Že kot otrok je bila nekoliko drugačna, je povedala, shizofrenija pa se je pojavila, ko je bila stara 24 let in se ji je na potovanju zgodil zelo travmatični dogodek. Ne ve sicer, ali je imela bolezen že prej ali pa jo je povzročil ta dogodek. Potem je diplomirala in se zaposlila kot učiteljica na osnovni šoli. Na to delovno okolje ima lepe spomine in poudari, da je sodelavci niso nikoli užalili ali prizadeli. Ker pa ni redno jemala zdravil, se ji je stanje občasno poslabšalo, zato so jo večkrat hospitalizirali v Psihiatrični bolnišnici Polje. Bolezen se je kazala tako, da je imela prisluhe.

Glas v glavi

"Imela sem glas, pajaca v glavi, ki je ukazoval, kaj moraš narediti; narediš tudi slabo, čeprav veš, da ni dobro. To je grozljivo," je povedala. Tako je šlo do leta 1998, ko so jo upokojili, brez njene privolitve. "Potem sem zbolela še bolj, ker ni bilo več službe, odgovornosti, vizije, sanj... Prideš domov in je tema in praznina," je razlagala gospa, ki se zdi polna energije in zanosa. Leta 2001 je bila hospitalizirana zadnjič: "Potem sem se uprla sprehajanju iz svobode v bolnišnico." Redno je začela jemati zdravila in stanje se ji je stabiliziralo: začela se je lepo oblačiti, paziti, kako govori in "po devetih letih že lepo obvladam položaj normalnega človeka." Takrat je tudi spoznala svojega "normalnega" partnerja Valterja. "Prišel je zamenjat varovalko in je kar ostal pri meni," je zažarela vsakič, ko ga je omenila.

Normalno življenje

In začelo se je, kot pravi Maričičeva, tako imenovano normalno življenje: skrb za gospodinjstvo, obnova stare hiše v Beli krajini, ki jo je podedovala po dedku, ustanovila je kulturno-turistični center Baričeva hiša, dela kot prostovoljka... "in obdobje sreče in miru, ki kar traja." Ni pa nujno, da bo tako v nedogled, saj se bolezen ponavlja, je realna. Glasu več ne sliši, a mora biti v stanovanju vedno neki drugi glas, iz radia ali televizije, da zapolni praznino v glavi. Prav tako ima težave z novimi osebami v življenju in ne more kontrolirati socialnih stikov. Bolezen je kronična, a lahko sobivamo z njo, lahko jo prelisičimo, je prepričana. Sama jo je začela prelisičevati z zdravili, ki jih je treba jemati redno in vestno. "To je najlažja pot, da prideš do zdravja," je povedala. Poskusila je tudi z različnimi alternativnimi metodami, a se ni dobro končalo. "Najprej ti rečjo, da moraš nehati z zdravili, a sem bila že če mesec dni v bolnišnici." Seveda imajo zdravila stranske učinke, a se tudi te da prelisičiti: tresejo se ji na primer roke, a jih drži ob telesu in se to ne opazi. Zelo mora paziti tudi na telesno težo. Zelo se ji zdi pomembno tudi, da se je odpovedala alkoholu in travi, "saj imaš že tako v možganih motnje". Bolnišnice pa jo je še vedno strah, saj se boji, da je, ko pride v Polje, več ne bi spustili ven.

Bolnikom svetuje, naj si najdejo neko zaposlitev. "Nekaj moraš delati, ne smeš samo v zrak gledati." Maričičeva ne more delati osem ur, lahko pa dela manj. Čeprav si bolan, si je treba prizadevati zaslužiti kak denar, pove.

Ne skriva svoje bolezni

Nikoli ne skriva, da je bolna, a mora biti "diplomatska" v odnosih z drugimi ljudmi. Ljudje to, da ima shizofrenijo, sprejmejo zelo različno; eni se umaknejo, tisti, ki imajo toplo srce, pa pokažejo polno mero sočutja. "Ne govoriti o svojo bolezni je stres, jaz sem se temu stresu odpovedala, ko sem javno spregovorila o svoji bolezni." Pa saj je shizofrenija bolezen kot vsaka druga, je prepričana.

Seveda ima tudi težke trenutke. "Ko ne funkcioniram, zelo boli duša." Ne obsoja se, lahko sedi, tuguje, ampak čez 14 dni vstane in gre dalje. Zapisuje si svoje misli in tako je pred tremi leti izdala knjižico z naslovom Nekdo te mora imeti rad, pred dvema letoma pa je nastopila tudi kot glavna protagonistka dokumentarnega filma o življenju s shizofrenijo, ki so ga posneli na RTV Ljubljana. Kot svoj največji dosežek vidi svojo družino: "Jaz, Valter in maček." Ljudje s shizofrenijo čutijo ljubezen drugače, pravi: "Kot da plavam v velikem oceanu." Pravi, da ona s svojo shizofrenijo kot z mavrico polni Valterjevo racionalno življenje. Pri tem je pomembno, da partner ne bo naredil nič namesto nje, ampak zanjo.

Življenje s shizofrenikom

Življenje s shizofrenikom je zelo drugačno, če si tega človeka pripravljen sprejeti kot celoto, pa je lahko zelo zanimivo, je povedal Valter Purger. Človek s shizofrenijo je nepredvidljiv, ljudje pa imamo radi predvidljivi stvari, da nekaj, kar se zmeniš, tudi drži. Za življenje s shizofrenikom je potrebna tudi velika količina empatije, vživljanja v sočloveka. "Če shizofreniku postavite vprašanje, nanj ne dobite odgovora, ki ga pričakujete. Razumeti morate, zakaj je tako odgovoril in potem ga poskusite pripeljati nazaj v ta svet," je razložil. Ti ljudje tudi potrebujejo pomoč, saj se izgubijo pri že tako osnovnih stvareh, kot je opraviti nakupe. Dobiti moraš tudi občutek, kdaj kakšne stvari res ne zmorejo, kdaj pa bi kaj lahko naredili, a nočejo. A s vzpodbudo, vztrajanjem in opozarjanjem se da veliko narediti. "Nikoli pa ni dolgčas, vedno je nekaj novega, Lidija ima veliko idej," je povedal. Zdi se mu zelo pomembno, da se ljudje s shizofrenijo čim več družijo z "normalnimi" ljudmi, da imajo možnost opazovati, kako se normalni ljudje odzivajo. Pogreša tudi več podpore tem bolnikom, predvsem s strani politikov, saj se na primer v predvolilnem času nobeden izmed kandidatov ni potrudil in obiskal bolnišnice v Polju.