S to gorljivo snovjo ni izginilo le zlahka obnovljivo orožje. Izginila so tudi navodila za uporabo, ki so takoj za atomsko bombo, ki je padla na Hirošimo, najbolj umazala podobo Amerike v sodobnem svetu.
Napalm so, tako kot marsikatero orožje za množično uničenje, razvili domnevno zato, da bi zavarovali lastne vojake. V zadnjih mesecih vojne z Japonci so bili metalci plamena simbol trdne volje Američanov, da svoje mladine ne bodo žrtvovali nasprotnikom, ki obožujejo kamikaze. Boj moža proti možu so nadomestili z uporabo ognja proti ljudem, za kar jim je bilo hvaležno več kot sto tisoč ameriških staršev.V Vietnamu se je to temeljito spremenilo: napalm je padal na bunkerje, na matere, na pokopališča, otroke, čolne, stare ljudi, na riževa polja, ceste za dovoz opreme in oskrbe ter na vasi, vse pa v strastnem prepričanju, da so povsod tam tudi gverilci. V ameriške dnevne sobe je televizija prinesla ta obraz brezdušnega vodenja vojne, mešanico nevzdržnih idealov in kriminalne nesposobnosti ustaviti to morijo.
Vse je torej mimo. Grozljivo orodje je uradno izginilo. Nikjer več ga ne bodo uporabljali. So pač na voljo učinkovitejše metode, napalm in vse, kar je povezano z njim, pa je treba pozabiti. Pojavlja se vprašanje, ali moramo biti za to sporočilo komu hvaležni? (fl)