Že pri vratih sem zaslišal ženin mili glas. Aha, sem si rekel. Spet se prepira s televizorjem.
»Pa daj, no, saj vrtim oddajo že celo večnost, a so tu še vedno telefoni, poceni banane in razne pike!«
Potem sem vseeno pokukal v dnevno sobo. Kajpak: soproga je imela v rokah daljinca in šibala sličice desno in levo, da bi nekako preskočila prizore, ki so jo zmotili. Prizorom pa rečemo oglasi oziroma reklame.
-
V časopisu z drugega brega Ljubljanice imajo zanimivo rubriko. Ugledne znanstvenike sprašujejo, kaj jih je vodilo v znanost. Med drugim je tudi vprašanje, kateri zgodovinski dosežek v tem našem svetu se jim zdi najbolj prelomen. Nekateri so se odločili, recimo, da je bil to izum kakšnega zdravila. Drugi menijo, da gre za kaj takega, kar je povezano z vesoljem. Res, zanimivi odgovori.
Če bi mene vprašali, čeprav nisem znanstvenik, bi takole odgovoril: največji izum človeštva je bil iznajdba gledanja televizije za nazaj. To je, saj menda poznate, da lahko z daljincem preskočiš dneve ali le ure in si ogledaš oddajo, ki si jo zamudil. In, pozor: takrat lahko preskakuješ tudi odlomke, ki ti lahko motijo užitek spremljanja.
Ej, če bi to čudo poznali že v letih, ko je vsa Slovenija drvela pred zaslone, ker se je ob določeni uri začela slovita nadaljevanka Mestece Peyton! Mi smo napadali Ljubljano z dolenjskega konca in pri Škofljici se je vse ustavilo. Ali bo Rodney, se pravi Ryan O'Neal, zasnubil Allison oziroma Mio Farrow, se je spraševala vesoljna Slovenija. Zlasti mi v našem avtu. Ata je kupil spačka, sijajno vozilo. Od 0 do 100 kilometrov na uro je potrebovalo dva dni in še kakšen klanec med potjo, po katerem smo navzdol žgali kot raketa. Običajno smo, ko smo prispeli domov, pozvonili pri sosedih in jih vprašali, ali se je v nadaljevanki zgodilo kaj posebnega.
Dobro, ampak pri omenjenem izumu so še druge prednosti. Ali pa slabosti, kdo bi vedel. Nekoč, v mojih mlajših letih, smo se pogosto časopisniki sabljali z raznimi agencijami, ki so za neuke naročnike načrtovali, kje in kako bi objavili kakšen oglas. Razume se, da so bili vsi očarani nad televizijo; za papir, se pravi časopise in revije, je ostalo, kar je ostalo. Kaj pa sedaj? Pa modrostne agencijske mladenke in mladeniči, ki vse vedo, mislijo, da si gledalci, ki uživajo v gledanju oddaj z zamikom, res predvajajo vse tiste zagamane oglase, ki so jih predpisali? Ja, seveda! Kar vprašajte jih.
-
Pa tudi sicer je čarovnija z daljincem koristna, da je kaj! Jaz, ki sem papirni človek, zrasel ob tiskarskem črnilu, sicer najraje berem časnike. Vse piše. Čisto potiho. In nihče ti zraven ne »prepeva« svojega mnenja, tako kot razne TV-petre in erike, ki znajo že z intonacijo branja poročil povedati, kaj si o čem mislijo. Ampak kadar si vseeno zaželim kakšne Tarče, si jo ogledam uro po običajnem predvajanju. Ali pa »brzostrelko« Marcela. Ta je pač legenda. Toda tudi legendam je tu in tam treba povedati, če kaj ni prav. Recimo to, da v studio vedno privleče neke goste, ki pa so mu že po nekaj minutah skoraj odveč. Tako mencajo z odgovori, da voditelj postane živčen in bi bil najbrž pravzaprav najbolj zadovoljen, ko bi bil pred kamero kar sam. Daljinec je v takšnem primeru čarovnija. Zk, zk, in so vsi moteči deli oddaje mimo. Saj poznate: če se Odmevi ali Tarča ne končajo z rezultatom deset proti nič za voditelja, potem oddaja ni uspela in postanejo TV-zvezdniki močno otožni. Pri nas doma, oplemeniteni z ogledom za nazaj, so pridni kot kužki!
Pa tudi politiki. Prav škoda, da si ob njihovem blebetanju oddaj ne moremo ogledati tudi iz njihove in naše prihodnosti!
Še bomo potrebovali znanost! Ali pa vsaj pamet.
