Pozabite včasih na tisto, kar piše v pravilnikih. V šolstvu imamo toliko dokumentov, da me je strah. Pripeljejo lahko tako daleč, da učitelja, ki želi razmišljati in odreagirati po zdravi pameti, pravilniki ustavijo. Otroci hitro dojamejo, za kaj gre. Ko pride do tega, je to za otroka slabo." Tako je na nedavni konferenci o preventivnem preprečevanju nasilja v šolah Izberem nenasilje in sem svoboden dejal Bojan Lampret, ravnatelj Poklicne srednje šole Ptuj. Njegove besede so najbrž tudi odmev svojevrstnega obupa učiteljev, ki se vsak dan srečujejo z nasiljem, a se iz različnih razlogov ne znajo ali ne zmorejo nanj ustrezno odzvati.
Učenec pretepal, zažigal lase...
Na nedavnem srečanju osnovnošolskih ravnateljev je dr. Kristijan Musek Lešnik opisal primer, ki se je zgodil na šoli v bližini Ljubljane. Sedmošolec je vrstnika tako pretepel, da je ta končal na urgenci. Na šoli so ukrepali in - premestili žrtev. A nasilni šolar ni odnehal. Drugi vzgojni ukrep si je prislužil, ko je sošolki zažgal lase, tretjega z otipavanjem. Na šoli so sklenili ukrepati bolj ostro. Dobrega pol leta so skrbno vodili predvidene postopke za prešolanje učenca, kar se je na koncu tudi zgodilo. Toda starši učenca se s tem niso strinjali. Najeli so znano odvetniško pisarno, ki je našla luknjo: svetovalna delavka je omenjala motnje vedenja, za kar ni bila kvalificirana. Učenca je šola morala vzeti nazaj. Že prvi mesec so na urgenco odpeljali novo žrtev nasilnega otroka…
Opisani primer je eden bolj drastičnih in morda izjemen, a vseeno je vzorčen. Tudi ko učitelji hočejo ukrepati, jim to preprečijo neživljenjski postopki izrekanja vzgojnih ukrepov in starši, kar se včasih ni dogajalo. Tudi to plat je lepo povzela ena od udeleženk omenjene konference, ravnateljica vrtca Trnovo Suzana Antič. Strokovni delavci imamo diplomo za delo z otroki, ne za delo s starši, je dejala.
Razsežnosti nasilja v slovenskih šolah
Mnogi učitelji pa tudi dijaki opozarjajo, da je nasilja v šolah več, kot se zdi, nasilni so oboji. Še vedno je nasilje nekakšen tabu, o katerem se ne govori, tudi zato, ker učitelji ne želijo škoditi imidžu svoje šole, kot je opozoril učitelj sociologije na mariborski Tretji gimnaziji Boris Radosavljevič.
Po ugotovitvah pred kratkim obelodanjene mednarodne raziskave HBSC (Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju 2010) se slovenski učenci, primerjalno gledano, ne izkažejo najslabše. Po tej raziskavi je bilo v fizični pretep vsaj trikrat v zadnjem letu vpletenih 22 odstotkov slovenskih enajstletnikov in 8 odstotkov enako starih deklic, kar nas med 39 državami uvršča na visoko nadpovprečno mesto. 13 in 15 let stari otroci so se uvrstili okoli povprečja. Da so bili v zadnjih dveh mesecih žrtve vrstniškega nasilja, je pritrdilo 7 odstotkov enajstletnikov in prav toliko enajstletnic, kar nas uvršča pod povprečje (povprečni delež je 13-odstoten). Višji, a vseeno podpovprečni so bili tudi deleži med 13-letniki in 15-letniki. Raziskava je pokazala, da buling v večini držav upada, kar je po mnenju avtorjev znamenje, da je manjša toleranca do nasilja učinkovita.
Vsi pa o tem niso prepričani. Nekateri strokovnjaki se nagibajo k teoriji, da prepovedano fizično nasilje nadomeščajo bolj prikrite, a nič manj uničujoče oblike nasilja, zlasti verbalno nasilje. Raziskava, ki so jo izvedli v Dijaški organizaciji Slovenije, je temu do neke mere pritrdila.
Raziskava, opravljena na dovolj visokem vzorcu dijakov prvega in tretjega letnika različnih srednjih šol, je pokazala, da je na srednjih šolah veliko nasilja, najpogosteje (vsakodnevno!) pa se pojavlja verbalno nasilje. Deležni so ga tako dijaki kot učitelji. Kot vzrok za nasilje dijaki - zanimivo - navajajo stresno okolje in tekmovalnost. Fizičnemu nasilju (brcanju, pljuvanju, udarcem) je vsaj enkrat na mesec priča 8 odstotkov dijakov, skoraj desetina dijakov svoje sošolce namenoma ignorira, kar 31 odstotkov dijakov pa svoje učitelje žali. Po mnenju dijakov so nasilni tudi učitelji: četrtina jih trdi, da jih učitelji ignorirajo, 6 odstotkov, da jih žalijo, in dvakrat toliko, da jih mučijo z neprimernimi opazkami. Alarmanten je podatek, da je bila polovica vseh anketiranih dijakov vsaj enkrat trpinčena.
