Predstava Kar hočete v režiji Janusza Kice se v komedijski zmešnjavi razdruženih dvojnikov in njihovih metagledališko sr(e)čnih spojev, medijskih videzov in ljubezenskih prividov razkrije kot vseskozi inteligentno režijsko manipuliranje in kopiranje teatralizirane vsakdanjosti. Prvi, gledališko in komedijsko bolj ogrevalni del, še skromno zavaja zgolj z videzom relativno konvencionalnih postavitev Shakespearovih komedij v dvoličnem obračanju od turobnih k burkaškim tonom in z internimi ritmičnimi nesoglasji. Medtem ko nesrečni izgubljenci kar se da počasi in zaresno trpijo svoje muke, jih burkaška okrogla druščina - ta priložnostno in tako še okusno servira skataloško-pornografski humor "nižje" komike z elementi "slap-sticka" - lovi v komedijantsko kolesje s celovito izkoriščenostjo tehnične mašinerije: trojica chaplinovskih vrtljivih vrat, odrska pogrezala, prikladna skrivališča v pododrju, premična scenografija (Marko Japelj) in podobno.
Že v tej fazi Janusz Kica od zgledne "srednje mere" odstopa v polnopomenski uprizoritveni nadgradnji besedilnih ugank, najprej s sočno osveženim prevodom Otona Župančiča, pa tudi na način podvajanja vizualnih domislic, ki v paru s prenesenim kontekstom učinkujejo bolje kot na prvo žogo in nekoliko intelektualistično zabavajo. Pravi koreografsko-režijski zadetek v srčiko emocionalnih blokad pa se pokaže ob srečnem snidenju obeh gledaliških dvojčkov (komedije in tragedije) in ostaja v atraktivnosti spektakla nepopustljiv vse do konca. Še celo v prisiljeno srečo poročnega trojčka originalnega konca Kica prisebno in premišljeno vcepi priokus grenkobe post-karnevalskega streznitvenega padca. Prozaična realnost je razkrinkana kot vrtiljak nerealizirane zaljubljenosti v (medijsko) idealizirano - in za ščepec perverzno - predstavo.
Uvodni prizor drugega dela je kaotično strnjeni in pospešeni igrokaz komičnih karakternih in ljubezenskih tipov, nekakšen življenjski sežetek ljubezenskih scenosledov, njihov patos je ob glasbeni podlagi (v živo jo zagodeta Samir Azzeh in Marko Kragelnik) le še videospotovski material. Barvita ilustracija sodobnega teatraliziranega sveta v citiranju ljubezenskih klišejev postmodernistično združuje prvine elitistične in pop kulture. V pestri ponudbi, kjer ne manjka niti Pina Bausch (koreografinja je sicer Valentina Turcu), se znajde marsikaj: podoba Narcisa, ki se ogleduje v vodni gladini, nepremakljivi Ekskalibur, osipanje blazin kot rdečih lističev vrtnice, srce zaigra kot po mehanizmu glasbene skrinjice.
Prelitje tragičnega s komičnim obrazom igralsko najčisteje odigra Branko Jordan v obratu od gorečega demonstriranja čisto zaresno trpečega in poetično zasanjanega zaljubljenca do le še komično markiranega medlenja, ko hipoma postane patetičen narcisoidnež, zaljubljen v lastno pozo (melanho)lično bledičnega zaljubljenca. Oba androgina dvojčka (Viola Eve Kraš in Sebastijan Matevža Bibra), tokrat nagnjena v feminilnost, sta igralsko zreducirana na čisti videz v flaneurskem poziranju sodobnega metroseksualca. Olivija Ksenije Mišič pa se z medpavzami zblaznele strasti vrti v užaloščenosti.
V kolektivnem komedijantskem zamahu velja izpostaviti vsaj še Vlada Novaka kot vdanega (božjega) služabnika Malvolia, poniž(a)nega v brezglavi zaljubljenosti, in služabnico Marijo Mateje Pucko kot načelno gardedamo, ki jo posiljuje smeh. Aleš Valič kot Tobija Rig (ali Bruh) igralsko ujame ravnotežje med tipskostjo in mesenostjo opletajočega pijančka, donkihotsko neprilagojeni in (v ljubezni) zabiti je vitez Andrej Matije Stipaniča, ne nazadnje je tu še flegmatično distancirani Norec Tadeja Toša kot nezaresna zmes risanega junaka, kavalirskega potepuha iz nemega filma in uličnega umetnika, ključna referenčna točka norega videza resnice te komedije.
