Po dvanajstih urah bomo pristali v 1,8-milijonskem glavnem mestu Quitu, na nadmorskih 2850 metrih, ki je za bolivijskim La Pazom drugo najvišje ležeče glavno mesto na svetu. Sicer pa: Ekvadorja je za štirinajst Slovenij, deli se na priobalni pas, Ande in amazonski bazen ter otočje Galapagos. Večina prebivalstva, 65 odstotkov, so mestici (mešanci Evropejcev z Indijanci), 25 odstotkov je Indijancev, 6,7 odstotka pa je belih, v glavnem španskih potomcev.

Sodi med revnejše države, več kot 60 odstotkov od štirinajstih milijonov prebivalcev živi v revščini. Denar od izvoza nafte, sadja (4,5 milijona ton banan na leto), sladkorja in kakava ter od turizma gre v glavnem gospodarjem svetlejše polti. Španskih kolonialistov so se znebili leta 1822, bili nekaj let kot del velike Kolumbije in se dokončno osamosvojili leta 1830.

Spomini

S slušalkami na ušesih poslušam Madonno, ki poje Ne joči, Argentina. Kar srh me spreletava ob pesmi in spomnim se na zadnji dom Eve Peron na pokopališču sredi Buenos Airesa, kjer so marmorna domovanja umrlih pogosto večja kot kolibe Indijancev v Andih. Saj! Me privlačijo stare kulture Južne Amerike? Inkovsko stavbarstvo? Mogočna in kruta puščava Atacama v Čilu ali na oni strani v Boliviji solna puščava Uni? Pa Potosi, kjer je v štiristo letih v rudnikih srebra umrlo osem milijonov rudarjev, v večini Indijancev, in sužnjev in kjer umirajo še danes? Me ob pomisli na notranjost rudnika še danes od strahu oblije zona? Morda prihajam v divji svet ledenikov na skrajni jug Čila, od koder do Antarktike ni več daleč? Pridem prisluhniti staremu Indijancu, ki nastavi uho in posluša bobnenje iz notranjosti vulkanske zemlje. Oblit s prvimi žarki sonca stoji med stotero gejzirji, ki z brutalno govorico moči visoko pod nebo bruhajo srebrne curke. Ne poznam jezika starca, ki se v tem veličastnem raju Atacame pogovarja z Mamo Pačo, materjo zemlje, boginjo stvarstva, najbolj cenjeno božanstvo domorodcev. Zmotil bi ga, potomca ponosnih Inkov, in rad bi mu rekel, da sem prišel v njegovo domovino Ekvador, nekdanji inkovski imperij. Prihajam z dobrimi nameni, da se naužijem njegove, njihove in kulture njegovih prednikov. Dober dan, potomci Inke, boga in kralja Manco Capaca, dober dan, Ekvador!

Jutro v Quitu, milijonskemu mestu sredi Andov, je kot umito, sončno in toplo. Še včeraj je tu divjal orkan, zato smo pristali 250 kilometrov južneje in so nas v prestolno mesto z letalom pripeljali sredi noči. Brezskrbno se sprehodim po novem, modernem delu mesta, glavni aveniji Amazonas. Nič od tistega nisem doživel, kar sem predhodno prebral o območju Mariscal, da je nevarno, da prav v tem delu mesta hitro ostaneš brez denarnice, kamere ali da te doleti še kaj hujšega. Kavarnice same od sebe vabijo, v restavracijah ponujajo najboljše zrezke, ki jih zaliješ z odličnim argentinskim vinom malbec… No, mir in varnost sta bolj navidezna, kajti pred vsako banko, boljšo trgovino ali uradom stoji z brzostrelko oborožen policist ali varnostnik, oblečen v neprebojni jopič. Za turista in popotnika je predvsem nevarna noč. Do starega, kolonialnega dela mesta je kar daleč, sicer pa se mesto razteza v dolžini 95 kilometrov. Španska arhitektura sodi med najlepša mesta Južne Amerike, le od Inkov ni ostalo ničesar. Stari vladar Inka Hujana Capac je 1526. leta umrl v Quitu, šest let pred prihodom Špancev, kraljestvo pa zapustil sinovoma. Zgodba o Atahualpi, zadnjem inkovskem vladarju, je znana: Špancem se je odkupil z zvrhano sobo zlata, toda v Cuzcu, središču inkovskega sveta v Peruju, ga je dal osvajalec Francisco Pizarro ubiti.

Po zavzetju Južne Amerike so Španci pohiteli s pozidavo cerkva, tako so leta 1605 začeli graditi sedaj najlepšo in najrazkošnejšo cerkev v Ekvadorju: La Compania de Jesus, ki je bila dograjena in kakršno občudujemo danes, po 163 letih. Notranjost je ena sama pozlata in bleščava. Varnostni ukrepi so strogi, saj je po stenah, stropu in oltarjih za sedem ton triindvajsetkaratnega zlata. Fotografiranje je prepovedano, pol ducata varnostnikov spremlja vsak tvoj korak.

Točka nič

Peljemo se v središče sveta na mejno črto, ki loči severni in južni tečaj, torej na ekvator, ki je od mesta oddaljen okoli dvajset kilometrov. Vstopimo v urejen park z muzejem, do rdeče črte na ničelno točko zemeljskega pola, enako oddaljeno od severnega in južnega tečaja. Smo na točki 00 00 00 zemeljske širine. Tu je največji zemeljski obseg in meri 40 077 kilometrov. Smo na sredini sveta; z eno nogo stojiš na severni in z drugo na južni polobli. Gravitacija na ničelni rdeči črti je izjemna: z zaprtimi očmi in iztegnjenimi rokami želimo napraviti nekaj korakov po črti, vendar nikomur ne uspe priti daleč. Sklenemo in prekrižamo prste obeh rok, jih močno stisnemo in jih nato šele z velikim trudom razklenemo, prst za prstom s pomočjo prstov druge roke. Bolj spretni postavljajo konico jajca na majceno žebljico in koničasto, okroglo jajce stoji na žeblju.

Skočimo še v Otavalo na znameniti indijanski sejem, pomemben že iz predinkovske dobe, kjer so si Indijanci z Andov in tisti iz amazonskega porečja izmenjavali blago. Sejem je še, vendar ga je preplavila plastika, ročnih izdelkov in domače obrti je malo. Bolj zanimivi so domorodci, mestici iz mesta in Indijanci iz okoliških vasi, ki prihajajo na sejem: ženske v črnih oblekah do tal in belimi obrobami in možje v belih hlačah, kratkimi ponči in obvezno lepo spleteno kito do pasu. Prespali smo v eni teh vasi pri indijanskih družinah. Prijazni so in gostoljubni. Gostiteljica me je peljala na ogled skromne vasi, polne prašičev in ovac, moral sem iti tudi na obisk k njenim sorodnikom. So iz rodu Kečua, doma govorijo v svojem, kečujskem jeziku.

Odpravljamo se v enega od devetih nacionalnih parkov Cotopaxi z istoimensko mistično goro, visoko 5897 metrov, ki je najvišji mirujoči vulkan na svetu; zaradi nevarnosti plazov in oblakov se nanjo podajajo samo v nočnem času. Kar nekaj naših bolj zagrizenih popotnikov se je spoprijelo z njo in trojici je bilo dano doseči vrh. Bela nevesta, vulkanska gora, je bila radodarna.

Dalje prihodnjič