Sprva vakuumsko stisnjena in neprodušno zaprta predstava je znatno obtežena s fiksno zamislijo vladajoče ideje. Tok predstave je faktično in precej linearno odmerjen z enakomernim ritmom, slikanje nepremakljivega, do zadušljivosti skoncentriranega ozračja je omniprezentno, kasneje pa iz tega samozadostnega vakuuma nekoliko vzgibano z nekaj poetičnimi tujki: poskusi humornih vložkov in hojo po didaktičnem živcu občinstva, ki pa funkcionirajo parcialno, v lokalnem dometu, ne v vezavi na celoto ali diahroni potek. V splošnem zato v gledališki manifestaciji ideje zmanjka neki bazični ton v kontinuiteti ali še prej - konsekventnost uprizoritve. To je zlasti opazno v konceptu ljudstva kot celoti, čeprav so ti postkatastrofični brezdomci (kostumografsko nekoliko stereotipni) v individualnih igralskih izrazih suvereni. V zborovskih stajankah o obč(ečlovešk)ih resnicah v slogu nekakšnega folklorno znižanega oratoričnega modusa pa ta zbor izbrancev ustvarja paralelni, od dogajalnega povsem ločeni svet v mističnem vzdušju intimne svetlobe.
To je študiozna in v ideji natančna postavitev, tudi igralsko odločna in z znatno mero ustvarjalne prizadevnosti in zavzetosti (letošnji dehierarhizirani posegi v ansambel in intervencije različnih režijskih poetik že kažejo plodne učinke), jasna pa tudi v verzni izreki - trenutno dokaj redki vrlini na slovenskih odrih (lektorica je Metka Damjan). Postavitev v repertoarju režijskih sredstev prisega na minimalizem brez pretirano ekstenzivnih prijemov. Obdelava teksta (delo režiserke) dramaturško precizno razseka osamele monološke pasuse v dialoško navezo s prilagodljivim zborom in vsebino neobotavljivo obarva z interpunkcijami, čeprav pušča priokus zaradi neobičajne logike akumuliranja idej.
Kreon (Renato Jenček) kot (militantni) tiranski patriarh je v nepremakljivi zaverovanosti suvereno razvit do že kar moteče zablode. Obe sestri sta igralsko od samega začetka v življenjski drži nepovratne zaznamovanosti, Antigona (Pia Zemljič) je v tem okostenelem ali strogo racionalno in preživetveno neusmiljenem univerzumu postavljena kot edini emocionalno šibki člen, ki ne izpolnjuje norm večine. Kot osebnostno individualizirani odpadnik ji v komunikaciji s stvarnostjo občestva polresignirano preostane ironizirana distanca, še z zadnjimi ostanki nejevernosti in grenko zadržanimi solzami. Ismena je v precepu med obema skrajnostma in v prezentni izvedbi Tanje Potočnik čvrsta in zrelo do strogo razumsko adaptirana na nizke udarce nepremakljive danosti, v dvomu nato bolj ženstveno zmehčana. Histerično v afektu begajoča in razdvojena med smeh in jok je Evridika Lučke Počkaj, Aljoša Koltak je preudarni in feminilni Hajmon v poslovni opravi, podkupljivi stražar Blaža Setnikarja pragmatično zadržani podizvajalec oblasti. Ostane le še na videz slepi Tejrezias (Bojan Umek) kot dejansko vseskozi osrednji upravljalec ljudskega mnenja iz ozadja (lutka na vodilni poziciji je irelevantna), ljudstvo pa si pred njegovimi očitno manipulativnimi prevarami seveda zatiska oči. Ostalo je zgodovina.