Splet - prostor sproščanja
Odgovorna urednica spletnega portala Dnevnik.si Saša Mrak poudarja, da se raven kulture komuniciranja najbolj odraža na najbolj obiskanih portalih. Tudi na Dnevnikovem portalu se po njenem pojavlja veliko neprimernih, žaljivih komentarjev, vendar meje, kaj se sme in kaj ne, niso jasno začrtane. Podobno opaža tudi odgovorna urednica spletnega portala Delo.si dr. Sonja Merljak Zdovc. "Prišli smo do točke, ko ne vemo več, kje so meje dopustne komunikacije." Ko ljudje nastopajo anonimno, si dovolijo več kot z imenom in priimkom, pravi, ko pa med komentarji želijo ukiniti možnost anonimnosti, pa se oglasijo uporabniki, češ da to ni v naravi spleta in da so jim kršene njihove pravice. Sicer pa smo že tako navajeni na sovražni govor, dodaja, da se mnogi ne skrivajo več za anonimnostjo, temveč z imenom in priimkom pozivajo k nasilju. "To je nekaj, kar prineseš iz okolja, iz družine," je o ravni komunikacije prepričan dijak Gimnazije Vič Luka Ivartnik. Namestnik varuha človekovih pravic Jernej Rovšek pa meni, da gre za spremembo prostora - včasih so se ljudje komunikacijsko sproščali na nogometnih tekmah, danes pa to počnejo na spletu, kjer se mnogo lažje skrijejo. Meje dopustnega sicer po njegovem postavlja pravo, a obstajati bi morali tudi drugi mehanizmi, da bi ljudje vedeli, da si vsega ne smejo privoščiti.
Okrepiti je treba preventivo
Zgrešeno je pričakovati, da bomo vse rešili s pravom, je prepričan vrhovni državni tožilec Aleš Butala. Zato je po njegovem mnogo boljša preventiva kot represiva, z njo pa je treba začeti zgodaj. Ko nekdo postane žrtev ali priča sovražnega govora, naj se o tem pogovori z družino, o tem naj sporoči v šoli, lahko pa se po njegovem obrnejo na varuha človekovih pravic, ki bi moral, meni Butala, svojo preventivno dejavnost razširiti. S preventivnim delovanjem za starše, otroke in učitelje se ukvarjajo pri projektu SAFE-SI, pravi mag. Benjamin Lesjak. Opaža, da starši večinoma ne vedo, kaj otroci počnejo na spletu. To sfero začnejo spoznavati šele, ko naletijo na težavo, žal pa se nanjo zaradi pomanjkanja znanja ne znajo ustrezno odzvati.
Kdo je na potezi?
Pridemo do meje, ko o sovražnem govoru samo govorimo, nič se pa ne zgodi, opozarja Rovšek. Skrajne primere je treba pripeljati do sodnega epiloga, kar je po njegovem najboljši način preventivnega delovanja. "To je nevarno, ker lahko postane realnost," opozarja na pasti virtualne komunikacije. Sivo cono, ki ostaja neregulirana in kamor spadajo nesprejemljive, ne pa kaznive izjave, bi po njegovem lahko uvrstili med prekrške zoper javni red in mir, za katere bi kršitelje policija kaznovala z globo. Butala je prepričan, da mora preventivno delovanje proti širjenju sovražnega govor na spletu voditi varuh človekovih pravic. Ta mora stvari miriti in se zavzemati za sporazumno reševanje konfliktnih situacij. Ko pa gre za zakonske znake kaznivega dejanja, morajo ukrepati policija, tožilstvo in sodišče, in to v razumnem roku, dodaja.
Povsem drugačno pa o sovražnem govoru pravi mag. Miša Alkalaja z Inštituta Jožef Stefan. Meni, da obstajajo precej večji problemi kot to, med njimi je na primer brezposelnost, vse kasnejše upokojevanje, omejevanje malega dela in podobno.
