Zdaj bo treba odkupiti zemljišča, opraviti terenske raziskave, izdelati varnostno analizo ter pridobiti gradbeno dovoljenje, kar bo po ocenah Agencije za radioaktivne odpadke (ARAO) v najbolj ugodnem primeru trajalo od dveh do treh let. Če k temu prištejemo še tri leta, potrebna za gradnjo, bo odlagališče lahko začelo obratovati šele leta 2016. A po napovedih bo sedanje odlagališče zdržalo še največ leto ali dve. Kakšen je rezervni scenarij, ne ve nihče, jasno je le, da se mudi.

Računsko sodišče pa zdaj ugotavlja vrsto nepravilnosti, ki so spremljale že samo izbiro te nove lokacije, zanje pa so odgovorni vlada, ministrstvo za okolje in prostor, ministrstvo za gospodarstvo ter ARAO, pravi predsednik računskega sodišča Igor Šoltes.

Če bi Slovenija in Hrvaška problem rešili skupaj, kot predvideva meddržavni sporazum, in se dogovorili za skupno odlagališče radioaktivnih odpadkov, bi gradnja stala približno 100 milijonov evrov. Ker pa je Slovenija k problemu pristopila ločeno in bo zgradila odlagališče le za svoj del odpadkov, kar je sodeč po mednarodnih konvencijah prej izjema kot pravilo, bodo stroški gradnje narasli za vsaj 30 odstotkov in tako naj bi odlagališče Slovenijo stalo med 82 in 86 milijoni evrov, ugotavlja vrhovni državni revizor na računskem sodišču Samo Jereb. "A to oceno bo treba ponovno presoditi, saj je izbrana zahtevna lokacija pod nivojem reke Save," pravi Jereb. "Revizijo posla bi moralo ministrstvo za gospodarstvo narediti vsakih pet let, a leta 2011 je še ni, torej tudi končne informacije o tem, kakšno odlagališče sploh potrebujemo, kakšne naj bi bile njegove kapacitete in koliko bo v končni fazi stalo, še nimamo," dodaja.

Na ministrstvu za gospodarstvo se otepajo očitkov, da Hrvaške niso vključili. "Po meddržavnem sporazumu morata obe državi skupaj sprejeti program razgradnje, ki predvideva skupno ali ločeno odlagališče. ARAO in Agencija za posebni otpad sta pripravili pet možnih scenarijev razgradnje, ki pa na seji meddržavne komisije še niso bili obravnavani. Medtem pa pogovori, vsaj na operativni ravni, intenzivno potekajo že od leta 2008. Prihodnjo sejo meddržavne komisije mora sklicati Hrvaška. Če bo potrjen scenarij s skupnim odlagališčem, se bomo o konkretnostih s Hrvaško začeli takoj dogovarjati," obljublja Janez Kopač, direktor Direktorata za energijo na gospodarskem ministrstvu. Poudarja pa, da zgoraj omenjena revizija programa razgradnje ni naloga le ministrstva za gospodarstvo, temveč obeh držav. "Je pa že izdelana, le na seji meddržavne komisije še ni bila obravnavana," pravi Kopač.

Vlada je med drugim tudi ravnala v nasprotju z dogovorom, ko se je strinjala, da okoliškim občinam izplača dodatne odškodnine. To je projekt podražilo še za 86, 3 milijone evrov. Čeprav je po zakonu do tega nadomestila oziroma nekakšne odškodnine v višini 2,5 milijona evrov na leto upravičena le občina, oddaljena 500 metrov od odlagališča, torej Krško, je ministrstvo za okolje in prostor kasneje predlagalo še dodatno nadomestilo za štiri občine, oddaljene 10 kilometrov od odlagališča, kar je vlada potrdila. A te občine po besedah Jereba "ne občutijo nobenih sevanj".

Zaradi vsega opisanega se vrednost investicije seveda draži. V skladu za razgradnjo jedrske elektrarne in skladiščenje odpadkov, kamor vplačujejo proizvajalci električne energije iz nuklearke, pa zaradi teh dodatnih stroškov še zdaleč ni dovolj sredstev za pokritje stroškov gradnje, opaža Jereb.