Zadnjič je Mladinin kolumnist razlagal, da je bila Dražgoška bitka za komunistično in levičarsko strukturo konca osemdesetih in začetka devetdesetih dokaj nepomemben dogodek. Stanovnika, Kučana, Türka, Jankovića in kar je še nespreobrnjenih levičarjev, naj bi bitka začel zanimati šele v zadnjih letih. Pa je res tako? Ne, ne bo držalo! Dražgoška bitka je ena največjih bitk, ki jo stari partizani, kar jih še je in levičarji v obče, teh se zdi je pa vsak dan več, razumejo kot veliko bitko. Kot slovenski Alamo. Podobno kot zgodbo o Pohorskem bataljonu. Torej kot eno najbolj junaških dejanj druge svetovne vojne na našem prostoru. Dokaz za to pa niso zgolj goreči govori in rekreativni pohodi v mrazu, ampak tudi dejstvo, da so hoteli po Dražgoški bitki posneti spektakularen film, v maniri Sutjeske, Neretve ali Užičke republike. Denar ni bil problem. Kupili so najboljšo ekipo, postavili so filmsko vas. In potem so snemali in snemali in snemali. Pa nič posneli. Časopisi iz sredine sedemdesetih niso natančno poročali kaj se je zgodilo, a kazalo je, da so denar zapravili, material pa je bil menda tako slab, da si ga niso upali predstaviti publiki. In potem smo se nekoč v nekem pankerskem lokalu pogovarjali s hipiji, ki so statirali in na razne načine za denar pomagali pri filmu. "Zagonili so ves keš," je povedal nesojeni epizodist. Trpali so denar v žepe, zato ni bilo filma. Jah, za snemanje so imeli najet tudi helikopter in vodilna ekipa ni hotela delati, če jim zračno plovilo iz Zagreba v Dražgoše ni pripeljalo kremšnit. Veliko bližje bi bile z Bleda, ampak gorenjske niso bile dovolj dobre. Prave zagrebške kremšnite imajo na vrhu plast čokolade.
Preostale legende najdete tukaj.
