Njegova dnevna soba je "cinično čist funkcionalen prostor s pomanjkanjem estetike", če ne štejemo plakatov za video igro Call of Duty: Black Ops in Josepha Stalina. Ko Žižek streže s pijačo, novinarka opazi, da so vse njegove kuhinjske omarice polne oblačil. "Živim kot norec!" pribije Žižek in svoji gostji razkaže stanovanje. Takoj postane jasno, zakaj filozof svoje obleke hrani v kuhinji – povsod drugje prostor od stropa do tal zasedajo knjige in DVD-ji.
O Žižku in njegovem delu novinarka piše: Zagovarja tezo, da ni nič tako, kot se zdi. V prav vsaki stvari najdemo nasprotje. Večina stvari, za katere mislimo, da so radikalne, subverzivne ali preprosto etične, v resnici ne spremenijo ničesar.
"Kadar kupiš organsko pridelano jabolko, si to storil zaradi ideoloških razlogov. Ob tem se počutiš dobro: 'Naredil sem nekaj za mater Zemljo,' in tako naprej. Koliko pa smo zares zavezani temu? Gre za lažno zavezo. Paradoksalno te stvari počnemo le zato, da bi se izognili resničnim dejanjem. Počutimo se dobro; recikliramo, somalijski siroti pošljemo pet evrov na teden, izpolnili smo svojo dolžnost," ugotavlja Žižek. Obsesija zahodnih liberalcev s politikami identitete nas odvrača od resničnega problema razrednega boja, je prepričan Žižek, ki sam sebe označuje kot "zapletenega marksista" z revolucionarnimi idejami.
Kritiki, ki ga imajo za nekakšnega "Borata filozofije", iz njega posledično izvabljajo še bolj škandalozne izjave. "Težava Hitlerja je bila, da ni bil dovolj nasilen," ali "Nisem človek, temveč pošast," so le primeri, v katerih nekateri vidijo smešno pregovarjanje, drugim pa zbujajo strah, da je Žižek "agitator neomarksističnega totalitarizma". Žižkova osebnost se je med finančno krizo povzpela do statusa zvezdnika globalne recesije, saj privablja vedno večje množice sledilcev, ki ga imajo za intelektualnega genija. Kar je svojevrsten paradoks, ker če bi vprašali Žižka, se najraje ne bi pogovarjal z nikomer.
"Ali ne vidite, da sem nor?!"
"Zame je ideja pekla ameriška zabava. Ko me povabijo, da bi kje govoril, in mi rečejo: 'Po govoru pripravljamo še manjši sprejem,' mi je takoj jasno, da bo to pekel. To namreč pomeni, da bodo vsi frustrirani idioti, ki mi vprašanja niso zmogli postaviti po koncu govora, prišli do mene in začeli z besedami: 'Gospod Žižek, saj vem, da ste verjetno utrujeni …' Potem pa se je**! Če veš, da sem utrujen, zakaj me potem sprašuješ? Vedno bolj postajam stalinist. Liberalci za totalitarce vedno pravijo, da so sicer za človeštvo, nimajo pa sočutja do posameznikov. To je popolna oznaka zame. Človeštvo? Ja, v redu – nekaj super govorov, nekaj krasne umetnosti. Konkretni ljudje? Ne, 99 odstotkov je dolgočasnih idiotov."
Žižek je večino svojih predavateljskih služb v Evropi in ZDA opustil, ker ni mogel prenašati študentov. "Še posebej sovražim, če hodijo do mene z osebnimi težavami. Navadno jim rečem: 'Poglej me, opazuj moje tike, ali ne vidiš, da sem nor? Kako lahko sploh pomisliš, da bi za nasvet o osebnih težavah prosil norca, kot sem jaz?'" Dokazi za to so na dlani, ugotavlja novinarka Guardiana: Žižek, ki je videti kot grizli, si z rokami krili pred obrazom, smrka, noslja in na veliko gestikulira med svojim govorjenjem. "Ampak tudi to ne pomaga! Še vedno mi zaupajo. In to sovražim. Pri Američanih me zelo moti ta odprtost. Ko nekoga prvič spoznaš, ti že začne pripovedovati o svojem spolnem življenju. Sovražim to, sovražim!" reče Žižek, nato pa se s plavolaso novinarko zaplete v dolg pogovor o … seksu.
