in stimulativno okolje, in ne dvomim, da bodo ponudila ustrezne inovativne odgovore, tako da bodo okolju prijazni proizvodi postali prevladujoči povsod.
Po drugi strani Kitajska proizvaja najbolj čiste tehnologije. Ali so na tem področju že boljši od Evrope? Kakšen trend bi vi napovedali?
Z nenehnim večanjem naložb v obnovljivo energijo je Kitajska eden ključnih globalnih akterjev v zelenih tehnologijah. Podoben trend lahko opazimo tudi v drugih razvijajočih se gospodarstvih. Zeleni industrijski sektor raste in postaja bolj konkurenčen vsepovsod. To vidim kot pozitiven trend, ki bi lahko omogočil dobro podlago za boljšo izvedbo okoljskih zavez v mednarodnem merilu. Evropa bi morala izkoristi svoje primerjalne prednosti, ki jih ima tako zaradi visoke okoljske ozaveščenosti kot tudi zaradi močnega tehnološkega razvojnega potenciala, dokler je še čas.
Kaj bo po vašem prevladalo v svetu - zelena rast ali zeleni protekcionizem?
Brez dvoma zelena rast. Če bi bila rjava rast trajnostno zdržna, bi danes ne govorili o nujnosti sprememb in zeleni rasti kot nujni alternativi. Dilema o zelenem protekcionizmu je sicer danes v razvijajočem se delu sveta kar trdno zasidrana. Če gre za vprašanje, ali bomo v prihodnje skozi številne trgovinske sporazume poskušali izboljševati tudi okoljske standarde, je odgovor pritrdilen. A to počnemo dokaj sistematično že danes. Trgovinska in okoljska politika se morata medsebojno dopolnjevati. Skrb za okolje mora biti integrirana v mednarodno trgovinsko politiko, tako kot mora biti integrirana tudi v večino naših evropskih politik, kmetijsko, ribiško, raziskovalno, energetsko, transportno, ekonomsko itd. To seveda ne pomeni nujno ukrepov omejevanja, ampak tudi in predvsem ukrepe spodbujanja trgovine z okolju prijaznimi proizvodi, uveljavljanje standardov in meril, ki so skupna in nediskriminatorna, pa tudi pripravljenost, da z instrumenti, finančnimi podporami ter skupnimi raziskovalnimi projekti s partnerji rešujemo morebitna odprta vprašanja v obojestransko korist. Konec koncev je ohranjeno okolje največja nagrada tistim, ki ga lahko živimo in uživamo.
