Pred nas stopi grešni smrtnik, ki ga motivira interesna ekonomika in bi želel biti nagrajen brez zmage; takšna je moralna ideologija tega zasebniškega stremuha z manirami, ki mu manjka manj od nič. Podprt z raznoterimi priročniki (učbenika etike ni vmes), odmisli božje zapovedi; ko spektakelski šunder postavi v ospredje tujo skorumpiranost, sam voluhari naprej. Z globalno mižerjo se noče bosti, raje kupi začasen mir v domači hiši s krznenim plaščem za ženo. Sledenje moralnim načelom nadomesti ujetost med privide in iluzije, kjer se vsak po svojih močeh ogiba omejitvam.

Tako gledamo pasijonsko procesijo do putane Rufjane, na sestanek z novodobno "sveto trojico" Politik-Finančnik-Pravnik, ki prisegajo na praškaste omame in se ob prijatelju v stiski razbežijo. Mlakar preverja komični element liturgičnih zgodb, ne moralizira in ne šviga s kazalcem; vere ne smeši in je ne parodira, čeprav je očitno, da Bog ni gibalo prikazanega posvetnega konteksta in čustvovanja. Ko skozi dimnik privrši dama Smrt, se kozmični pomen zaostri, Radoš Bolčina kot globoko zamaskirana starka s koso, ki imenuje reči s črnohumornimi besedami, pokosi denarnike z enim zamahom - in sproža asociacije na Leteči cirkus Montyja Pythona. Zadnja pripade Marjuti Slamič, Sljehrnikovi ženi in njegovi samooklicani vesti, ki Smrt premikasti in zagotovi srečen status quo.

Predstava je v izvedbenem smislu sijajna komedija brez praznih tekov in zastranitev, primer igralsko usklajene gledališke zabave, katere verzificirani severnoprimorski jezik odlikuje niz pomenskih plasti in izvrstno plasiranih domislic, ki jih ni mogoče reducirati na feydeaujevsko aritmetiko. Samo Milavec organizira igralni prostor nezahtevno, grandiozne spektakelske mehanizme nadomestijo oblaki dima ob prehodih nadstvarnih bitij med smrtnike in instrumentalna kulisa v živo, njen avtor je prav tako Mlakar. Profilirana izpisanost Sljehrnika, ki daje mero žanru kvalitetne komedije, stoji po sebi in v tem smislu preseže predhodnico Duohtar pod mus (2007), ki je izšla iz motivov Molierovih enodejank. Takšen je ateističnemu kontekstu prirejen baročni theatrum mundi: živi svojo nujnost in tudi Bog Iva Barišiča, soakter Stare zaveze kot kompendija krvi in nasilja, je v svoji apoteozi poln izgovorov za neukrepanje.

Teja Glažar je izjemna v vlogi betežne, a klene roditeljice, ki jo sinovska ljubezen brž po prepisu hiše preseli pod most (a saj je zmeraj sanjala o pogledu na reko, slišimo). Svež vtis pusti pošvedrani Revež Roka Matka, ki mu Sljehrnik najde še smreko za obešenje. Upočasnjen je ritem dolgonoge Rufjane v usnju (Ajda Toman), zastopnice "edinega poštenega" ceha, ki po potrebi preprime položaj v svoje roke. Prepriča tudi Igor Štamulak, to pa pokaže, da Taufer iztisne iz slehernika kar največ.

Režija ne arhivira popularne kulture, ampak povezuje stereotipne obrazce z natančno montažo in z dramaturško zglajenimi prehodi, kar skupaj s predlogo variira resnico Pasijona kot prispodobo za življenje, kjer je potrebe po revolucionarni spremembi le za vzorec - hkrati pa utrjuje gledališče kot deelitizirano umetnostno panogo, vzmet predstave teče enakomerno in primakne Vita Tauferja stari ideji žanra, kjer intelektualni podtekst zagotovi široko "komično katarzo". Več subverzivnega potenciala bi bilo odveč. Kam vse bo Iztok Mlakar s svojimi "videnji" še zavil in kaj ušpičil v prihodnje, ne moremo vedeti. Kamor koli že, vrsta občinstva je že zdaj dolga.