Več kot tretjina dijakov ne bi pomagala sošolcu
Zelo skrb zbujajoči so tudi podatki, ki kažejo, da se toleranca do nasilja s starostjo zvišuje. Ko so dijake vprašali, ali bi lahko sodelovali pri izvajanju nasilja nad dijakom, ki ga ne marajo, jih v prvem letniku ne bi sodelovalo le 47 odstotkov, v tretjem pa še manj - le 33 odstotkov. O odnosu do nasilja veliko pove tudi podatek, da se je ob nasilju zelo neprijetno počutil le manjši delež dijakov - zelo neprijetno 37 odstotkov, neprijetno pa 42 odstotkov. Dobra desetina ni občutila nič posebnega, sedmim odstotkom se je nasilje nad žrtvijo zdelo povsem primerno.
Že kar srhljiv pa je podatek, da se mnogim dijakom ne zdi potrebno žrtev braniti pred nasilnežem, zlasti ko nasilje nad posameznikom, fizično ali verbalno, izvaja skupina. Kar 39 odstotkov jih je priznalo, da ne bi pomagali žrtvi. Morda najbolj presenetljiv podatek pa zadeva (ne)odzivnost učiteljev na nasilje.
40 odstotkov prvošolcev in 43 odstotkov tretješolcev je odgovorilo, da učitelji le redko pomagajo ustaviti nasilje med dijaki, če pa že posredujejo, pa storilca le prepričujejo, naj neha biti nasilen, s kaznijo pa le grozijo. Tudi sicer dijaki menijo, da so nasilneži premalokrat kaznovani. Da so nasilneži redko kaznovani, je potrdila skoraj polovica dijakov. 18 odstotkov jih je menilo, da nasilneži nikoli niso kaznovani. Glede na te podatke ne čudi ugotovitev, da se dijaki, ki bi bili žrtve nasilja, s svetovalci sploh ne bi želeli pogovarjati; tako je odgovorila več kot polovica vprašanih. Predsednik dijaške organizacije Tim Grünfeld meni, da so učitelji včasih v odnosu do nasilja že kar otopeli. "Na neki šoli se je dijak učitelju pritožil zaradi stalnega zmerjanja sošolcev, učitelj pa mu je odvrnil, da naj se ne sekira, da je to normalno."
Včasih zadošča "napačna" frizura
"Tako imenovana normalizacija verbalnega nasilja na šolah je pojav, s katerim se srečujemo v zadnjih letih in s katerim se absolutno ne bi smeli sprijazniti," ugotavlja tudi Doroteja Lešnik Mugnaioni, ki v okviru Šole za ravnatelje vodi tako imenovano mrežo učečih se šol, v katerih razvijajo strategije za preprečevanje nasilja. V desetih letih, kar vodi ta program - potekal je na kakšnih 70 ali 80 vrtcih in šolah - je dodobra spoznala to plat šolstva. Poudarja, da se je odnos do nasilja v minulem desetletju zelo spremenil. "Veliko več je šol, ki so odločene, da je nasilje treba preprečevati in proti njemu ukrepati. Velik problem pa v zadnjih letih postajajo verbalno nasilje - otroci se ponižujejo, žalijo - pa tudi bolj 'prefinjene' oblike nasilja, kot so ignoriranje, socialno izločanje. Nov je pojav tako imenovanega internetnega nasilja, ki vključuje tudi verbalno nasilje po mobitelih." Naša sogovornica poudarja, da je to nasilje v veliki meri prikrito, najti ga je tudi na "elitnih" šolah, vse raziskave pa ugotavljajo, da rani in psihično poškoduje bolj kot odkrito fizično nasilje. Iz svoje prakse na šolah se spomni kar nekaj primerov, ko je žrtev, ki je zaradi tega hudo trpela, izločil cel razred; najbolj občutljivi so končali celo pri pedopsihiatru. Razlogi, da sošolci po vplivom nekaj vplivnih posameznikov ali posameznic - verbalno nasilje je v večji meri značilno za dekleta - nekoga izločijo, so zelo pestri. "Učenec je lahko močnejše postave, lahko je reven, tih, glasen, neuspešen ali pa prav nasprotno - lahko je izjemno nadarjen. Včasih je kriva zgolj 'napačna' frizura. Pomembno je, da je drugačen. Z izločenim učencem ali učenko se nihče ne pogovarja, z njim ali njo noče nihče nič imeti. Na take primere sem naletela že pri 6-letnih otrocih. In nikoli ne gre za to, da otroci ne bi vedeli, kaj se dogaja."
Doroteja Lešnik Mugnaioni poudarja, da bi na šolah morali veliko pozornosti nameniti zlasti ustreznejši komunikaciji med učitelji in učenci oziroma dijaki, ki očitno ni najboljša, saj dijaki učiteljem očitno ne zaupajo dovolj. Starši pa bi morali raziskati, kaj se dogaja z otrokom, če noče v šolo, če mu izrazito pade uspeh. In ne bi smeli nekritično ščititi svojih otrok, ko ti izvajajo ali zgolj tiho sodelujejo v nasilju.
