Papirnati start na nekoliko drugačne poslušalce

Projekt Papir po viharju je nedavno v slovenskem glasbenem prostoru zelo slišno zašumel, čeprav si je za šablono izbral deficitarno zvrst - slovensko popevko na sodoben način. Vrsta naših uglednih glasbenikov, kot sta recimo Igor Bezget in Vasko Atanasovski, se je odzvala povabilu tako imenovanega Družinskega ansambla za prosperiranje poezije in glasbe Papir, kot so se poimenovali. Idejni vodja zasedbe je dramatik, režiser in pesnik Rok Vilčnik - rokgre; ta je podoben projekt osnoval že pred leti, ko si je zamislil zasedbo Patetico, ki je na podoben način združevala glasbo in govorjeno besedo - torej bluesovsko-jazzovsko podlago s poezijo Roka Vilčnika in lenobno "falzetnim" vokalom Nike Perunović. Tokrat je Vilčnik izbral dve karakterni pevki, vzpenjajočo se Majo Keuc in skoraj neznano Ano Bezjak, ki pa je profesorica klavirja in solopetja in je poučevala tudi Keučevo.

Stalno glasbeno zasedbo Papirja poleg kitarista Bezgeta sestavljajo še pianist Sebastijan Duh, bobnar Bruno Domiter in basist Tadej Kampl, kot gostje pa se pojavijo že omenjeni saksofonist Atanasovski, Boštjan Gombač s piščalmi in vokalom ter pihalec Tomaž Gajšt. Ploščo Papir po viharju so posneli v Studiu 22 v Mariboru, novembra lani pa jo je izdala neodvisna založba Celinka iz Ljubljane.

Album je dejansko "uvodna" manifestacija novega mariborskega gibanja Nova popevka, v katerem so med drugim člani zasedbe Papir, pa komponist Gregor Stermecki, ki je bistveno pripomogel tudi h končni podobi vseh dvanajstih pesmi na plošči, Marko Gregorič, Mirna Bogdanović, Maja Pihler - Bilbi, Severa Gjurin in drugi. In imajo tudi svoj manifest, kjer so definirali pojem "nove popevke". Pravijo, da gre za novi glasbeni val, ki se naslanja na legendarno predhodnico le v smislu kakovosti avtorskih in izvedbenih zmogljivosti, sicer pa črpa iz modernejših zvrsti soula, jazza, bluesa in šansona.

Vera v moč kakovostne besede in glasbe je v našem prostoru vsekakor dobrodošla, še posebno ob pomanjkanju kakovostne pop glasbe, kar je morda še najbolj ustrezna oznaka za ploščo Papir po viharju. Glasbeniki v ozadju lahkotno tkejo zvočno preprogo in ne silijo v improvizacije, ki bi poslušalcem odvračale pozornost od verzov, vendar pa velja dodati, da podobno lahkotno, vsaj v prvih pesmih, zvenita tudi vokalistki, ki bi si lahko privoščili še več drugačnosti in razgibanosti.

Morda so prav verzi tisti, ki umanjkajo do perfektnosti vsega projekta. Besedila sicer odstopajo od drugih uglasbenih popevk v našem prostoru, vendar po tematikah ne tako zelo. Se morajo verzi med sabo res rimati (lepo mi je s teboj/ le kaj počneš z menoj, lepo mi je s teboj/ povabim te nocoj nocoj), če predpostavimo, da so Papir vendarle merili na drugačne poslušalce? Izdelek vsekakor želi biti drugačen, nekako pa mu ne uspe povsem preseči težnje po všečnosti. In tudi vzporednic z zlatimi leti slovenske popevke ne bi ravno vlekli. Vendarle živimo drug čas in druge "popevkarske" estetike.