Raziskava je pokazala, da socialno in ekonomsko šibkejši sloji zdravim prehranskim izbiram ne namenjajo dovolj pozornosti zaradi ekonomskih razlogov, zaradi premajhne dostopnosti in tudi še vedno preslabega poznavanja zdrave prehrane. Za gospodinjstva z nižjimi dohodki pomeni prehrana bistveno višji delež v strukturi vseh izdatkov kot za tista z višjimi prihodki. Pokazalo se je, da tisti z nižjimi prihodki tudi najpogosteje preverjajo ceno živil.
Zagotoviti dostop do kakovostne hrane
"Skrb zbujajoče je, da sta se v zadnjem obdobju občutno podražila tudi zelenjava in sadje," meni Vida Fajdiga Turk z IVZ in dodaja, da vsakodnevno uživanje sadja in zelenjave v priporočenih količinah zagotavlja zadostno preskrbljenost z nekaterimi življenjsko pomembnimi hranili, omogoča vzdrževanje priporočene telesne teže in zmanjšuje tveganje za nekatere kronične nenalezljive bolezni, kot so bolezni srca in žilja, sladkorna bolezen tipa 2, nekatere vrste raka. Zato bodo višje cene sadja in zelenjave lahko še bolj neugodno vplivale na zdravje.
Dostop do kakovostne hrane, ki si jo ljudje cenovno lahko privoščijo, je po podatkih raziskav pomembnejši kot samo izobraževanje o pomenu prehrane za zdravje. Pomemben cilj javnega zdravja je zato razpoložljivost zdrave in hranilno bogate hrane in cenovna dostopnost do nje, saj učinki nezdrave prehrane pomembno vplivajo na zdravje celotne populacije, še zlasti pa na zdravje socialno in ekonomsko šibkih slojev. "Slovenija na primer z zakonom o šolski prehrani vsem odraščajočim omogoča s smernicami urejeno zdravo prehranjevanje, otroci in mladostniki iz socialno ogroženih skupin pa obroke dobivajo brezplačno, kar je vzor za druge države EU. Naša država uporablja tudi nepovratna sredstva skupne kmetijske politike evropske komisije, ki omogočajo, da vsi učenci v šolah, ki sodelujejo v Shemi šolskega sadja, dobijo brezplačno sadje in zelenjavo," pojasnjuje Vida Fajdiga Turk.
Dodatni prehranski programi
V sedanjih razmerah bi bilo treba razmisliti o sistemskih ukrepih, ki bi najbolj ogroženim skupinam ljudi zagotovili dostop do kakovostnega sadja in zelenjave ter kakovostnih beljakovinskih živil. Z dodatnimi prehranskimi programi bi lahko država vplivala tudi na prehranski status in zdravje socialno ogroženih kategorij prebivalstva. Poleg tega je smiselno spodbujati tudi lokalno pridelavo hrane na ravni države in samooskrbo gospodinjstev. Tako se namreč zagotavlja dostopnost do kakovostnih in zdravju koristnih živil, ki upoštevajo kulturno specifične načine prehranjevanja prebivalcev ter razvijanje trajnostne kmetijske politike. S tem bi bil naš prehranski trg tudi manj pod vplivom trenutnih nestabilnih razmer na globalnem trgu.
