Kandidati lahko svobodno govorijo o vsem, kar jim pade na pamet. Zaradi tega bi jim bilo dobro prepovedati, da govorijo v prihodnjiku. Predsednik republike namreč na prihodnost nima nobenega vpliva in tudi ni odgovoren za sedanjost. Ko so pisali prvo slovensko ustavo, so raziskave javnega mnenja kazale, da bo na prvih predsedniških volitvah zmagal nekdanji komunist Milan Kučan. Pisci ustave in parlamentarci so zato iz predsednika republike naredili protokolarno funkcijo, ki razen o notranji opremi svojega kabineta ne more samostojno odločati o ničemer drugem. Politična funkcija z najmočnejšim mandatom neposredne izvolitve ima najmanj političnega vpliva.

To deluje osvobodilno. Predsedniški kandidati ne morejo govoriti, kako bodo rešili narod in njegovo državo, ker ne morejo rešiti ne enega ne drugega. Nimajo s čim. Tudi nimajo nobenega inštrumenta, s katerim bi lahko reformirali ekonomijo, spremenili lastniška razmerja, vrnili gozdove državi, poplačali dolgove, vzeli kredit ali podržavili cementno industrijo. Predsednik republike sme strumno stati ob zastavi in modro govoriti. Skoraj vsaka druga dejavnost je protiustavna. V predvolilni kampanji bi morali testirati, če to zna.

Predsedniku sploh ni treba biti politik, mora pa biti državnik. Bilo bi prelepo, če bi se v predvolilni kampanji odločili, da bodo tekmovali v modri in umirjeni govorici. Če bi se drug drugega trudili nadkriliti s tehtnimi sodbami na podlagi zanesljivih informacij. Poskušali prehiteti z razgledanostjo, širokimi nazori in pronicljivimi vpogledi v našo družbo in njeno državo. Če ne bi delali panike z napovedmi skorajšnjega konca sveta in mešali glave s prizori njegove rešitve, ki da je odvisna od njihove izvolitve. Konec časov bo prišel v vsakem primeru. Predsedniška predvolilna kampanja bi bil lahko prijeten dolgočasen predah pred njim. Mesec dni racionalnega razmisleka o družbi, v kateri živimo, brez živih slik in telovadenja. To bi si želeli. Popoln dolgčas.

Kandidati se bodo seveda odločili za politični spektakel. Ampak, potem morajo delati zares velik cirkus in zabavati publiko bolj kot vsi drugi radijski in televizijski programi skupaj. Ne velja delati spektakel, ki zamori publiko. V primeru, da bi želeli vratolomna soočenja, na katerih bi sproščali domišljijo, morajo biti na smrt zabavni. Najeti morajo Shakespeareja. Samo nasmihanje ne velja. Človeka mora dvigniti pokonci, da začne skozi okno igrati na trobento in vpiti od veselja. Se to da narediti? Seveda se da. Ampak treba se je odpovedati državnosti in se radikalno spustiti v politiko.

V eni od slovenskih psihiatričnih bolnišnic imajo na varovanem oddelku zaprte tri paciente, ki trdijo, da so predsedniki Slovenije. Zvečer gledajo televizijska poročila. Ob prvih nastopih predsedniških kandidatov in napovedih, kakšna bo videti predvolilna kampanja, so se močno vznemirili. Najprej zato, ker se neki vsiljivci silijo v ospredje in njih sploh ne omenjajo. Potem zaradi diletantizma nastopov in poskusov cenenega populizma. Na koncu pa zato, ker ni bilo v prvih nastopih videti nobene želje po tehtni razpravi o stanju naše družbe in odgovornosti zanj. Sam nisem bil priča njihovemu vznemirjenju, po pripovedovanju očividcev, pa potem diskusija med tremi predsedniki na varovanem oddelku v ničemer ni zaostajala nad tem, kar smo vajeni zunaj.

Če bi televizijci želeli zares atraktivno soočenje in kresanje mnenj, bi lahko pripravili televizijsko soočenje treh, ki trdijo, da so že zdaj predsedniki Slovenije, in kandidatov, ki bi to radi postali za naslednjih pet let. To bi bil medijsko izzivalen pristop k politični diskusiji, ki bi ga volilci znali ceniti in bi bil usklajen z drugimi političnimi razpravami. Gledalci bi po mobilnih telefonih sproti oddajali glasove za nastopajočega, ki bi se najboljše odrezal.

Resen ugovor proti temu bi lahko bil, da bi bili predsedniški kandidati v podrejenem položaju zaradi predsodkov, ki vladajo v naši družbi do poklicnih politikov. To je upoštevanja vreden zadržek. Rešiti se ga da tako, da bi vsi skupaj z elektronsko spremenjenimi glasovi nastopali za črno zaveso, predstavili pa bi se samo s številkami. Publika bi glasovala za tistega, ki najbolj pametno govori. Tako se dela politični spektakel.

Ampak to je naporno. Želimo si nekaj političnega udobja. Saj se je treba samo odločiti ob katerem kandidatu nam bo najmanj nerodno, ker je predsednik.