V vsaki od njih je zagovarjal tezo, da je kulturna zgodovina skupna vsemu človeštvu.
Gospod Abid, povabili so vas v Firence, mesto kulturnih spomenikov. Ste si predstavljali, da si boste ogledovali kulturno dediščino tega mesta, Italije, Evrope ali sveta? Komu pripada?
Firenška kulturna dediščina je gotovo del svetovne dediščine. Veliko tukajšnjih spomenikov je svetovno znanih in so uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine. Prepričan sem, da dediščina združuje ljudi vsega sveta. Med ljudi prinaša solidarnost, ohranjati jo moramo za prihodnje generacije.
Kulturno dediščino vedno definirata dve dimenziji: pomembnost konteksta, v katerem je nastala, in dolgotrajnost njene vrednosti. Dediščina ne more "priti iz mode". S časom ta vrednost celo narašča, saj vsaka generacija prispeva nove interpretacije in nove pomene.
Značilno je, da se novi pomeni rojevajo v političnih dimenzijah. Narodi si prizadevajo, da bi spomeniki pripadali le njim in da bi se po njih razločevali od drugih narodov. Vam to zveni smiselno?
Poglejte na primer Unescov seznam svetovne dediščine. Odločitev za vključitev določenega kulturnega spomenika na ta seznam je rigorozen proces. Vsako prijavo obravnava mednarodni odbor, v katerem sedijo predstavniki enaindvajsetih držav. Ta proces lahko traja tudi tri leta. Predstavniki strokovne komisije obiščejo kulturni ali naravni spomenik, ga analizirajo, opravijo pogovore in napišejo poročilo. Nato se razvije razprava. Včasih se zgodi celo, da je sam spomenik izjemen, pa je argumentacija nominacije šibka, zato jo je treba ponoviti.
Na mednarodni ravni sta tehtanje in argumentacija povsem podobna tistima na nacionalni ravni. Odnos do dediščine je v principu vedno enako zapleten. Razumeti pa jo moramo v čim širšem pomenu, da bi se izognili omejenemu nacionalnemu kontekstu. Tudi če niso uradno del Unescovega seznama, moramo s pomembnimi spomeniki ravnati, kot da gre za svetovno dediščino. Zavedati se moramo, da nismo edini, ki imamo pomemben spomenik. Vsak narod, dežela in vsaka regija na svetu ima svojega, z le njemu lastno lepoto in vrednostjo.
Lahko seznam svetovne dediščine primerjate s pobudo EU za spletno predstavitev evropske kulturne dediščine? Si bo morala Evropa najprej določiti meje, definirati evropsko dediščino in jo ločiti od preostalega sveta?
To vprašanje je povezano s financiranjem. Projekt plačuje EU, ta pa ne bo z lastnimi sredstvi predstavljala kulturnih projektov, ki ležijo zunaj njenih meja. Sicer se gotovo ne bodo branili vključevanja tistih, ki se bodo financirali od drugod. Ne verjamem, da se želi Evropa zapirati v kulturne meje. Vendar bo poudarek na kulturi EU, saj ima Bruselj mandat, da predstavlja svoje države.
Vprašujem vas tudi zato, ker živite v Parizu, v pariških muzejih pa je cela vrsta spomenikov, ki so bili prineseni od drugod. V Louvru, na primer, stoji velika egiptovska zbirka. Podobno velja za vse evropske muzeje. Grčija zahteva od britanskega muzeja povrnitev dela atenske Akropole. V EU živijo tudi imigranti z drugih celin, ki so s seboj prinesli svojo kulturno dediščino. Koga predstavlja in zastopa Evropa?
Pred nekaj leti se je v Unescu razvila obsežna razprava o restituciji kulturne dediščine. Vendar se ni zgodilo nič, saj je vprašanje izredno kompleksno. Kulturna dediščina sveta je razpršena. Egiptovske obeliske boste našli v Rimu, Parizu, Londonu, v vseh velikih evropskih mestih. Bi jih morali odpeljati nazaj v Egipt? Saj to ni mogoče! Egipt je po drugi strani poln grške zgodovine. V Tuniziji imamo celo vrsto spomenikov, ki izvirajo iz časa otomanskega imperija, pa tudi iz časa Rima in Arabcev. Plasti različnih kultur, s katerimi živimo, nas delajo to, kar smo.
Mislim, da igra digitalna tehnologija pri tem veliko vlogo. Združila bo dediščino, ki je sicer razpršena. Nacionalna knjižnica v Budimpešti, na primer, hrani čudovito zbirko rokopisov in tiskanih knjig, ki so bile v lasti kralja Matije Korvina. Vendar zbirka dolgo ni bila popolna, saj je bilo veliko primerkov raznesenih po vsem svetu. Manjkajoče knjige so zato skenirali in ponovno natisnili. Zdaj imajo v Budimpešti spet zbrana vsa dela, četudi ne v originalni obliki. Pred petnajstimi leti to ne bi bilo mogoče. Knjižnice bi se lahko le sprle in zahtevale knjige nazaj. Zdaj jih imajo vsi.
Eden od vidikov digitalizacije pa pravi tudi, da bo poenotenje privedlo do reinvencije zgodovine. Razpršeni dokumenti, ki niso nikoli sestavljali celote, kar so države izkoriščale za manipulacijo, bodo ponujali nov pogled. Spremenile se bodo uradne politične zgodovine, pogledi na fašizem, nacizem, komunizem, kar bo privedlo do novih odnosov med državami.
Ne verjamem v uradno zgodovino katere koli države. Kdor hoče manipulirati, bo to pač vedno počel. Zgodovinarji pa bodo še naprej delali v skladu s svojimi metodami dela. Novost bo, da bodo imeli lažji dostop do podatkov. Zaradi tega bodo gotovo prihajali do novih spoznanj o zgodovini.
Bo to vplivalo na poučevanje zgodovine v šolah? Se bodo tudi drugi evropski narodi, ne samo Nemci, končno soočili s svojo preteklostjo?
Pomislite na primer na Wikipedio. Vsakdo jo lahko sestavlja in iz nje črpa. Je lep primer ljudske modrosti. Gotovo bo vplivala na družbo. Narodi bodo začeli komunicirati. Spoznali se bodo in se razumeli. Če že hočete, Palestinci in Izraelci se ne bodo mogli več ignorirati. Internet se bo razvil v novo obliko Združenih narodov. Mislim, da bo svet potem lepši.